»'Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu.' (Rim 8,38-39) Apostol Božjo ljubezen predstavlja kot najgloblji in nepremagljiv motiv za krščansko zaupanje in upanje. Našteje nasprotne in skrivnostne sile, ki lahko ogrozijo pot vere, a tudi takoj prepričano zatrdi, da četudi bi bilo celotno naše bivanje obkroženo z nevarnostmi, nas ne bo moglo nič nikoli ločiti od ljubezni, ki nam jo je zaslužil Kristus sam, ko se je popolnoma podaril. Celo človeku sovražne demonske sile se nemočno zaustavijo pred intimno ljubezensko zvezo med Jezusom in tistim, ki ga z vero sprejme. Ta resničnost zveste ljubezni, ki jo ima Bog za vsakogar izmed nas, nam pomaga soočati se z vedrino in močjo s potjo vsakega dne, ki je včasih hitra, drugič pa je nasprotno počasna in naporna.

Edino greh človeka lahko prekine to vez, a tudi v tem primeru ga bo Bog vedno iskal, zasledoval ga bo, da bi z njim ponovno vzpostavil zvezo, ki se nadaljuje tudi po smrti, ali bolje, zvezo, ki v končnem srečanju z Očetom doseže svoj vrh. Ta gotovost daje nov in poln smisel zemeljskemu življenju in nas odpira upanju za življenje onstran smrti. Vsakič, ko se znajdemo pred smrtjo ljubljene ali dobro poznane osebe, se v nas vzbudi vprašanje: Kaj bo z njegovim življenjem, njegovim delom, njegovim služenjem v Cerkvi? Odgovor najdemo v Knjigi modrosti: 'So v Božjih rokah!'

Roka je znamenje sprejemanja in zaščite, je znamenje osebnega odnosa spoštovanja in zvestobe. Goreči pastirji, ki so svoje življenje posvetili služenju Bogu in vernikom, so torej sedaj v Božjih rokah. V Božjih rokah so njihovi dnevi, spleteni iz veselja in trpljenja, upanja in naporov, zvestobe evangeliju in navdušenja za duhovno ter materialno zveličanje črede, ki jim je bila zaupana. Tudi grehi, naši grehi, so v Božjih rokah. Te roke so usmiljene, so roke, ranjene z ljubeznijo. Ni slučajno, da je Jezus želel ohraniti rane na svojih rokah, ohranil jih je, da bi nam dal občutiti svoje usmiljenje. V tem je naša moč in naše upanje. Ta resničnost, polna upanja, je perspektiva končnega vstajenja, večnega življenja, ki je namenjeno 'pravičnim', tistim, ki sprejemajo Božjo besedo in so poslušni njegovemu Duhu.

Možje, predani svoji poklicanosti in svojemu služenju Cerkvi, katero so ljubili kot se ljubi nevesto. V molitvi jih izročimo v varstvo Gospodovemu usmiljenju, na priprošnjo Marije in svetega Jožefa, da bi jih sprejel v svojem kraljestvu luči in miru, tam, kjer večno prebivajo pravični in tisti, ki so bili zvesti pričevalci evangelija. V tej molitvi pa molimo tudi za nas, da bi nas Gospod pripravil na to srečanje. Dneva ne poznamo, toda srečanje bo!« (Papež Frančišek med sv. mašo v baziliki sv. Petra, 4.11.2013)
 

Papež daroval mašo za pokojne kardinale in škofe: V Božjih rokah so njihovi dnevi