V nedeljo 17. novembra smo se po nedeljski maši, ob 17h preselili za nekaj ur v Ruando. V mladinskih prostorih na Mirenskem Grad je bila namreč na vrsti predstavitev našega misijona, ki je potekal letos avgusta v Ruandi.

Skupina, ki je enomesečni misijon v sirotišnici izvajala je sestavljena iz štirih mladih: Mihal, Dolores, Ema in Matjaž. Naj malo več povem o »ustanovi«, v kateri smo delovali. Sestre Malega Jezusa so red redovnic, ki ga je ustanovila mama Adria, ženska iz Ruande, ki se je po hudih preizkušnjah znašla brez svoje lastne družine in je začela zbirati zapuščene otroke. V Ruandi imajo tako dve večji in dve manjši sirotišnici. Večja, kjer smo bili mi, se nahaja na zahodu države, blizu meje s Kongom, v vasici Rusayo. Tukaj živi približno 200 otrok, od novorojenčkov pa do študentov. Otroke ponavadi policija ali ljudje najdejo že kot novorojenčke ob cesti, na avtobusih, v straniščih, v gozdu in jih pripeljejo v sirotišnico. Nekateri so sinovi zapornikov, drugi so sirote iz bližnjega Konga, kjer še vedno divja vojna, starejši mladi pa so sirote zaradi genocida iz leta 1994. V sirotišnici smo vodili pripravljen program: jutranja molitev, gledališka igrica s kratko katehezo, učenje angleščine, različne delavnice, skupaj smo risali, plesali, se igrali, se smejali. Zvečer smo imeli pogovorno skupino z mladimi in študenti. Ti so se zelo radi pogovarjali o veri, o čudežih v njihovem življenju, o svetnikih, radi so se učili igranja kitare ter novih pesmi. Na njih pa me je najbolj pritegnila globoka in trdna vera v Boga. Včasih smo imeli zvečer tudi adoracijo pred najsvetejšim. To je zanje prav poseben trenutek, kjer tudi majhni otroci s celim srcem pojejo in plešejo. Ravno ples in glasba jim tukaj dosti pomenita, saj njihovo petje odmeva skozi cel dan. Otroci so mi takoj prirasli k srcu. Polni so življenja. Tako zelo si želijo biti ljubljeni in sprejeti, njihove ročice so se stegovale proti meni in velike temne oči so prosile za malo ljubezni. Mladi v sirotišnici so večkrat zgledali nesrečni. Verjetno, ker nimajo dovolj hrane, saj sestre dajo prednost manjšim otrokom, večji otroci in mladi navadno zato jedo samo večerjo. Drugače imajo v sirotišnici na jedilniku vsak dan samo fižol, mogoče si v nedeljo lahko privoščijo še riž. Težko mi je bilo, ko sem videla, da trpijo. A vendar zaradi tega ne obupujejo, vedno v pogovorih vključijo Boga, verjamejo, da bo zanje poskrbel. Za sestre je tako življenje zelo naporno. Moč črpajo v molitvi in pri Bogu. Na nas so se obračale s prošnjo, če bi lahko našli kakšno stalno denarno podporo, saj nimajo nobenega vira dohodkov. Tudi država jim nič ne pomaga. Odvisne so od darov dobrih ljudi. Lahko rečem, da sem iz Ruande odšla z veliko željo in obljubo v srcu, da se bom nekega dne vrnila. In z željo, da bi tem krasnim ljudem pomagala.

Na predstavitvi smo hoteli delček doživetij podeliti z vsemi, ki so nas prišli poslušat. Ker smo imeli doživetij v celem mesecu kar veliko, je bilo našo predstavitev težko strniti in se je naš pogovor kar zavlekel. Čeprav je težko najbolj globoke in pretresljive občutke težko opisati z besedami in slikami, upam, da smo lahko podarili vsaj delček Ruande - dežele tisočerih gričev.

MN