Tudi letošnji sklop postnih predavanj na Mirenskem Gradu je, prav tako kot lani, zaključil brat Štefan Kožuh s predavanjem, ki je nosilo naslov Pomanjkanje ali preobilje ljubezni.

Že takoj v uvodu je bil predavatelj mnenja, da preobilja ljubezni ni, ker ljubezni enostavno ne more biti nikdar preveč. Spodbujal nas je k temu, da bi se vsak trenutek dneva skušali zavedati pogleda Nebeškega Očeta, ki bdi nad nami, nas spremlja na naših poteh življenja iz ljubezni do nas, ker smo njegovi Božji otroci. Strinjal se je, da je v današnjem sodobnem svetu veliko bolj čutiti pomanjkanje ljubezni in nesposobnost vseh nas videti bližnjega v njegovih potrebah in stiskah.

Brat Štefan Kožuh je v nadaljevanju razmišljal o uboštvu, ki ga je razdelil v štiri vrste:

1.    Materialno – negativno uboštvo ali revščina, ki človeka razčloveči in se je proti njej treba boriti. To je za nekatere neizbežen družbeni položaj.
2.    Materialno – pozitivno uboštvo, ki osvobaja in dviga. To je evangeljski ideal, ki ga je treba gojiti.
3.    Duhovno – negativno uboštvo, ki je odsotnost duhovnih dobrin in različnih človeških vrednot. To je revščina bogatih.
4.    Duhovno – pozitivno uboštvo, ki je ponižnost in zaupanje v Boga in je najlepši sad na drevesu svetopisemskega uboštva. To je bogatstvo revnih.
 

Sami si najraje zatiskamo oči pred revščino, ki jo opazimo v naši bližini in smo do nje brezbrižni, kar je naš največji greh. Truditi bi se morali videti revščino, delati dobro in spreminjati svet v eni sami iskreni želji, da bi svet postajal boljši in bolj svet. Jezus pravi: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!«  Zato bi v naših življenjih morali dati prostor tudi revežem, jih ljubiti in v njih odkrivati živega Jezusa, ter jim nuditi konkretno pomoč. Jezusovo prvo poslanstvo, ki pa ga je zaupal Cerkvi, je bilo evangelizirati revne. Revež namreč ne živi samo od kruha, ampak tudi od upanja in od vsake besede, ki prihaja iz Božih ust.

Pozitivno svetopisemsko uboštvo, nadaljuje predavatelj, se kaže v dveh razsežnostih. Odkrivamo ju v priliki o bogatem mladeniču, ko se od njega zahteva, da »proda vse« in »da revežem«. Tudi mi smo povabljeni, da osebno uboštvo vsak po svojih močeh preusmerimo v zavzeto skrb za revne, tako kot sta to v preteklosti uspela uresničevati že sv. Bazilij in sv. Avgušti ter mnogi dugi.
Brat Štefan Kožuh nas spodbuja, da naša srca bolj odpremo za delovanje Svetega Duha, da ne trgujemo in si »služimo nebesa« z dobrimi deli na zemlji, temveč v sebi resnično začutimo klic k dobremu, ki ga uresničujemo v brezpogojnem zaupanju in iskreni želji po izpolnjevanju Njegove volje.

»Resnična in tako potrebna prenova uboštva prihaja vedno v moči Duha in se rodi iz živega odnosa z osebo in Jezusom Kristusom in njegovim evangelijem.« pravi predavatelj.
Jezus Kristus je zaradi nas odložil vse materialno bogastvo, da bi nas duhovno obogatil, da bi mi postali Božji otroci in dediči večnega življenja. Vse to je Jezus storil iz ljubezni do nas ljudi. Dolžni smo torej odgovoriti na Njegovo zastonjsko ljubezen in se odpovedovati stvarem, ki smo si jih prilastili in ukradli Bogu, ter se tako vračati v svoje izvorno stanje, ko človek ni imel ničesar in je vse užival. S Kristusovim prihodom na svet je namreč med nas prišlo tudi Božje kraljestvo. Le to  pa bo raslo in se krepilo, če naša življenja ne bodo temeljila le na materialnih dobrinah, temveč tudi na dobrinah Duha, ki je postavljen nad materijo.

Brat Štefan Kožuh nas je ob koncu predavanja postavil pred izbiro. Odprti imamo dve možnosti. Izberemo lahko pot bogatega mladeniča, ki se ni bil pripravljen ločiti od bogastva in »je žalosten odšel«, ne meneč se za Jezusovo povabilo in izpovedano ljubezen. Ali pa bomo izbrali usodo apostolov, ki so vse zapustili in šli za Učiteljem.
 

Mogoče vam bo pri izbiri v pomoč naslednja misel Johna Powella:
LJUBEZEN  je edina pot do naše človeške usode in do Boga, ki je LJUBEZEN.