Ko sem razmišljal o tej temi, mi je prišla v roke knjiga o življenju Marije Dominike Mazzarello z naslovom Koliko je ura? V njej sem prebral tole: Nekoč to dekletce sedi pred hišo in zre v lepoto pokrajine. Nenadoma zagleda očeta, ki se vrača z dela. Steče mu naproti. Razširi oči in iz ust petletnega otroka prileti vprašanje: »Oče, kaj je delal Bog, preden je ustvaril svet?« Ni preprosto to vprašanje. Spravilo bi v zadrego slehernega izobraženega teologa. Oče Giuseppe se nasloni na svojo motiko in se za trenutek zamisli … »Kaj je delal?« ponovi vprašanje, še vedno zazrt nekam v daljavo, nato pa nadaljuje: »Občudoval je samega sebe, ljubil je samega sebe in je bil zadovoljen in srečen v sebi.«

Ta razlaga je Marijo Dominiko spremljala vse življenje, pravi avtorica knjige. Ko je bil Bog sam, je torej moral ostati pri sebi. Edino, kar je lahko počel, bi lahko rekli, je bilo, da je ljubil samega sebe. Opis preprostega kmeta nam lahko služi kot izhodišče našega razmišljanja o ljubezni do sebe. Poglejmo to razlago še enkrat: »Občudoval je samega sebe, ljubil je samega sebe in je bil zadovoljen in srečen v sebi.«

 

1.      Občudovati samega sebe

 

Kaj naj bi to pomenilo? Je Bog narcis, da občuduje samega sebe? Verjetno ne. Če smo njegova podoba, po Njem smo namreč ustvarjeni, naj bi tudi mi občudovali sami sebe. Bomo potem narcisi?

 

Ustavimo se najprej pri videzu. Občudovanje naj bi vodilo v veselje. Če se veselim svoje zunanjosti, oz. če imam razloge za to, ker mi jih daje ustreznost družbenim merilom, potem se rado zgodi, da se postavljam nad drugega. Recimo, da si lepega obraza, lepe postave in še pameten(tna) povrhu, je to čudovito. Hkrati pa neverjetna skušnjava, da drugega, ki ni tako čudovit preziram.

 

Kaj pa če mi Bog ni dal vseh potrebnih proporcev in imam na sebi kup stvari, ki bi jih rad spremenil, prikril, kaj naj potem s tem? Kako naj se vsega veselim, kaj naj spreminjam? Čemu naj služi veselje nad seboj, občudovanje? Preprosto, da lahko v miru živim sam s seboj in ne nazadnje tudi z drugimi.

Če sem prečudovit – postajam zagledan vase in druge preziram.

Če nisem tako lep – me razjeda občutek manjvrednosti in se pred drugimi skrivam.

Torej bi moral biti nekje na sredini lestvice, da bi lahko v miru živel s seboj. Kaj torej odločilno vpliva na našo ljubezen do sebe, na naše veselje nad seboj? Merila, ki jih postavlja družba, odnosi z drugimi, v katerih se čutimo lepe, lepše ali najlepše oz. se skrivamo, ker nismo sprejemljivi, se popravljamo, kar se popraviti da.

 

Takoj, ko smo pri vprašanju občudovanja, se nam vse zalomi. Ali narcis ali grdi raček? Kje je rešitev?

Edina rešitev, da bi se v miru veselil sebe, se občudoval, je v tem, da verjamem, da sem božja podoba, da sem božji otrok, ki ga je Bog hotel.

 

Kako to, da sem za Boga lahko vedno lep? Bog gleda vedno z ljubečim pogledom. V ljubezni lahko človek vidi vedno najglobljo lepoto in se ne ustavi na površju. Frančišek Asiški je vzljubil gobavca. Potem je v vsakem videl Boga. Vsak človek in vsaka stvar je božja podoba in kot tak(a) se lahko veseli. Samo znotraj tega pogleda se lahko v sebi umirim. Znotraj božjega pogleda nase. Ko si prisvojim božji pogled, se lahko prav veselim. To je pogled v ljubezni!

 

V tem pogledu ugotavljam, da sem lep in da to ni moja zasluga. Ker je vse dar, ne postajam narcis. Če ne morem reči, da sem ravno najlepši, sem še vedno božja podoba, lahko verjamem, da se Bog ni zmotil in da kriv nos, premajhna postava itd. ni moja napaka. Vse, kar sem, je božji dar.

 

V tem pogledu ugotavljam še drugo, da vse, kar sem, postaja dar za drugega in je to cilj mojega bivanja. Biti dar za drugega! Ko se lahko veselim sebe kot božjega daru za drugega, se lahko v sebi umirim. Šele v tem postanem zadovoljen in srečen v sebi. Brez narcizma in napuha, brez kompleksov in obupovanja.

 

Začel sem z videzom. Zakaj? Ker je to nekaj, na kar imam pravzaprav najmanj vpliva. Tu se moramo toliko ustaviti, da v resnici vidimo, kako se sprejemamo, kako se resnično občudujemo in veselimo. To je temelj ljubezni do sebe. Sprejeti telo!

 

Zanimivo je, da je ta družba telo pobožanstvila, hkrati pa naredila največ škode telesu. Postalo je malik! Kristus telo visoko ceni, vendar poudarja, da je le tempelj. Sveti Duh je tisti, ki mu daje dokončno ceno. Eno je svetišče, drugo je tisti, ki prebiva v njem. Svetišče je toliko vredno, kolikor je posvečeno pravemu namenu. Ko v templju zavladajo živali, to ni več tempelj, ampak štala. Mogoče smo prav temu priče. Tako smo 'počastili in povzdignili' telo, da smo ga nazadnje do konca razvrednotili. V dobi, ki telo malikuje, je največ spolnih zlorab. Zakaj? Ker je tempelj zgubil svoj smisel! Strasti so postale gospodar templja. Strasti, ki so brez ljubezni, so stvar živali. Živali so se torej naselile v templju in ga razvrednotile.

 

Jezus daje telesu čudovito ceno. Ko mu je neka žena rekla: »Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!« Tega veselja ni zanikal, ampak mu je dal še višjo vrednost, ko je rekel: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.« Lk 11, 27-28 Vrednost telesa je v služenju tistemu, ki v njem prebiva. Poslušati Stvarnika in spolniti Sinovo besedo, to daje vrednost našemu telesu! Potem se ga lahko veselimo in ga občudujemo, smo v njem zadovoljni in srečni.

 

Gremo naprej k sposobnostim. Pravo veselje in ljubezen do sebe me žene k veselju nad lastnimi sposobnostmi. Tudi če sem jih sam razvijal, je Bog tisti, ki mi je dal to možnost, da jih razvijam. Samo v tej zavesti se ne bom postavljal nad drugega, ki mu Bog teh darov ni podaril. Če mi npr. matematika ne gre, se še vedno lahko veselim sebe. Tudi če mi kup stvari gre slabše kot drugemu, sem lahko vesel tega, da sem še vedno v enaki meri božja podoba. Samo v tem se lahko umirim.

 

Če povzamem, je vse, kar sem, božji dar. To, da me je Bog želel, takega kot sem, mi daje izredno ceno. Daje mi pogum, ko težko sprejmem svoje nesposobnosti in hibe. Vse kar sem, naj bo dar za drugega. Tako postaja vse hkrati odgovornost in sicer brez napuha, brez narcizma. Lahko bi rekli, da sem poklican kot dar za drugega, torej je temelj mojega veselja in ljubezni do sebe v pravem razumevanju poklicanosti. Veselim se, da sem poklican v življenje, obdarjen, da se darujem oz. da obdarujem. Zato je verjetno dobro, ko razmišljamo o ljubezni do sebe, prav da se ustavimo ob poklicanosti.

 

2.      Ljubiti samega sebe v poklicanosti

 

Drugi spev o GOSPODOVEM služabniku, v knjigi preroka Izaija pravi:

Poslušajte me, otoki,

prisluhnite, ljudstva iz daljave!

GOSPOD me je poklical v materinem telesu,

mi dal ime že v materinem naročju.

Moja usta je naredil kakor oster meč,

skril me je v senci svoje roke,

naredil me je za gladko puščico,

me skril v svojem tulcu.

Rekel mi je: »Ti si moj služabnik,

Izrael, ki se bom v tebi poveličal.«

Jaz pa sem rekel: »Zaman sem se trudil,

v votlo in prazno sem potratil svojo moč.«

In vendar je moja pravica pri GOSPODU,

moje plačilo je pri mojem Bogu. Iz 49,1-5

 

Vse kar sem, je dar. Bog me je poklical že v materinem telesu in se me veseli, verjame vame. In v kaj sem poklican? Najprej, biti človek, potem biti moški oz. ženska, biti poročen, posvečen ali samski, šele potem sem poklican v nek konkreten poklic. Ljubiti sebe, pomeni veseliti se svoje poklicanosti, veseliti se božjega dostojanstva.

 

Biti človek. Za kristjana to pomeni, biti božji otrok. Bog me je poklical in mi dal ime že v materinem naročju. Poklical me je, ker verjame vame. To je moje temeljno veselje. Če je drugi nad menoj obupal, če me je zlorabil, moja cena ostaja ista: Sem božji otrok. Kot pravi Oče nad sinom: To je moj ljubljeni sin, zelo sem ga vesel! Tako pravi tudi nad menoj. Naj se veselim božjega otroštva!

 

Biti moški/ženska. Menim, da se je ženska v svojem spopadu z moškim razvrednotila. Namesto da bi se globlje zavedala svoje ženskosti, svoje identitete, jo je podredila pogledu moškega. Začela se je vrteti pred njegovimi očmi in izsiljevati njegovo ocenjevanje. Bolj ko se vrti pred njim, bolj je nezadovoljna. Izsiljuje poželenje in si s tem daje ceno. Če si jo moški poželi, se zdi, da je dosegla svojo ceno, ker je poželenja vredna. Hkrati pa se ji upira, da je vredna le toliko, kolikor si je moški poželi. Ker ne more sprejeti svoje sedaj neumne cene, začne prezirati moškega kot pokvarjenca, ki je ne zna ljubiti. Če pa jo ljubi, ne verjame v ljubezen.

Pri študentski skupini smo ugotavljali, da se ženska, da bi pridobila lastno ceno, vrti med ogledalom in kamero. Ves čas pa čaka na priznanje oz. poželenje. Če to priznanje doseže, pa se sesuje vase, ker ji notranji glas govori, kako prazna je ta vrednost. Kakor Adam in Eva ugotavlja, da je naga in bi se rada skrila. Dala si je ceno, ki ji jo lahko da le Bog. Potem pa jo postane sram, ker se je dejansko razvrednotila. Ljubiti sebe, pomeni, odkrivati svojo ženskost in svojo materinskost. Kot ženska si božji dar sebi in moškemu. Kot vreden dar ne glede na to, ali te moški ceni ali ne. Si dar! Veseli se svoje lepote (notranje in zunanje, občuduj se kot božjo podobo) in ne izsiljuj občudovanje.

 

Moški prav tako ne more biti moški, če si daje ceno z žensko. A prav tu se je današnji družbi zataknilo. Kakšen naj bo moški? Ponosen na svojo moč, logičnost in trdnost. Ne zato, da bi se napihoval, ampak da bi služil. A komu naj služi, če ga žena ne potrebuje? Moč ji daje samostojen zaslužek, logičnost ji dajejo okviri družbe, trdnost institucije družine, šolstva, družbe. Ko ga ženska prezira, se lahko vzpostavi kot moški, samo ob Bogu, ki ga je kot moškega poklical v življenje. Če se zavrti okrog ženske, zgubi svojo pristno trdnost in je mevža ali mačo. Če ostaja sam, je nerodoviten. Najti mora svojo duhovno, notranjo moč, da ohrani trdnost pravega moža in očeta.

 

Ljubiti se, občudovati se, pomeni veseliti se v sebi tega, da si ženska, da si moški! Kot tak/a dar.

 

Biti poročen, posvečen ali samski. V tem je tudi nadaljnje veselje. Če sem lahko srečen, da sem to, kar sem kot moški oz. ženska, je nadaljnja poklicanost samo potrditev, da je dobro, da sem. Če tega ni je nadaljnja poklicanost samo bergla, potem je vse skupaj prazno. Praznina se čuti v poročenih in posvečenih. Možje in žene postanejo prazni, ko se poročijo. S poroko je vse končano. Imeti ceno, ker si poročen, je res kriza. Biti poročen ne more biti trofeja. Je spet dar, ki je prazen, če ga ne živim v podarjanju. Poročiti se, pomeni nadaljevati razvijanje sebe v moškosti/ženskosti, v biti oče/mati. To je neskončen izziv k uresničevanju sebe, veselju nad seboj, ki pa se seveda uresničuje v podarjanju drugemu, v ljubezni do drugega.

Podobno je s posvečenjem. Ko je nekdo posvečen, se pogosto zdi, da je dosegel svoj cilj, pa naj bo to duhovniško ali škofovsko posvečenje. Pred oči mi prihaja, mogoče nesramna slika, kako škof sprejme pastoral in mitro ter naslonjen na svoj pastoral gleda v prazno. Kot da je končal! Če je vse, kar smo, naša zasluga, se ustavimo v napuhu. Če je dar, vemo, da smo poklicani, da ga podarimo. Veselje izvira iz ljubezni, nikoli iz napuha!

  

3.      Biti zadovoljen in srečen v sebi

 

Kaj naj storim, da bom lahko zadovoljen in srečen v sebi?

 

Prvi temelj je torej DOSTOJANSTVO. To je dostojanstvo božjega otroka, dostojanstvo človeka, ki ga je Bog poklical v življenje, mu podaril svojo podobo in želi da se v darovanju izpolni. Pomeni verjeti vase kot moški/ženska, verjeti vase kot poročen/posvečen ali samski, ker si poklican!

 

Drugi temelj je RAZMEJEVANJE. Ko mi drugi želi vzeti dostojanstvo, ga moram braniti. Jezus, kljub temu, da sprejme nase smrtno obsodbo, do konca ohrani svoje dostojanstvo, kraljevo dostojanstvo božjega sina! Ko ga eden od vojakov udari po obrazu, mu reče: »Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?« prim.Jn 18,19-24Jezus, ki pojasnjuje starozavezno načelo: »Slišali ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob.« z razlago: »Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Če te kdo prosi, mu daj, in če si hoče kaj sposoditi od tebe, mu ne pokaži hrbta.« Mt 5,38-42, se brani ko ga vojak tepe. Čemu? Ali ni dosleden?

Ne, to da gre v ljubezni do konca pokaže s tem, ko ne pošlje svoje vojske, da bi ga obvarovala pred smrtjo. V darovanju gre do konca, ne gre pa mimo človeškega dostojanstva. On se bo podaril, ne bo pa dovolil, da ga drugi razvrednoti. Pripravljen je umreti, ko je to dokaz ljubezni, ni pa pripravljen se razvrednotiti brez ljubezni in tega od nas tudi ne pričakuje. Prav v tem pa smo kristjani pogosto brez hrbtenice, brez vere vase in v lastno dostojanstvo. Prav tako seveda kot moški in kot ženske. Vsi prepogosto prosjačimo za lastno ceno. Ljubiti se pomeni stati na svojih nogah, verjeti vase, biti zadovoljen in srečen v sebi.

 

Podobno razmejevanje Jezus nakaže tudi v priliki o sporu med bratoma, kjer pravi: »Če tvoj brat greši,

pojdi in ga posvári na štiri oči. Če te posluša, si pridobil svojega brata. Če pa te ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da se vsa zadeva ugotovi po izjavi dveh ali treh prič. Če jih ne posluša, povej Cerkvi. Če pa tudi Cerkve ne posluša, naj ti bo kakor pogan in cestninar.« Mt 18,15-17 Od nas pričakuje, da se bomo postavili zase in si dali ceno. Če nekdo greši zoper tebe, ga posvari in ne popuščaj, ne dovoli, da bi te poniževal! Če te ne sprejme, naj ti bo kakor pogan in cestninar.

 

Jezus ves čas govori o naši vrednosti, ki je drugi ne sme in ne more uničiti. A za to moramo poskrbeti sami!

 

Sklep: Ljubezen do sebe - Skušnjava in (od)rešitev

 

Ob zgornjem razmišljanju smo verjetno začutili, da je človek ves čas na tankem ledu, ki ločuje ljubezen od samoljubja. Spomnil sem se na knjigo mojega sobrata Draga Ocvirka z naslovom Med narcisom in Kristusom. Naj zaključim z njegovimi besedami, ki jih lahko preberemo v uvodnem poglavju. Takole pravi:

»Dočakal bo visoko starost, če se ne bo gledal,« je napovedal Narcisovim staršem videc Tiresias, ko sta ga povprašala o usodi svojega sina. Narcis je odrastel v lepotca, za katerim so koprnela ženska srca. Toda njemu ni bilo mar za ljubezen mladenk in se ni menil zanje. Za gorsko nimfo Eho se je ljubezen do Narcisa končala tragično, saj je od nje ostal le še glas. Ko se je Narcis nekoč hotel odžejati v jezeru, je v njem zagledal svoje zalo obličje. V istem hipu se je vanj na smrt zaljubil; svojega pogleda ni mogel več odlepiti od milega obraza na vodni gladini, tako da je na bregu zroč v jezero umrl. Na tistem kraju je pognala cvetlica z istim imenom: narcisa.

Ob nekem drugem jezeru se je začela pisati drugačna zgodba. V času cesarja Tiberija, ko je bil prokurator v Palestini Poncij Pilat, je ob Galilejskem jezeru hodil Jezus iz Nazareta. »Zagledal je dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero, bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: 'Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.' Takoj sta pustila mreže in šla za njim« (Mt 4,18-20).

Pri prvem jezeru se je Narcisova zgodba končala, vendar jo ponavlja vsak, ki ni sposoben ljubiti drugega razen sebe…

Drugače je pri Galilejskem jezeru. Tam išče Jezus prijatelje. Simon in Andrej, potem Zebedejeva sinova in še drugi mu prisluhnejo in se odzovejo. Pisana druščina dvanajsterih počasi odkrije v Jezusu svojega prijatelja, učitelja in odrešenika. Odrešil jih je njih samih in jih naučil živeti v prijateljstvu z vsemi in v zavzetosti za vse …

Jezus vabi svoje učence in učenke, naj zapustijo vodno gladino in se ne ozirajo več za svojo podobo na njej, marveč naj odkrivajo lepoto obličja drugih ljudi, da bi v občestvu z njimi lahko izrisali svojo resnično podobo. (Ocvirk 1998, Med narcisom in Kristusom, 7-9)

 

Strah pred skušnjavo, da bi se vase zaljubili, nas je v vzgoji pognal v navidezno ljubezen do bližnjega. Druge spet žene navidezna ljubezen do bližnjega, ki postaja prazna, nazaj v samoljubje. Ljubezen bo vedno križana. Brez križa, ni ljubezni. Tvegati bomo morali in se vedno znova pogledati na gladini jezera in na obrazu bližnjega. Odkrivati sebe in se ljubiti, ni mogoče, če se ne ustavimo ob pogledu vase. Prav tako pa ni mogoče ljubiti sebe, če drugega ne vzamemo zares. Ta razpetost mora biti naša odločitev za ljubezen, v kateri bomo odkrivali sebe kot dar od Boga, podarjen, da se podarja bližnjemu.