Na hitro se zdi, da ne lažemo. Pa vendar: ali ni to tudi naša slabost?

Zgodi se: 

• ·         ko se nam kaj ne da narediti, rečemo, da nismo mogli - LAŽ
• ·         ko bi nekaj morali narediti, se naredimo, da tega nismo vedeli - SPRENEVEDANJE
• ·         ko bi se morali izpostaviti, se raje skrijemo - SKRIVANJE
• ·         ko imamo priložnost, da na lažji način kaj dobimo, to izkoristimo – GOLJUFIJA IN IZKORIŠČANJE
• ·         v nekaterih situacijah se delam, da sem za nekatere stvari zainteresiran, pa mi do tega sploh ni – LAŽ.

Sodobna psihologija je v raziskovanju človekove psihe odkrila tako imenovane OBRAMBNE MEHANIZME in s tem, na nek način opravičila marsikatero človekovo laž in lenobo, da bi duhovno napredoval.

Ti obrambni mehanizmi so naslednji:

POTLAČEVANJE:

(»Do njega sploh ne čutim nobenega odpora«)

Potlačevanje je temeljna obramba. Deluje tako, da človek zavestno ali nezavedno potlači težke stvari- potiska neprijetne dogodke in konflikte iz zavesti. Včasih si človek celo prizadeva, da bi potlačil in pozabil.

SPREVRAČANJE:

(Ni mo do kajenja, v družbi pa pravim: »Tudi jaz rad kadim.«)

Za nas nesprejemljive vzgibe, čutenja, misli skušamo prikriti z nasprotnimi zavestnimi vzgibi. Ker se bojimo biti to kar smo, se prilagajamo večini in skušamo ugajati.

ZANIKANJE:

(»Nič me ne briga, če me profesor ne mara.«)

Zanikanje nam preprečuje, da bi resnično zaznali nek neprijeten dražljaj, in sicer s tem, da izključi ali izkrivi zaznavo. Iz zavesti odstranimo vse tisto, kar je zanjo nesprejemljivo. Ali z drugimi besedami, dejstvo, s katerim se mora oseba soočiti, je preveč boleče, da bi ga lahko sprejela, zato ga zanika ter kljub prepričljivim dokazom o nasprotnem trdi, da je neresnično.

PREMESTITEV:

(Oče je jezen na mamo, vendar kritizira kosilo ali se jezi na sina, ki ne pospravi igrač.)

Kadar ne moremo priznati negativnih čustev do druge osebe, jih prenesemo v sprevrženi obliki na nekaj drugega. Premeščanje se pojavi takrat, ko nekega čustva ne izrazimo v odnosu do tiste osebe, kateri je namenjeno, temveč ga prenesemo na nekoga drugega. Premeščanje običajno uporabljamo za uravnavanje jeze ali ostalih agresivnih čustev. Jeze na primer ne izražamo tam, kjer je bila povzročena, saj bi nas to ogrozilo. Zato jo raje stresemo tja, kjer to za nas ni ogrožajoče, ampak (bolj) sprejemljivo.

PROJEKCIJA:

(S prijateljico naletita na fanta, ki ti je všeč. Ker prijateljici tega ne moreš priznati, rečeš: »Ali si videla, kako je oni tip gledal za menoj?«)

Pri projekciji lasten nezaželeni impulz (misel, željo, kritiko …) zaradi nesprejemljivosti pripišemo drugi osebi. Oseba se na ta način na videz znebi nekaterih svojih vsebin, lastnosti in teženj, in sicer tako, da jih projecira na nekoga drugega.

INTROJEKCIJA:

(»V skupini ste skupaj izdelali plakat. Sam si bolj malo sodeloval. Vsi dobite dobro oceno, zasluge zanjo pa pripišeš sebi: »Itak so zaradi mene dobili petko.«)

Dobre lastnosti drugih pripišemo sebi. Včasih se boljše počutimo tako, da si prilastimo dobre lastnosti nekoga drugega. Pri introjekciji gre torej za »krajo« zaslug drugega.

RACIONALIZACIJA:

(»Zelo si želiš neke obleke, ki pa si je ne moreš privoščiti, zato se prepričuješ: »Ta obleka pa je res brez veze.«)

Z racionalizacijo se izognemo bolečini realne situacije tako, da poiščemo opravičilo za svoje ravnanje oz. svojo nemoč.

KOMPENZACIJA:

(»Nisem uspešna v šoli, sem pa zato v športu.«)

Če se čutimo šibke na nekem področju, bomo to skušali izravnati z uspehom na drugem področju. Kompenzacija lahko poteka v resničnem življenju, lahko pa neke neuspehe »rešujemo« v svojih sanjarjenjih.

V tokratni katehezi smo z mladimi odkrivali svoje lastne »obrambne mehanizme«. Samo z ozaveščanjem le teh in s konkretnim bojem proti njim lahko duhovno rastemo in postajamo zreli in odgovorni kristjani.