Prebrala sem, da v 15% nosečnosti pride do spontanega splava.
Na strani ŽIVLJENJE JE NAJVEČJA VREDNOTA, pa nam gospod Tadej Strehovec spregovori o številu umetnih splavov in njihovih posledicah
Na svetu se giblje število splavov med 40 in 80 milijoni na leto. V Sloveniji pa je bilo med leti 1979 in 2004 opravljenih najmanj 400.000 splavov (skupaj s splavi, povzročenimi v postopkih umetne oploditve in z uporabo abortivne kontracepcije). Ob spoznanju, da je žrtev splava ne samo nerojeni otrok, ki razen v izredno redkih primerih splava ne preživi, je potrebno poudariti, da so žrtve tega postopka tudi njegova starša in zdravstveni delavci.
Ko je govora o tem, kdo naj pomaga žrtvam postabortivnega sindroma, je potrebno poudariti, da je to zelo delikatno področje, ki zahteva ljudi z občutkom. Zato brez primerno usposobljenih strokovnjakov (duhovnikov, psihologov) ni mogoče zagotoviti primerne oskrbe za te ljudi. V nekaterih deželah imajo v ta namen ustanovljene posebne skupine za samopomoč, ki pod vodstvom duhovnika ali diakona ter psihologa skupaj vstopajo v svet travmatičnih spominov.
Pri tem bi se rada ustavila pri krstu želja za otroke po spontanem in po umetnem splavu.
Tadej Strehovec takole opiše krst želja po umetnem splavu.
Pri tem so poleg priprave na prejem zakramenta sprave udeleženci (možje in žene, zdravstveni delavci) povabljeni, da duhovno sprejmejo odgovornost za storjena dejanja, sprejmejo materinstvo in očetovstvo nad nerojenim otrokom, v molitvi izrečejo t.i. krst želja za svojega otroka. (prošnja Bogu, da ga sprejme med svoje otroke), ga poimenujejo ter se mu v molitvi priporočajo. Marsikatera žena, oz. starši se odločijo in darujejo za sv. mašo ter se otroka ob obletnici splava še posebej spomnijo. Vse to omogoča staršem, da se na duhovni in psihološki ravni spravijo s svojim nerojenim otrokom, gredo skozi proces žalovanja in se osvobodijo negativnih posledic, ki imajo korenine v zanikanju in skrivanju. Izročitev Bogu tudi tako travmatičnega dogodka, kot je splav, je vedno pot odrešenja in osvoboditve tako za posameznike kot tudi za družbo in cerkveno skupnost. Zato je spremljanje staršev, ki se soočajo s tovrstnim problemom ter organiziranje ustrezne duhovne in psihološke podpore, edini ustrezen odgovor vseh tistih, ki nam ni vseeno omenjenega problema.
Krst želja je po moje drugačen, ko gre za spontani splav. O tem se malo piše in govori. Mislim pa , da je krst za te otroke ravno tako pomemben kot za vse rojene.
Gospod Peter , bi kaj več vi povedali o krstu želja?
Hvala za vprašanje, ga. Marta, ne vem pa, če lahko kaj dodam. Mislim, da je g. Strehovec krst želja zelo dobro predstavil. Menim, da gre pri krstu želja vedno za isto, ne glede na situacijo, naj bo razlog zanj kakršen koli že, sponatni splav ali pa nevarnost, da otrok umre.
Dobro je predstavljena dvojna dimenzija tega dejanja, tj. duhovna in psihološka. Zakramenti niso stvar čaranja, pa jih večkrat tako razumemo. Pri pojasnjevanju pogosto ponavlajam star latinski rek, ki pravi, da milost predpostavlja naravo. To je zame zelo preprosto načelo pri vsej naši veri. Torej duhovno dogajanja potrebuje podlago, ki pa jo predstavlja psihološko doživljanje. Urejeni morata biti obe in uglašeni druga na drugo.
Če govorimo najprej o krstu želja pri spontanem splavu, govorimo gotovo o ranjenosti matere in očeta. Gre za rano oz. bolečino, ki jo mora par najprej srečati, si jo priznati. Potem vanjo kliče Boga in znotraj tega doživljanja tudi blagoslov na otroka, kot željo, da ga Bog pridruži občestvu Božjih otrok.
Tudi darove za sveto mašo razumem predvsem kot namene v željah, ki jih ni mogoče ujeti v 17 EUR, ki predstavlja višino daru, niti želje ni mogoče omejiti na neko sveto mašo, na določen dan. Ključna je človekova razpoložljivost - pripravljenost na psihološki ravni in človekova duhovna naravnanost.
Temeljno dejanje je torej v želji, notranji pripravljenosti in razpoložljivosti, ki se, če je to mogoče, tudi udejanji v samem obredu. Zakramenti so vidna znamenja nevidne božje milosti. Torej se udejanja to, kar se v duhovnem smislu lahko že dogaja znotraj nas oz. v odnosu Boga do nas. Bog nas je obdaril z zakramenti zato, ker ve, kako potrebujemo oprijemljivi svet, da bi lažje razumeli nevidnega.
Tako, mogoče kratek oris, kaj več pa, če sem kaj nerazumljivo oz. dvomljivo napisal.
Lep pozdrav vsem!