Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Srečanje za starše-3

Datum dogodka: 
10.02.2011
Ura: 
20:00

KAM GREŠ CERKEV? KJE SI KRISTJAN?

Zakaj se kristjani v Cerkvi ne najdemo, zakaj smo mlačni in v nas ni navdušenja? Ta vprašanja so predstavljala izhodišče tretjega in zadnjega srečanja za starše, na katerem smo se zbrali v četrtek, 10. februarja 2011.

Začeli smo pri primerjavi Cerkve z družino. Funkcionalna družina za svoj obstoj in zdravo okolje za rast otrok potrebuje lik očeta, ki s svojo avtoriteto ohranja red in zavetje, ter lik matere, ki v družino prispeva toplino in sprejetost. Oče in mati lahko ti drži razvijata le, če sta uglašena s seboj in uspeta dati pravo težo svoji moškosti oziroma ženskosti. Tudi za Cerkev kot družino kristjanov velja podobno. Žal pa opažamo, da Cerkev kot družina ne deluje tako, kot bi pričakovali. Zakaj? V Cerkvi ni avtoritete očeta in ni topline matere, ki bi jo morali posredovati duhovniki in redovnice, s tem pa se tudi verniki v njej ne morejo počutiti varne in sprejete.

Ob vseh škandalih, ki pretresajo Cerkev, tudi slovensko, včasih pomislimo, da bi bilo bolje, ko bi jo preprosto odpisali. Zakaj je sploh dobro, da Cerkev obstaja, če pa je taka? Ali ni bolje, da svojo vero živimo sami, po svoji vesti?

Ne. Kljub vsemu je Cerkev še kako potrebna. Tako kot Slovenec brez Slovenije ne obstaja, tako tudi kristjan ne more brez Cerkve. Z oddaljitvijo od nje se prikrajšamo za možnost posredovanja vere novim rodovom ter za vse tiste milosti, ki jih Bog deli le po zakramentih. Obenem kot kristjani samo preko Cerkve lahko spoznavamo in uresničujemo svojo vlogo v svetu.

Zakaj pa se v Cerkvi pojavljajo težave in škandali?

Tako kot v naših družinah je prvi razlog pretvarjanje. Pred drugimi moramo biti lepi, skriti moramo svoje temne plati, biti moramo popolni. Vera tako postaja tradicija, zakramenti pa trofeje.

Ko torej sebi ne priznavamo svoje polomije, nas hitro zavede v obtoževanje drugih. Tako tudi v Cerkvi za vse krivimo nedavno zgodovino in komunizem. Verniki pa se radi opravičujemo s trditvami, da smo boljši od tistih, ki ne hodijo k maši.

Vse to nas vodi v hitenje – gradnjo, investicije, izgovore, da nimamo časa zaradi kopice dela, ali v hitenje z molitvami, ki jih brbljamo zgolj zaradi videza oziroma dolžnosti.

Posledice se razraščajo kot kuga in Cerkev se žalostno zreducira na prostor moralizma; zakramentalizma, ko nam je nedeljska maša dolžnost in ne veselje, zakramenti pa nujno zlo, ki ga pač moramo »opraviti«; aktivizma, ko se zaganjamo v preštevilne projekte, ker ne zmoremo verjeti, da nas ima Bog rad in da bo za svojo Cerkev konec koncev poskrbel On in tako tudi ne bo dopustil, da bi propadla. Potem se pridružijo še odvisnosti in obup, ki so popolno nasprotje tega, kar bi za Cerkev pričakovali – da bo prostor pristnega veselja, ki se napaja iz Njegove ljubezni.

Naša naloga je, da se najprej ustavimo in srečamo s seboj, svojo vero IN nevero. Spraševati se na primer moramo: Se me obhajilo dotakne? Zakaj ob njem nič ne čutim? Kaj lahko storim, da bi bilo drugače? S tem se izognemo pretvarjanju, ki v temeljih Cerkve ustvarja globoke in nevarne razpoke. Nato moramo vztrajno odkrivati svojo poklicanost in ji slediti, nenazadnje pa se povezati v iskanju Življenja in Veselja. Če pa želimo priti na ta cilj, moramo Cerkev graditi najprej v sebi. Iskreno moramo iskati resnično vero, se spraševati, kaj verujemo. Dejavno moramo ljubiti, živeti za drugega, biti odgovorni, svojo vero posredovati tudi drugim. Če v nas te želje ni, je nekaj narobe. Ob vsem tem pa zaupati Kristusu.

Nenehno smo na poti. Tako Cerkev kot kristjan. Truditi se moramo za spreobračanje in rast v uresničevanju sebe, iskati odgovore na stiske ljudi okoli nas ter ustvarjati občestvo odpuščanja.

E.P.O.

 

Povezane vsebine