Da ali ne?
Glede na to, da sem se v razmišljanju o matičnih celicah dotaknil tudi te teme, naj bo nadaljevanje izziv za pogovor. Če je v družbi še sploh vprašanje da ali ne, se le to vrti okrog prepovedi in nerazumevanja Cerkve, ne pa okrog odnosa samega. Kaj predzakonski spolni odnosi prinesejo in kaj par z njimi izgubi? Odklonilno stališče Cerkve do predzakonskih spolnih odnosov temelji na vprašanju kakovosti odnosa in vzgoje zanj. Tudi tu želi biti Cerkev na strani polnega življenja, kvalitetnih odnosov. Ko Jezus govori o ločitvi, graja jude, da so od Mojzesa ločitev izsilili. Zaradi trdosrčnosti jim je ta dovolil dati ločitveni list. Tudi predzakonski spolni odnos želi izsiliti nekaj, za kar par pred življenjsko odločitvijo še ni dozorel. Res žal marsikakšen par tudi z obljubo dano pri poroki ne potrdi zrelosti. Pa vendar, predzakonski spolni odnosi odnosa ne utrjujejo, ampak odpirajo nova področja ranjenosti in neslišanosti. Zanje je prostor šele, ko par dozori za odnos v podarjanju. Dozorevanje za podaritev pa je proces, ki nujno vključuje odpoved in globlji pogled na spolnost. Predzakonski spolni odnos razumem predvsem kot prehitevanje, ki poglablja rane, ustvarja zmedo, zamegli pogled itd.
Odkar sem v Ljubljani se mi zdi, da se z vprašanjem predzakonskih spolnih odnosov še večkrat srečujem kakor sicer. Včasih se počutim prav za luno, ko nekatera vprašanja, besede ali pa namigovanja sploh ne razumem v tej smeri na koncu pa ugotovim: "Aha, to je problem ...", in začnem razmišljati kako bi kaj povedala. Dolgo časa sem si s tem razbijala glavo in ugotovila, da je tudi tu (najlažje) najboljše povedati stvari kot so - boleče, prezirane, gnusne in vendarle tudi zelo lepe. Ob prepoznavanju in priznavanju strasti, ki vrejo v meni, in vsega kar kot telesno bitje čutim in po čemer hrepenim je zame še vedno zelo težko, ampak hkrati spoznavam, da vedno lažje razumem nekoga, ki je ob meni, in ga ne preziram ali označim za kriminalca. Pravzaprav se mi zdi vedno bolj noro, kako prvinska stvar je telesnost in kako temeljna je za vse odnose, v katere vstopam. Večino časa me je vsega skupaj strah. Greš po ulici in hopa ... oni ti je simpatičen pa oni lepo zgleda ... uffa! Je z mano še vse v redu??? Ob vseh teh mislih sem zelo hvaležna, da sem prišla na grad in spoznala Petra, nato pa še svojega fanta :). Brez odnosov, v katerih lahko zaupam, da nekdo verjame vame in me sprejema takšno kot sem, čeprav bi se včasih od sramu in zadrege najraje vdrla v zemljo, mislim, da se na tem področju ne bi nikoli znašla. Potlačevanje vsega, kar "ni spodobno", nato pa še prezir petkrat čez vse skupaj, je "šmjr", ki se me bo verjetno vselej vsaj malo držal. Brez pretiravanja lahko rečem, da bi naju prezgodnja spolnost pokopala. Zakaj? Mislim, da si Peter lepo napisal. Včasih v sebi in pri bližnjih slišim: "Pa dobro je ... ampak zakaj, zakaj ne? Zakaj vztrajat do konca, četudi veš, da se boš poročil in to mogoče še prav kmalu?" Ja, na trenutke te vse tako prevzame, da res mogoče ne vidiš smisla, ampak če gledam nazaj potem vedno rečem: "Ne, dobro je, da sva tu. Dobro je, da se učiva čutiti vsak najmanjši dotik, vsako najmanjšo spremembo v naju, da sva potrpežljiva v rasti, da se izročava Bogu - da stvar dozoreva." Sama sem vedno (trmasta kot sem (bila)) zahtevala jasne in hitre odgovore in ravno glede spolnosti me ni nobenden prepričal. "Pač ne smeš ... ni dobro ... te bo mel vsaj rad, če bo čakal do poroke ...". Zdaj si mislim tako: "Spusti se v odnos in ga skušaj scela živeti in ugotovila boš, da je spolnost vse prej kot lahka." Ko skušam to živeti, ne rabim nobenega razloga več. K večjemu me je strah tega, da se odnos lahko še bolj in še bolj pogloblja, da ne bom nikoli prišla do konca stvarem in se sprašujem, kdaj pa bom resnično pripravljena na spolni odnos? Bog ve, kaj se še vse skriva zadaj! Enkrat se bo pa le potrebno vreči. No, saj se tudi veselim tega, ampak ... težko je. In v tem primeru lahko računam le na pristnost najinega odnosa; da bova lahko sprejela karkoli, da bova drug drugemu opora ... Nama se zdi najbolj zanimivo to, kako se odnos zrcali v telesnosti. V bistvu te odnos nauči telesnosti in ne telesnost sama. In to, da samo od spolnosti ne boš živel ... da so hrepenenja, ki jo tisočkrat presegajo.
Ne vem ... upam, da se moj/najin pogled na telesnost in spolnost sámo izčiščuje, da bi se lahko resnično tudi veselila živosti drug drugega.
Mi/Nama ni enostavno deliti teh stvari, ampak verjameva, da je prav, da se o tem razmišlja in govori.
++