Molitev za vse, ki mislijo na čas po pandemiji

»So ljudje, ki že sedaj začenjajo misliti na 'potem', po pandemiji; misliti na vse probleme, ki bodo prišli: problemi revščine, dela, lakote ... Molimo za vse ljudi, ki danes pomagajo, a mislijo tudi na jutri, da bi pomagali vsem nam.«

Homilija: Žalostna Mati Božja

»Na ta petek Kristusovega trpljenja se Cerkev spominja Marijinih bolečin, bolečin Žalostne Matere Božje. Že stoletja obstaja ta pobožnost Božjega ljudstva. Napisane so hvalnice v čast Žalostni Materi Božji. Stala je tam, pod križem, in tam jo motrijo, kako trpi. Krščanska pobožnost je zbrala Marijine bolečine in govori o sedmih bolečinah. Prva bolečina: komaj štirideset dni po Jezusovem rojstvu, Simeonova prerokba, ki govori o meču, ki ji bo prebodel srce. Druga bolečina: beg v Egipt, da bi rešila sinovo življenje. Tretja bolečina: tisti trije dnevi stiske, ko je deček ostal v templju. Četrta bolečina: ko se Marija sreča z Jezusom na poti na Kalvarijo. Peta Marijina bolečina je Jezusova smrt, ko vidi Sina, križanega, golega, ki umira. Šesta bolečina: ko Jezusa snamejo s križa, mrtvega, in ga je vzela v naročje, kot ga je vzela v naročja več kot trideset let pred tem v Betlehemu. Sedma bolečina je Jezusov pokop.

Tako krščanska pobožnost prehodi to pot Marije, ki spremlja Jezusa. Dobro mi dene, ko pozno zvečer, ko molim Angelovo češčenje, molim teh sedem bolečin, kot spomin na Mater Cerkve, kako je Mati Cerkve z veliko bolečine rodila vse nas.

Marija ni nikoli ničesar prosila zase, nikoli. Da, za druge je prosila. Pomislimo na Kano, ko je šla in govorila z Jezusom. Nikoli ni rekla: 'Jaz sem mati, glejte me. Postala bom kraljica mati.' Tega ni nikoli rekla. Ničesar pomembnega ni prosila zase v apostolskem zboru. Samo sprejme, da je mati. Spremljala je Jezusa kot učenka. Evangelij nam jasno pokaže, da je hodila za Jezusom. S prijateljicami, pobožnimi ženami, je sledila Jezusu, poslušala je Jezusa. Enkrat jo je nekdo prepoznal: 'Glej, mati. Tvoja mati je tukaj.' Hodila je za Jezusom. Vse do Kalvarije. In tam, ob vznožju križa, so ljudje zagotovo govorili: 'Uboga žena, kako mora trpeti.' Hudobni pa so zagotovo govorili: 'Tudi ona je kriva, saj če bi ga dobro vzgojila, ne bi tako končal.' Bila je tam, s sinom, s sinovim ponižanjem.

Počastiti Marijo pomeni reči: 'To je moja Mati.' Kajti ona je Mati. To je naziv, ki ga je prejela od Jezusa, prav tam, v trenutku križa: 'Tvoji otroci. Ti si Mati.' Ni je postavil za prvega ministra ali ji dal nazive nekih funkcij. Samo 'Mati'. Apostolska dela nam jo pokažejo, kako kot Mati moli z apostoli. Marija ni hotela vzeti Jezusu nobenega naziva. Sprejela je dar, da je njegova Mati, in dolžnost, da kot Mati spremlja nas, da je naša Mati. Zase ni prosila, da bi bila nekakšna 'skoraj-odrešenica' ali 'so-odrešenica', ne. Odrešenik je en sam in ta naziv se ne podvaja. Samo učenka in Mati. In tako, kot o Materi, moramo o njej razmišljati, jo iskati, k njej moliti. Ona je Mati. V Cerkvi materi. V Marijinem materinstvu vidimo materinstvo Cerkve, ki sprejema vse, dobre in hudobne, vse.

Danes nam bo dobro delo, če se za hip zaustavimo in razmišljamo o Marijinih bolečinah. Je naša Mati. Kako jih je prenašala, kako dobro jih je prenašala, z močjo, z jokom. To ni bil nepristen jok. Bilo je od bolečine strto srce. Dobro nam bo delo, če se nekoliko ustavimo in Mariji rečemo: 'Hvala, da si sprejela biti Mati, ko ti je angel to povedal. In hvala, da si sprejela biti Mati, ko ti je to rekel Jezus'.« (Papež Frančišek med sv. mašo v Domu sv. Marte, 3.4.2020)

Homilija namenjena Žalostni Materi Božji, molitev pa vsem, ki mislijo na čas po pandemiji