Scegli la lingua:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Srečanje za starše - o vzgoji

Datum dogodka: 
08.12.2011
Ura: 
20:00

V dvorani Gnidovčevega doma je 8. decembra ob 20h potekalo 1. predavanje za starše, ki ga je imel g. Peter Žakelj. Spregovoril nam je o vzgoji otrok. Pri tem se je naslanjal na sedem glavnih grehov, ki v temelju rušijo naše odnose in vzgojo otrok. Ob svetopisemskih odlomkih je pokazal na krščanski pogled na vzgojo. Vzgoja otrok je smislena le, če bomo starši sremeli k svetosti in otroke vzgajali za kreposti.

Vzgoja v krščanski družini je vzgoja za občutek, da je nekaj greh in da je nekaj drugega krepost. Če v nas ni te zdrave ločitve med grehom in krepostjo, zastonj govorimo o vzgoji.

 

Glavne grehe: smo preimenovali v: Vzgoja pa je prizadevanje za:
napuh ambicioznost ponižnost – V njej je prostor za drugega!
lakomnost podjetnost skromnost – Skromnost je vir otroškega veselja!
nečistost intimnost darovanjska ljubezen – Ta daje pravi smisel življenju!
nevoščljivost konkurenca pozornost na stisko bližnjega – Bogat je tisti, ki daje!
požrešnost apetit zmernost – Zdrav je tisti, ki je zadovoljen z malim!
jeza živčnost krotkost – Je temelj skupnosti!
lenoba utrujenost marljivost – Marljivost je osnova vsake rasti!
hinavščina diplomacija iskrenost – Iskrenost je temelj vsakega odnosa!

 

Vzgoja za ponižnost

Adam in Eva nasedeta skušnjavi: Biti kakor Bog, brez Boga. Prava vrednost človeka je v obdarjenosti, v tem, da prizna, da je le Bog vsemogočen. Naše sposobnosti so njegov dar. Veseliti se darov, tudi svojega prizadevanja, a tega ne poveličevati.

Potreben je prostor za priznavanje napak in grehov.

Ponižnost ustvarja prostor za drugega!

 

Vzgoja za skromnost

Kajn in Abel sta otroka prvih staršev. Skušnjava napuha se maščuje v pohlepnosti. Ko hoče Kajn imeti vse zase, mu je odveč darovanje Bogu. Ni prostora za Boga in v tem ga ogroža brat Abel, ki pa vse kar ima z veseljem postavlja pred Stvarnika.

Skromnost prinaša otroško veselje, v katerem je prostor za darovanje. Kajna vse ogroža. Ubiti je treba tistega, ki mu zbuja vest.

 

Vzgoja za darovanjsko ljubezen

Vesoljni potop pride na zemljo zaradi izprijenosti človekove spolnosti. Nezvestoba, uživaštvo in homoseksualnost gredo z roko v roki. Ko je vsaka odpoved odveč, se usuje plaz, ki podre vse pametne pregrade.

  • Če se ne morem ustaviti pri hrani, ali se lahko v spolnosti?
  • Če težko vstanem in se pri tem ne potrudim, ali lahko obvladam svoje spolne želje oz. jih preoblikujem v ljubezen?
  • Če mi je odveč vsaka pomoč, ali bo prostor za drugega v spolnosti?
  • Bog obupa in pošlje vesoljni potop, da očisti svet. Samo Noe ostane.

 

Vzgoja za pozornost za stisko bližnjega

Jakobu se rodi enajst sinov. Enajsti je Jožef. Izrael je ljubil Jožefa bolj kakor druge sinove, ker se mu je rodil v starosti. Naredil mu je dolgo haljo. Ko so bratje videli, da ga oče ljubi bolj kot njegove brate, so ga zasovražili in niso mogli z njim prijazno govoriti. Jožef je sanjal sanje in jih je povedal svojim bratom; zato so ga še bolj sovražili. Rekel jim je: »Poslušajte, prosim, te sanje, ki sem jih sanjal. Sredi polja smo vezali snope in glej, moj snop se je vzdignil in stal pokonci, vaši pa so se postavili naokrog in se priklanjali mojemu snopu.« Bratje pa so mu rekli: »Ali bi res rad zakraljeval in zavladal nad nami?« In še bolj so ga sovražili zaradi njegovih sanj in besed. Nato je sanjal še druge sanje in pripovedoval je o njih bratom. Rekel je: »Glej, spet sem sanjal sanje: in glej, sonce, mesec in enajst zvezd se mi je priklanjalo.« Ko je to povedal očetu in bratom, ga je oče pograjal in mu rekel: »Kaj pomeni, kar se ti je sanjalo? Mar naj res pridemo jaz, tvoja mati in tvoji bratje in se ti klanjamo do tal?« Njegovi bratje so mu bili zato nevoščljivi, oče pa si je stvar zapomnil. (1Mz 37,3-11)

Bratje iz nevoščljivosti Jožefa prodajo Egipčanom. Tam se Jožef zaradi modrosti priljubi faraonu in ga postavi za gospodarskega upravitelja v kraljestvu. Ko nastane lakota, pridejo tudi bratje prosit žita. Jožef jih prepozna, oni pa ne. Jožef se ne maščuje.

Tekmovalnost je dobra, če spodbuja k osebni rasti in hkrati ne ruši skupnosti, odnosov. Pozornost na stisko bližnjega lahko raste samo na temelju zgoraj omenjenih kreposti. Če je to, kar imam, božji dar, bo moje veselje nad darom dajalo prostor bližnjemu. Jožef se veseli sanj, drugi mu jih zavidajo.

Problem ni v tem, da je Jožef dobil suknjo, ampak v tem, da ga drugi niso sprejeli. Tudi za Jezusa pravijo evangeliji, da je imel učenca, ki ga je posebej ljubil, tj. Janeza. Privilegij je problematičen, če je zaslepljenost. Jožef se je tega zavedal in ostajal odprt za brate. Bratom pa to ni uspelo. Kaj naj bi storili starši?

Tudi Mojzes svojega položaja ne izkoristi. Nasprotno, odpove se statusu, ki mu ga daje življenje na dvoru. Potegne se za izkoriščanega Izraelca. V spopadu nehote ubije egipčanskega priganjača. Izraelci, ki so to videli, so rekli: Kaj se ta postavlja nad vse? Mojzes pa hoče dobro!

 

Vzgoja za zmernost

Ko je Mojzes izpeljal Izraelce iz Egipta se jim maščuje njihova požrešnost. Sveto pismo pravi, da se jim je bolj tožilo po polnih mizah, kot po svobodi. Spominjamo se rib, ki smo jih zastonj jedli v Egiptu, kumar, lubenic, pora, čebule in česna. 4 Mz 11,5 

Trebuh hitro postane Bog, najvišja vrednota. Kaj bomo jedli in kaj bomo pili, to je temeljna skrb današnjega človeka. Jezus pa nas svari ravno pred tem, zato nam pravi: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Mt 6,25

 

Vzgoja za krotkost

Jeza je čustvo, s katerim se moramo naučiti živeti. Ko govorimo, da so čustva in občutki pomembni, kaj lahko zaidemo v poveličevanje občutij. To pač doživljam. Potem si lahko rečem, da sem pač živčen in napet, da me stvari jezijo in da imam do vsega tega pravico. Pravico imamo doživljati stvari, celo dolžni smo jih poznati, priznavati a tudi obvladovati. Jezo pozna tudi Jezus. A le na enem mestu jo izrazi. V templju, ko ni nobena beseda več dosegla svojega cilja, je spletel bič in razgnal prodajalce. Ta jeza je bila sveta. Naša pa je vse prepogosto čisto človeška.

 

Vzgoja za marljivost

Pravimo, da smo Slovenci delaven narod. Da, vsaj toliko kot je alkoholikov je tudi deloholikov. A deloholizem ni zdrava delavnost. Boljša od lenobe je, vendar je pogosto odraz lenobe. Jezus je v množici videl nekaj pozitivnega. Šli so za njim, da bi ne bili lačni. Torej niso bili čisti lenuhi. A cilj jim je bil, da jih nahrani. Jezus pravi: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili.« Tudi to je nekaj, vendar se s tem ne zadovolji. Naroča nam: Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo

bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal. (Jn 6, 26-29)

 

Vzgoja za iskrenost

Kako težka je vzgoja, pa nam v enem samem odlomku pove Jezus, ko svari pred hinavščino:

Tedaj je Jezus spregovoril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›rabi‹. Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Mesija. Največji med vami bodi vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.

Toda gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe.

Gorje vam, slepi vodniki, ki pravite: ›Če kdo priseže pri templju, ni to nič, če pa priseže pri tempeljskem zlatu, ga prisega veže.‹ Norci in slepci! Kaj je vendar več: zlato ali tempelj, ki zlato posvečuje? Govorite tudi: ›Če kdo priseže pri oltarju, ni to nič, če pa priseže pri daru, ki je na njem, ga prisega veže.‹ Slepci! Kaj je vendar več: dar ali oltar, ki dar posvečuje? Kdor torej priseže pri oltarju, priseže pri njem in pri vsem, kar je na njem. Kdor priseže pri templju, priseže pri njem in pri tistem, ki prebiva v njem. Kdor pa priseže pri nebu, priseže pri Božjem prestolu in pri tistem, ki sedi na njem.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo.

To bi bilo treba storiti in ónega ne opustiti. Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. Slepi farizej! Očisti najprej kozarec znotraj, da bo čist tudi zunaj.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti.

Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker zidate grobnice prerokov in krasite spomenike pravičnih ter govorite: ›Če bi mi živeli v dneh naših očetov, ne bi sodelovali z njimi pri prelivanju krvi prerokov.‹ Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke. Le dopolníte mero svojih očetov! Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino? Zato, glejte, pošiljam k vam preroke, modrece in pismouke. Nekatere od njih boste pobili in križali, druge boste bičali v svojih shodnicah in preganjali od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična kri, prelita na zemlji, od krvi pravičnega Abela do krvi Zaharija, Berehjájevega sina, ki ste ga ubili med templjem in oltarjem. Resnično, povem vam: Vse to bo prišlo nad ta rod.« (Mt 23,1-36)

 

Povezane vsebine
Naslov povezanega besedila: 
Povzetki predavanj