Potopis o Ruandi
V mladinskih prostorih na Mirenskem Gradu smo 1. decembra 2011, ob 20h, prisluhnili potopisnemu predavanju o Ruandi, kjer so mesec dni preživali mladi iz Dolenje Trebuše. Po ruandskih sirotišnicah so organizirali oratorije in med čudovitimi kraj doživeli čudovite dogodivščine.
Nekaj vtisov:
Ob potopisu o Rwandi sem razmišljala kje smo mi in kako vzgajamo otroke: je lahko skromnost vir veselja, smo hvaležni za to kar imamo, znamo biti preprostosti, znamo biti spoštljivi do stvarstva in sočloveka, se veselimo tega, da lahko skrbimo za drugega,… Prepogosto se dogaja, da se nam zdi kar samoumevno, da imamo vse kar imamo oz., da nam vse to pripada. Ob pogledu na revščino in tragedije v nerazvitih deželah, pa nas obide slaba vest, ker smo neodgovorni do vsega kar nam je podarjeno, do sočloveka, do stvarstva,…. Živimo v dveh različnih svetovih, v katerih je tako dobro kot slabo, zato je vsak izmed nas poklican, da odgovorno živi življenje, ki mu je bilo dano.
T. K.
Mene tragične zgodbe otrok vedno pretresejo.
Ob spremljanju predstavitve mi je prihajal na misel stavek naše otroške pesnice Neže Maurer: "V Sloveniji je toliko lepih hiš, pa tako malo domov."
Ti ruandski otroci mogoče res ne živijo v tako lepih hišah kot večina slovenskih otrok, imajo pa dom z zlato Mamo, ki jih je sprejela
v svoje široko naročje in polno bratov in sester ter vero v Nebeškega Očeta, ki jim je priskrbel streho nad glavo. Njihova molitev izžareva globoko hvaležnost tej božji milosti, da so smeli sprejeti dar življenja. Ni čudno torej, da so se tako razveselili naših "slovenskih misjonarjev", ki so jim podarili mesec dni svoje pozornosti, se družili, ustvarjali in igrali z njimi.
Občudujem pogum teh slovenskih fantov in deklet, ki so se odpravili v osrčje Afrike in več sto otrokom iz ruandskih sirotišnic polepšali življenje ter s to dragoceno izkušnjo obogatili tudi sebe.
Vse čestitke in srečno na vseh vaših poteh!
D. L.
Ob potopisih vedno pomislim na to, kaj vse lahko naredimo tukaj - kaj vse se lahko iz teh izkušenj, ki jih prinese takšno potovanje, naučimo mi. Ali znamo živeti skromno? Znamo biti hvaležni? Kako malo je potrebno za pristno veselje? Na drugi strani pa se sprašujem ali niso problemi tu pri nas enaki? Med nami vlada nespopisna revščina, ki ji pravimo praznina, otopelost, omrtvelost, zgolgočasenost ... Kdo bo prinesel upanje in veselje v to praznino? Kdo bo dal življenje tem ljudem. Jezus je tisti, ki pravi: "Jaz sem pot resnica in življenje. Pridite k meni vsi in kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega osrčja tekle reke žive vode." Še bolj, kot kdajkoli prej, Evropa in zahodni svet potrebuje usmiljenega Odrešenika, ki mu bo dal novega življenja.
A. L.