27. aprila 2016 smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali na Mirenskem Gradu z namenom, da gremo na romanje po poteh sv. Janeza Pavla II., sv. Favstine Kowalske in sv. Maksimiljana Kolbeja.

Naše romanje je bilo prepleteno z mislijo sv. Maksimiljana Kolbeja, ki pravi:

»Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo: trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.«

Mislite, da je bilo naše romanje zaradi premišljevanja o trpljenju zamorjeno? Nikakor ne!

Če hočemo ali ne, je trpljenje del našega življenja in je zaznamovano že z našim prihodom na svet. Tudi če bežimo pred njim, mu ne uidemo.  Pa ne gre za to, da bi ga iskali, ampak, da bi sprejeli  to, kar se ne da spremeniti.

Naše trpljenje pa tudi ni brez smisla, ni prazen nič, saj je Kristus trpel za nas in nas odrešil.

Papež Janez Pavel II. je dejal, da dati bolečini smisel ne pomeni, da si ni treba prizadevati, da bi jo olajšali in prinesli uteho tistemu, ki trpi.

S tem duhovnim  nahrbtnikom smo odšli na pot.

Prvi dan smo se ustavili v kraju Teplička pri Žilini na Slovaškem.Tam smo bili deležni toplega sprejema dveh Slovenk, Marijinih sester, ki sta tja prišli na povabilo lazaristov, leta 1991. Prvotna dejavnost nege bolnikov na domu, zdravstvene in duhovne oskrbe ter skrbi za umirajoče, je v današnjem času  razširjena še na verouk v šoli, duhovne vaje, oratorije, krožke, tečaje kuhanja, pranje in likanje cerkvenega perila in obdelavo velikega vrta. Vse to opravljata samo dve sestri.

Drugi dan nas je del poti proti Wadowicam spremljala  prelepa zasnežena pokrajina. Wadowice, so rojstni kraj sv. Janeza Pavla II. Ogledali in molili smo v cerkvi, posvečeni Devici Mariji. V tej cerkvi je bil Janez Pavel  II. krščen, bil je prvič pri spovedi, prejel svoje prvo sveto obhajilo, tu je ministriral in kot nadškof obhajal 25- to obletnico mašniškega posvečenja.

Njegovo življenje in delo smo spoznavali že z ogledom filma na avtobusu in v njegovi rojstni hiši, ki je razširjena in spremenjena v muzej.

Ustavimo se samo pri njegovem papeževanju.

Lahko ga razdelimo v štiri dele:

Prva faza je faza navdušenega pontifikata, papeža, ki hodi po novih poteh, ki pozna resničnost sveta, gre iz Vatikana in ima stik s Cerkvijo

Drugo fazo sestavlja atentat, bolezni, okrevanje v bolnišnici, njegovo nošenje križa.

Tretja faza je njegova pribitost na križ, ko je negiben in prisiljen na invalidski voziček.

Četrta faza je bila njegova smrt, ki je imela velikonočno razsežnost in je sestavni del vsega njegovega življenja.

Vsaka telesna težava je bila zanj spodbuda k osebnemu premišljevanju: » Sprašujem se, kaj mi hoče Bog povedati s to boleznijo.«

Dan smo zaključili z ogledom rudnika Wieliczka, ki je najveličastnejši rudnik na svetu in je eden izmed najbolj dragocenih spomenikov naravne in kulturne dediščine na Poljskem. V njem so kopali kameno sol od začetka 13. stoletja pa do leta 2007. Ima devet nadstropij, doseže globino 327 metrov in vsebuje 300 km rovov. Mi smo si ogledali romarsko pot, kjer so rudarji ustvarili izjemne podzemne kapelice in kipe, da so se lahko v molitvi zatekali k Bogu po moč in pomoč.

Tretji dan smo pričeli z obiskom Centra Janeza Pavla II. in svetišča Božjega usmiljenja v Lagiewnikih.

Svetišče Janeza Pavla II. je namenjeno ohranjanju spomina na življenje in nauk nekdanjega papeža, ki je bil pred tem krakowski nadškof. Postavljeno je na mestu, kjer je Karol Wojtla v svojih mladih letih delal v kamnolomu. Osrednja znamenitost je kapela z relikvijami Janeza Pavla II. Svetišče krasijo veličastni mozaiki p. Marka Ivana Rupnika, ki prikazujejo božje usmiljenje. Nedaleč stran pa je samostan Kongregacije  sester Božje Matere usmiljenja, v katerem  je del svojega življenja preživela in tam tudi umrla sveta Favstina Kowalska.

Sveta Favstina je ob raznih duševnih in duhovnih bojih in mističnih doživetjih do smrti opravljala preprosta in večkrat naporna dela. Vse njeno življenje se je osredotočalo na dosledno teženje po vedno tesnejšem zedinjenju z Bogom in na požrtvovalno sodelovanje z Jezusom, v delu za reševanje duš. Njeno poslanstvo temelji na spominjanju resnice o usmiljeni ljubezni Boga do človeka in na sporočilu novih molitev za češčenje Božjega usmiljenja.

Tam hranijo tudi njene relikvije. Ta samostan skupaj z ostalimi novimi zgradbami tvori Svetišče Božjega usmiljenja.

V srcu svetišča stoji kapela, v kateri je čudodelna podoba usmiljenega Jezusa in grob svete Faustine.

Obiskali smo tudi baziliko Božjega usmiljenja, ki jo je papež Janez Pavel II. posvetil 17. avgusta 2002.

Popoldne smo obiskali koncentracijsko taborišče Auschwitz, ki je bilo ustanovljeno 20. maja 1940. V njem je bilo ubitih 1,3 milijona ljudi.

Tu sta umrla tudi dva znana svetnika sveti Maksimiljan Kolbe, ki je dal svoje življenje v zameno za nekega očeta in Edith Stein (sveta Terezija Benedikta od križa).

Preden smo vstopili v ta kompleks, sta nam Andreja in Patrik povedala zgodbo svojih prednikov, ki so izkusili trpljenje Auswitza.

Pretreseni smo se v tišini  pomikali po prostorih, kjer so bili  ljudje mučeni na različne načine in so neizmerno trpeli. Česa vsega je človek zmožen, če se preda Zlu! Zame je bil ta obisk molitev križevega pota.

Četri dan je bil namenjen obisku Krakowa, ki je eno najstarejših mest na Poljskem. Poseben pečat pa mu je dal tudi papež Janez Pavel II.

V kripti sv. Leonarda, v pritličju katedrale, je imel novo mašo, leta 1958 pa je bil tu posvečen v pomožnega škofa in se je v to cerkev rad vračal.

Na ulici Kanonika so včasih bivali kakoniki. V hiši 19 in 21 je med drugim bival tudi Karol Wojtyla.

V frančiškanski cerkvi je pogosto kot študent teologije obiskoval svete maše. Tudi med papeževanjem se je večkrat vrnil v ta samostan.

V cerkvi Marije Vnebovzete, ki je najbolj znana gotska cerkev na Poljskem, je med leti

1952-57 pridigal in spovedoval.

V cerkvi svetega Florijana pa je deloval kot vikar.

Peti dan smo se ustavili na Češkem, v  Olomoucu, univerzitetnem, kulturnem in gospodarskem središču. Ogledali smo si znamenitosti kraja, Sveti hrib, ki je najbolj znan romarski kraj na Češkem,  staro mestno jedro , versko znamenje Svete Trojice, cerkev svetega Mavricija  in stolnico svetega Venčeslava.

Vsak dan smo pri mašah molili in prosili Boga, naj nas usliši v naših prošnjah, če je to Njegova volja in naj nam da moč in pomoč na poti življenja, na poti trpljenja, ko to pride.

Ob poglabljanju v življenje svetega Janeza Pavla II., svete Favstine Kowalske in svetega Maksimiljana Kolbeja, pa je lahko vsak preverjal svojo pot in odkrival svoje poslanstvo.

Tako obogateni smo se vrnili v vsakdanje življenje. Naj sveti liki v nas ne zbledijo, ampak naj nam svetijo na poti k Bogu.

Marta Premrl