Choose language:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Srečanje za starše - odnos kot zaveza

Datum dogodka: 
05.01.2012
Ura: 
20:00

V četrtek, 5. januarja ob 20h, je bilo v kapeli Gnidovčevega doma drugo predavanje za starše, ki ga je vodil g. Peter Žaklej. Spregovoril nam je o zakonskem odnosu in poroki v očeh Cerkve.

Objavljeno gradivo je interne narave in ni lektorirano.

 

Odnos kot zaveza

Vrhunec človeškega odnosa se zgodi v zakonski zvezi. Zato se bom ustavil ob tem odnosu in za opis uporabil definicijo poroke, ob kateri je spregovoril avtor C. West v svoji knjigi Dobra novica o spolnosti in zakonu. V poglavje z naslovom Kaj je poroka v očeh Cerkve? piše takole: »Poroka je intimno, izključno, nerazvezno občestvo ži­vljenja in ljubezni, v katerega vstopita moški in ženska po Stvarnikovem načrtu, za blagor zakoncev ter roditev in vzgojo otrok; to zavezo med krščenima osebama je Kri­stus povzdignil v dostojanstvo zakramenta.«

 

Intimno občestvo življenja in ljubezni.

Zakon je najte­snejše in najintimnejše med človeškimi prijateljstvi. Zaje­ma deljenje vsega življenja neke osebe z njenim zakoncem. Zakon zahteva vzajemno podaritev, ki je tako intimna in popolna, da zakonca postaneta »eno«, vendar pri tem ne izgubita svoje osebne enkratnosti.

Človek je celota telesnega, razumskega, čustvenega in duhovnega življenja. Biti v intimnem odnosu pomeni, biti združen na vseh teh ravneh. Zakonski odnos je vrhunec te bližine.

Telesna združitev je kljub izredni pomembnosti in teži, saj z njo stopa v veljavo zakonska zveza, le eno od področij združitve. Teže, ki jo ima spolna združitev na telesni ravni, ne moremo pripisati v prvi vrsti telesnosti, ampak dejstvu, da človek na telesni ravni združuje vse ostale ravni. Spolnost, okoli katere se vrti praktično ves svet, je le deloma vprašanje telesnosti. Žal se temu danes daje zgrešeno težo.

Ko že ostajamo pri vprašanju telesnosti, se moramo zagotovo vprašati, kako sprejemam svoje telo in telo bližnjega. Jezus pravi, da je tempelj Svetega Duha. Vrednost templja je v veliki meri v njegovi funkciji služenja Svetemu Duhu. Torej telesna bližina predstavlja most do bližine na drugih ravneh. Ta most se ne gradi s samim spolnim dejanjem, niti ne s strastmi, ampak z ljubeznijo, ki pomeni veseliti se drugega kot osebe, v njeni celovitosti. Videti drugega v tem, kar je. Podariti se drugemu in se veseliti njegove podaritve v celoti.

Nežnost je telesni izraz te ljubezni. Tej je na telesni ravni potrebno posvetiti veliko več energije kot sami spolnosti.

Razumska raven je načeloma bolj preprosta oz. bolj poznana. Saj večina komunikacije med nami deluje na razumski ravni, vsaj zdi se nam, da je tako. Kaj vse je v ozadju se bomo ustavljali ob drugih ravneh. Na ozadja naših razumskih sklepov, miselnih vzorcev moramo biti pozorni, če hočemo, da bo ta raven stala.

Čustvena ravne pa je poglavje zase. Naučili smo se, da nekaterih stvari ne smemo doživljati in zato pogosto trdimo, da jih ni. Tako smo lahko jezni, pa jeze ne priznamo; lahko smo ljubosumni, pa tudi tega ne priznamo itd. Če govorimo zakonskem ljubezensko spolnem odnosu se v njem prebujajo različni strahovi in odpori itd. ampak ker vsega tega ne sme biti, rečete zakonci, da tega pač ni. Pa vendarle vse to obstaja. Neizgovorjeno, prikrito, zanikano pa ustvarja prepade in razdalje med zakonci in prijatelji.

V čustveno raven najbolj intenzivno stopa celotno naše preteklo doživljanje. Otroštvo, s katerim se nismo srečali je v celoti del vsakega doživljanja in tako tudi pomemben del odnosa. Le kolikor je to lahko podeljeno, je tudi gradbeni kamen odnosa. Sicer predstavlja razpoke in luknje v gradnji mostu med dvema.

Duhovna razsežnost našega bivanja pa prežema vse naše bitje. Kakor bi težko rekli, kateri del cerkve ni posvečen in ne služi bogoslužju, tako bi težko rekli, kateri del našega bitja ni prežet z duhovnostjo. To, tolikokrat neubesedeno področje, je vendarle del vsakega odnosa. Kako zelo je boleče, če drugi ne ceni tega, kar mi cenimo. Vrednostni sistem, ki ga imamo izredno intenzivno vpliva na gradnjo odnosa, na resničnost bližine in intime.

 

Izključno.

Kot vzajemen dar dveh oseb druge drugi ta intimna zveza izključuje takšno zvezo s kom drugim. Zah­teva popolno zvestobo zakoncev. Ta izključnost je bistvena tudi za dobro otrok.

Izključnost razumem predvsem kot nujnost celostne podaritve. Spolni odnos pomeni vrhunec odnosa, odgovor na hrepenenje po sprejetosti in pripadnosti. Pravzaprav je spolnost neskončna želja po tem, da bi me nekdo sprejel prav vsega, v vsakem delčku svojega bivanja. Da bi takšen lahko pripadal.

S tem je začrtano tudi že trajanje te pripadnosti. Spolni odnos je želja po tem, da bi ta bližina in pripadnost nikoli ne minila. Zato je temeljno hrepenenje mogoče v največji meri uresničiti le, če je zaveza resnično trajna, torej izključna.

Živeti še z nekom in se še nekomu podariti celega je nemogoče.

Razmišljam, kaj je tisto kar je izključno:

Duhovno sem lahko ves za vse. Kristus se nam daje celo v hrano, vendar je v vsakem delčku lahko ves. Čustveno pa ni mogoče. Če težim za popolno podaritvijo, moram vanjo tudi verjeti. Če v to ne verjamem, jo izključujem. Če je torej težnja po sprejetosti in pripadanju temelj zakonskega odnosa, potem je logično, da je zakonski odnos tesno povezan z izključnostjo. Saj ni mogoče scela pripadati večim in biti v celoti doživljanja v enosti z mnogimi drugimi.

Seveda so tu tudi otroci, ki potrebujejo isto varnost in sprejetost.

 

Nerazvezno.

Moža in žene ne veže minljivo čustvo ali gola erotična naklonjenost, ki se lahko hitro razblinita, če ju sebično iščemo. Združuje ju Bog v nerazvezljivi vezi ljubezni po trdnem in nepreklicnem dejanju njune oseb­ne privolitve. Pri krščenih je ta vez zapečatena od Svetega Duha in ko je enkrat izvršena, postane absolutno nerazvezljiva. Učenje Cerkve tako niti ni toliko, da je ločiti se na­robe, ampak da je - v smislu razveze veljavnega zakona - nemogoče, ne glede na civilni status zakona.

Torej je temelj nerazveznosti prepričanje, da je za zakonskim odnosom Bog.

Po načrtu Stvarnika.

Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči, pravi Sveto pismo. Avtor poroke je Bog. Klic k poroki je vpisal prav v naše bitje, tako da nas je ustvaril kot moške in ženske. Poroki vladajo njegovi zakoni, ki jih zvesto posre­duje njegova nevesta Cerkev. Da bi bil zakon to, za kar je bil ustvarjen, mora odgovarjati tem zakonom. Ljudje torej ne moremo po svoji želji spreminjati smisla in namena poroke.

Z duhovnega vidika je torej razumljivo, da je Bog tisti, ki je dva poklical na pot, da postaneta mož in žena. Njuna pot je torej izpolnitev poklicanosti. Ta torej ne more biti nekaj začasnega, ampak gre za življenjsko odločitev in izpolnitev.

 

Lahko pa pogledamo na nerazveznost tudi s psihološkega vidika. Privlačnost v največji meri določajo naše družine. Privlačen mi je v prvi vrsti tisti, ki v meni prebuja najgloblje vzgibe iz otroštva. Zdi se mogoče pretirano, pa vendar. Simpatija je privlačnost dveh, ki imata podobne rane in različen obrambni mehanizem. Prav to pa je s psihološkega vidika izredno pomembno sporočilo. Ta, ki si ga srečal, je najbolj pravi zate, da ob njem razrešuješ tisto, kar je bilo doslej najgloblje in najbolj nerazrešeno. Če boš vztrajal v iskanju bližine, če boš zaupal v božji načrt, bosta v tem tudi uspela. Vsako preskakovanje iz odnosa v odnos samo zmanjšuje vero v to, da te drugi lahko resnično sliši in da je resnična intima mogoča. Rane bodo namreč povsod nastopile, reševati jih bo potrebno. Če te volje ni bilo v prvem odnosu, zakaj bi nastopila v drugem ali tretjem.

 

V katerega vstopata moški in ženska.

Komplementar­nost moškega in ženske je bistvena za zakon. Danes v poj­movanju zakona vlada takšna zmeda, da hočejo nekateri razširiti pravno »pravico« do poroke tudi za osebe istega spola. Vendar sama narava poroke onemogoča takšen pre­dlog.

Na tem mestu ne bomo veliko govorili o razlikah med moškim in žensko. Gotovo nam, ki smo tu, ni dvom, da je zakon namenjen moškemu in ženski in ne istemu spolu. Bogastvo zakonske zveze je ravno v dopolnjevanju in v rodovitnosti. Rodovitnosti ne le na telesni, temveč tudi na duhovni ravni. Tudi med bogu posvečenimi imamo pogosto pare, ki se ravno v različnosti dopolnjujejo in postajajo rodovitni. (Frančišek in Klara, Vincencij in Ludovika, Janez od križa in Terezija Avilska, Frančišek Saleški in Ivana Šantalska itd.)

Ni krivica, da se morate učiti razumeti drug drugega, to je temelj vaše rasti in vaše rodovitnosti!

 

Za blagor zakoncev.

»Ni dobro za človeka, da je sam« (1 Mz 2,18). Za svoje dobro torej, v svoj blagor, obogatitev in končno, za svoje zveličanje, moški in ženska združita svoji življenji v zakonsko zvezo. Poroka je najosnovnejši (vendar ne edini) izraz poklicanosti k ljubezni, ki jo imamo vsi mo­ški in ženske kot osebe, ustvarjene po božji podobi.

Tisto, kar je lahko največje prekletstvo, je lahko največji blagoslov. Vaš križ je vaše odrešenje! To so vaše rane, ki jih le skupaj lahko ozdravite in stopitev v veselje vašega zakona.

Pogosto se pojavlja vprašanje, kje naj najdeva moč za vse, kar zakonsko oz. družinsko življenje prinaša. Odgovor je preprost: V vajinem zakonskem odnosu, v vajini bližini. A to je mogoče izgraditi le, če boste trdno vztrajali v razreševanju veh vaših konfliktov. Vsaka nedoslednost vedno bolj izčrpava in oddaljuje. Doslednost pa nasprotno ustvarja bližino iz katere lahko rasteta.

 

Ter za roditev in vzgojo otrok.

Očetje drugega vatikan­skega zbora so zapisali: »Po sami svoji naravi sta ustanova zakona in zakonska ljubezen naravnana na roditev in vzgo­jo otrok in dosežeta v njih tako rekoč svojo krono.« Otroci niso nekakšen dodatek k zakonu in zakonski ljubezni, am­pak izvirajo iz samega srca vzajemne podaritve zakoncev, kot njen sad in izpolnitev. Namerna izključitev otrok zato nasprotuje sami naravi in namenu zakona.

Kakršen je pogled na spolnost, takšen pogled imamo na družino in otroke. Če je spolnost v prvi vrsti vprašanje užitka, so otroci grožnja temu užitku. Brez dvoma otroci ne smejo biti grožnja zakonskemu odnosu, saj je njegov cilj v podaritvi drugemu in v tem se vajin odnos nujno odpira novemu življenju. Sicer se nekje zapre vase in začne umirati. Kolikor ne rastem v odpovedi, propadam v iskanju samega sebe.

 

Zaveza.

Poroka ni samo pogodba med moškim in žen­sko, ampak sveta zaveza. Bog je ustvaril zakon, da bi bil podoba njegove zaveze z božjim ljudstvom in bi bil v njej hkrati udeležen. Poročna zaveza tako vabi zakonca, da sta deležna pri svobodni, popolni, zvesti in rodovitni božji ljubezni. V nasprotju z nekaterimi miselnimi tokovi sodob­nejši poudarek Cerkve na poroki kot zavezi ne izključuje misli, da je poroka tudi pogodba. Res je, da zaveza pomeni več kakor pravice in dolžnosti, ki jih zagotavljajo nekate­re pogodbe, ter ustvarja močnejši, svetejši okvir za zakon, vendar kanonsko pravo še vedno za opisovanje zakona na­merno uporablja oba izraza.

 

Dostojanstvo zakramenta.

Po moči krsta je poroka kr­ščanskih zakoncev učinkovito znamenje zveze med Kristu­som in Cerkvijo in kot taka tudi sredstvo milosti. Poroko dveh nekrščenih oseb oziroma ene krščene in ene nekrščene Cerkev šteje za »dober in naraven« zakon (West C. (2010), Dobra novica o spolnosti in zakonu, Ljubljana: Družina, str. 44-46).

Vso razsežnost zakonske ljubezni je nedvomno mogoče živeti le v moči vere in zavesti, da nas Bog ljubi. Zakrament sv. zakona zakoncem vliva pogum, da bo svatba uspela, a spominja na dejstvo, da bo pogosto Bog tisti, ki bo moral po njuni prošnji, vodo spreminjati v vino.

Povezane vsebine
Naslov povezanega besedila: 
Povzetki predavanj