Od sobote 26. aprila do torka 29. aprila smo romarji iz Mirenskega Grada poromali po Marijinih romarskih središčih. Letos smo obiskali kraje, kamor se ljudje zatekajo k naši nebeški Materi. Tudi mi smo se k njej zatekli s prošnjami zase in za tiste, ki so se nam priporočali v molitev.

Romali smo ob duhovni hrani letošnjih Petrovih šmarnic z naslovom Marija, žena za naš čas, ki se navdihujejo ob vzklikih iz Lavretanskih litanij. Pri Mariji smo razmišljali o njenem, Bogu predanem življenju in kako lahko po njenem zgledu mi rastemo v poslušnosti Božji volji. Ugotavljali smo, da se pot svetosti vedno začne v vsakdanji zvestobi Bogu, v preprosti vsakdanji jasni zavzetosti za dobro. Ampak Bog je večji od naših pogledov in načrtov. Zato nas presega tudi v tem prizadevanju, saj pogosto vidi in želi našo svetost drugače kot jo zase vidimo sami.

Našo pot smo začeli na Hrvaškem, v Trsatu. Sprejel nas je Slovenec pater Damjan, ki se tam uvaja v frančiškansko življenje. Sproščeno in spontano nam je predstavil svetišče in muzej. Svojo pot smo nadaljevali z obiskom Svetih gor, ki spadajo v župnijo Sveti Peter pod Svetimi gorami. Svetišče nam je predstavil župnik, prav tako Damjan. Prespali smo v Kumrovcu, rojstni vasi bivšega predsednika Tita, kjer smo si nabrali novih moči za naše nadaljnje potovanje. Nekoliko negotovi zaradi zgodovinskih okoliščin tega kraja, smo se sprostili ob nenavadni razporeditvi prostorov v sobah. Nasmejali smo se ob skupnih toaletnih prostorih, ki imajo vhod iz dveh sob. Če bi pozabili z notranje strani odkleniti vrata sosednje sobe, bi sosedom preprečili dostop do WC-ja in bi jim tako povzročili neprijetnosti. Če bi jih pozabili z obeh strani zakleniti, pa bi lahko dobili nepričakovan obisk sosedov. :) 

Poslovili smo se od prijaznih gostilničarjev in pot nadaljevali najprej v Marijo Bistrico pri Zagrebu, nato pa na Ptujsko goro. Tam smo se zatekli pod Marijin plašč, tudi s sveto mašo. Noč smo prespali na Ptuju. Romanje smo nadaljevali z obiskom Hundertwasser-jeve mojstrovine, prenove cerkve sv. Barbare. Ogledali smo si arhitekturno zanimivost in videli dober primer združitve različnih umetniških slogov. Cerkev nas je nagovorila s svojo drugačnostjo, saj niti ena linija ne cerkvi ni ravna. Ob njej smo razmišljali o tem, kje smo sami zvezani v svoje kalupe in jih moramo zrahljati, tako kot je to storil umetnik Hundertwasser. Dan smo končali v Avstrijskem romarskem središču Marijino Celje (Mariazell), kjer smo tudi prespali zadnjo noč. Presenečeni nad nekoliko hladnejšim vremenom smo spoznali najstarejše romarsko središče v srednji Evropi.

Naslednje jutro smo od Matere Slovanov pot nadaljevali do gnezda pokristjanjevanja Slovanov, do Gospe svete na Gosposvetskem polju. Tam smo doživeli nenavaden dogodek. Kot smo razmišljali na romanju, ima Bog pogosto drugačne načrte od naših. Pri sveti maši se je namreč zgodilo, da se vratca na tabernaklju niso hotela odpreti. Med ogledom cerkve je zakristanu uspelo odkleniti tabernakelj, tako, da smo lahko prejeli sveto obhajilo. Romanje smo končali z obiskom Brezjanske Marije Pomagaj in ugotovili, da je doma najlepše.

Romanje je potekalo v lepem vzdušju dobre družbe, pod Marijinim varstvom in v odprtosti za novo: za znamenitosti, umetniška dela, zgodovinsko in gradbeno ozadje … Rdečo nit, pa je ves čas predstavljal naš odnos do Marije, njene svetosti in povezanosti vsega tega z našimi vsakdanjimi življenji. Imeli smo se lepo in s pričakovanjem gledamo na naslednje romanje … Pravijo, da v Rim.

Tilen Prinčič