Pozdravljeni!

Gospa Marta, predlagam, da skušava odgovor sestaviti v dialogu. Jaz vam napišem nekaj, vi ugovarjate ali pa iščete luknje v predlaganem odgovoru. Tako bo najbolj uporabno.

Za začetek samo nekaj misli.

Vest je Božji glas, ki v nas govori, kaj je dobro in kaj slabo. Ker smo ljudje učljivi, se večina stvari naučimo, druge so prirojene. Vest je v nas, oblikuje jo vzgoja, a nekateri deli so 'nepreglasljivi', dokler se ne odločimo, da jih preglasimo. Pa še takrat bo kljuvala.

Vest je glas, ki nas vodi v odnosih do sebe, bližnjih in sveta, ter do Boga. Temeljni okvir zdrave vseti so naravni in božji zakoni, na katerih so nastale tudi človekove pravice, na katerih je utemeljeno človekovo dostojanstvo, temeljne družbene norme ipd.

Za pravo vzgojo je nujna trdna družina, pomembna pa je tudi širša skupnost. Za krščansko vzgojo je nepogrešljiva Cerkev kot občestvo vernih, pa tudi njeno učiteljstvo, ki je odgovorno za 'uradno' razlago verskih resnic ter posredovanje Evangelija.

Za rast v veri, za oblikovanje vesti so potrebni zakramenti, Božja beseda in molitev. Brez rednega obhajanja svete maša, prejemanja zakramentov in Svetega pisma je v današnji družbi skoraj nemogoče ohraniti zdrav pogled na človeka, svet in Boga.

V vsem tem vzgojnem prostoru je vest mogoče prav oblikovati. Seveda pa brez pomot, padcev, grehov, mogoče celo zmot najbrž ne bo šlo. Zato pa je zakrament sprave, ki nam daje možnost vedno novega začenjanja. Nič ni popolno, tudi naše razumevanje notranjega glasu ne. Do motenj je prihajalo v zgodovini tudi pri svetnikih, kaj bi ne pri nas.

Kaj pravite?

lp

peter

Pozdravljeni!

Rada bi vedela malo več o tem, kako naj ločim glas vesti od drugih glasov, ki se pojavlajo? Ko gre za odločitve med dobrim in slabim, je glas jasen. Kaj pa, ko so v igri dobre stvari in je potrebno enim reči ne? Potem  slišim glas, ki pravi: "Reči ne, saj vsega ne zmoreš." In drugega, ki pravi: "Lahko bi našla čas in še to naredila. Lena si." Kako razločevati med lenobo in nelenobo?

Lep pozdrav! Marta

Prav lenoba je ena temeljnih stvari, ki uničuje glas vesti. Eden najboljših pregovorov glede morale je zame: Lenoba je vseh grdob grdoba.

Kako prepoznati glas vesti, ko gre za dobro stvar, pravite. To je mogoče le, če se vsak dan, pri prav vsaki stvari nepopustljivo borimo proti lenobi. Mogoče še moje razumevanje lenobe. Lenobe ne razumem le kot brezdelje. Lenoba je v tem, da ne počnemo prave stvari v pravem času. Ni dovolj, da nekaj delamo. Pomembno je, da se naučimo vedno delati tisto, kar je v danem trenutku resnično potrebno. Nekaj primerov: pri otrocih srečamo lep primer lenobe, ko imajo ogromno domače naloge, takrat, ko jih starši kličejo k nekemu opravilu, ali pa pri starših, ko se mož zagrebe v delo ravno takrat, ko bi moral biti pri otrocih ali ob ženi, žena pa čisti kot nora, takrat ko bi morala biti z možem ipd. Potem pa se vsi čudimo, od kod so otroci pobrali lenobo, saj pri nas pa že nismo leni.

Torej dobro prepoznavanje glasu vesti je mogoče le po vztrajnem boju z lenobo. Prepoznavanje glasu je pravzaprav mogoče kot sad tega boja! Vsa vprašanja niso tako težka, kot ga omenjate sami. Če boste vztrajali v majhnih stvareh, bo vedno bolj jasno tudi v večjih in bolj zapletenih. Še vedno pa bo potrebno tudi tvegati in se odločiti.

Tudi tveganje je nujno v prepoznavanju Božjega glasu. Kdor ne tvega, nikoli ne bo ničesar naredil. Lahko bi rekli, kdor ne tvega, da bo grešil, bo grešil le v grehu opuščanja. O grehu opuščanja pa zelo malo govorimo, čeprav ga Jezus povezuje z večno sodbo: Lačen sem bil, pa mi niste dali jesti itd. ali pa v priliko talentih. Tisti, ki ni nič naredil, ki je talent zakopal, je bil vržen v temo. Torej, raje tvegajmo, kot da bi čakali na večno obsodbo, ker nismo naredili ničesar!

Če povzamem, razumem odgovor za pravo ravnanje v neprestanem boju z lenobo in pripravljenost na tveganje, da bomo pri še tako dobrih namenih zgrešili. Iz slednejga pa raste ponižnost. Ta pa je spet eden od temeljev poslušnosti Božjemu glasu.

Če sem bil nejasen, kar recite. In če sem ustrelil mimo, tudi.

Lp

peter

Gospod Peter, najlepša hvala za vaš odgovor. Mi je jasen in razumljiv. Še posebej sem se ustavila pri dobri razlagi lenobe, ki jo sama nisem pojmovala na tak način. Ob vsem bi lahko rekla nekako takole. Ko si oblikujem vest, se moram najprej vprašati, kam me je Bog poklical, kaj je moje poslanstvo. Potem svoje korake, svoje odločitve usmerjam v to kar gradi in razvija poslanstvo.( npr. Kot mož in žena se morava odločati za to, kar gradi najin zakon in bi tako lahko govorili tudi  o oblikovanju "zakonske vesti".)

Kot vzgojitelji in starši pa stojimo pred odgovorno in veliko nalogo : Kako pomagati otrokom pri oblikovanju vesti? Kaj bi vi tukaj posebej poudarili.

Lep pozdrav ! Marta

Tokrat vam vprašanje le vrnem. Kaj mislite, da je pri duhovniku najpomembnejše, če hoče vzgojiti vernike, da bodo šli za Jezusom, ki vabi k popolnosti Nebeškega Očeta?

PIP - pasotralni načrt,

predavanja in usposabljanja - doktorati ipd.,

pomembni krogi, kjer se uri v učenosti,

njegovo neprestano prizadevanje za osebno rast na poti popolnosti, ki je nikoli ne doseže?

Hm... Tudi duhovnik naj bo tam, kjer ga Bog v določenem trenutku potrebuje ...?

Na misel mi prihaja sveti Vincencij, ki se je pridno trudil in učil, družil se je s pomembnimi ljudmi, a se je v določenem obdobju svojega življenja prostovoljno znašel na galeji namesto nekega jetnika.

Meni osebno ne pomaga noben, še tako izpiljen načrt, doktorat ali ne vem kaka učenost, če sama ostajam le pri teorijah. Ko teorijo (načrti, učenost, vse to je potrebno!) spravljam v prakso, se pa trudim in tudi osebno rastem. Popolnosti na tem svetu tako ali tako ni, a to še ne pomeni, da ni mogoče, da sem lahko vsak dan boljša. Z Božjo pomočjo ...

Smo le orodje v Božjih rokah. Mi delamo, živimo, prek nas pa na druge ljudi, deluje Sveti Duh. Kaj ne velja isto tudi za duhovnike? Ja, ste poklicani, da nas vodite h Kristusu, a to lahko delate le tako, da ste Njegovi, kar pomeni, da izpolnjujete Njegovo voljo.

Konec koncev smo vsi po krstu poklicani, da oznanjamo Kristusovo oznanilo in za vse nas velja enako.

Gospod Peter!

Če mi vračate vprašanje, vam pošiljam moj  odgovor, ki se glasi :"Zadnji je prvi. Hvala vam za vse vaše odgovore. Marta

Hvala tudi vam za vprašanje!

Naj rečem še obema z Urško skupaj. Zadnji je prvi, tako mislim tudi sam in tako razumem Kristusa. Vse ostalo pa naj služi temu in če ne služi je nekoristno. Zato se je Sveti Frančišek bal učenosti, Sveti Vincencije Pavelski imetnih pridig itd.

Kako ubog je bil pri študiju zavetnik župnikov Sveti Janez Marija Vianney, pa je s svojo potjo k popolnosti pritegnil ves svet. In koliko je učenih, ki ne pritegnejo nikogar. Zelo všeč mi je odgovor psihologa Daniela Sterna, ki je vse življenje proučeval razvoj otroka, pa so ga matere vprašale, kako naj bodo kos vsemu, kar zahteva vzgoja: Ve ste matere, to vam zadošča!

Bodimo moški in ženske, očetje in matere, posvečeni in poročeni, in to scela, to nam zadošča! Biti v tem, kar smo, podoba Boga, to je najboljša vzgoja.

Ve ste matere, to vam zadošča!

Bodimo moški in ženske, očetje in matere, posvečeni in poročeni, in to scela, to nam zadošča! Biti v tem, kar smo, podoba Boga, to je najboljša vzgoja.

Te misli so vredne, da jih postavimo na vidno mesto v našem domu, da nas tako lahko vedno znova usmerjajo v pravo smer.

Ve ste matere, to vam zadošča!

Bodimo moški in ženske, očetje in matere, posvečeni in poročeni, in to scela, to nam zadošča! Biti v tem, kar smo, podoba Boga, to je najboljša vzgoja.

Te misli so vredne, da jih postavimo na vidno mesto v našem domu, da nas tako lahko vedno znova usmerjajo v pravo smer.