»Sprašujem se, kje so prvi učenci našli moč za to njihovo pričevanje? Ne samo to, ampak od kot njim veselje in pogum za oznanjevanje kljub oviram in nasilju? Ne pozabimo, da so bili apostoli preprosti ljudje, niso bili pismouki ali učitelji postave, tudi niso pripadali sloju duhovnikov. Kako so lahko z vsemi njihovimi omejitvami in nasprotovanji oblasti, napolnili Jeruzalem z njihovim naukom (prim. Apd 5,28)? Povsem jasno je, da samo navzočnost Vstalega Gospoda med njimi ter delovanje Svetega Duha lahko razložijo to dejstvo. Gospod je bil z njimi in pa moč Svetega Duha, ki jih je spodbujala, to lahko razloži to dejstvo. Njihova vera je bila utemeljena na tako močni in osebni izkušnji umrlega in vstalega Kristusa, da se niso ničesar in nikogar bali in jim je bilo preganjanje celo v čast, saj jim je omogočalo hoditi za Jezusom, mu biti podobni in pričevati zanj z življenjem. Ta pripoved o prvi krščanski skupnosti nam pove nekaj zelo pomembnega, ki velja za Cerkev vseh časov in tudi za nas. Ko nekdo v resnici pozna Jezusa Kristusa, veruje Vanj, okuša njegovo navzočnost in moč njegovega vstajenja v svojem življenju, tedaj ne more, da ne bi te izkušnje posredoval naprej. In če se ta sreča z nerazumevanjem ali nasprotovanjem, se obnaša kot Jezus med svojim trpljenjem, odgovori z ljubeznijo in močjo resnice.« (Papež Frančišek med molitvijo »Raduj se Kraljica nebeška«, 14.4.2013)
»Problemov se nam ni potrebno bati. Vedno, kadar pridejo ali kadar se lotevamo česa novega, je Gospod zraven. Lahko se tudi zmotimo, a On nam je še vedno blizu in nam pravi, naj se vrnemo na pravo pot. Zato ni prav, da poskušamo življenje zamaskirati in ga olepšati. Življenje je, kakršno je. Je resničnost. Je tako, kot želi Bog ali kot Bog dopusti, da je, in takega ga moramo vzeti. Gospodov Duh pa nam bo dal rešitev za probleme.« (Papež Frančišek med sv. mašo v kapeli Doma sv. Marte, 13.4.2013)
S papežem Frančiškom skozi minuli teden
http://sl.radiovaticana.va/Articolo.asp?c=682574
Zanimivo mi je to, da papež ravno te dni spregovori o problemih - da se jih ni potrebno bati, da so del našega življenja. Sama se namreč srečujem ravno z goro strahov, ki jih vsakdanji problemi prinašajo in s težnjo, da bi pred njimi bežala.
Življenje je, tako kakršno je - kot ga želi Bog.
Tako preprosta misel, ki daje upanje in vero.
"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski