Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Sleporojeni

Ni odgovorov
s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 27 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Dragi bratje in sestre. Dober dan!

Današnji evangelij nam predstavlja dogodek s sleporojenim, kateremu je Jezus podaril vid. Dolga pripoved se začne s slepim, ki spregleda ter se konča - in to je zelo zanimivo, s tistimi, ki mislijo, da vidijo, a zato ostanejo v svoji duši slepi. Janez je opisal čudež s samo dvema vrsticama, saj hoče pritegniti pozornost, ne toliko na sam čudež, temveč na tisto, kar sledi potem - torej na razpravo, ki jo je prebudil, tudi na govorice. Večkrat dobro delo, delo karitativne ljubezni prebudi govorice, razprave, saj so nekateri, ki nočejo videti resnice. Evangelist Janez želi pritegniti pozornost na to, kar se tudi dandanes dogaja, ko nekdo naredi dobro delo. Ozdravljenega sleporojenega je najprej spraševala začudena množica, videli so čudež in ga spraševali. Zatem učitelji postave. Ti so zaslišali tudi njegove starše. Na koncu ozdravljeni sleporojeni pride do vere in to je največja milost, ki mu jo je storil Jezus. Ne samo, da je spregledal, ampak da je spoznal Njega, videl Njega kot 'luč sveta' (Jn 9,5).

 

Medtem ko se spleporojeni postopno približa luči, se nasprotno učitelji postave vedno bolj pogrezajo v svojo notranjo slepoto. Zaprti v svojo domišljavost verjamejo, da že imajo luč in se zato ne odprejo za Jezusovo resnico. Storijo vse, da bi zanikali očitno. Pod vprašaj postavijo identiteto ozdravljenega človeka, zanikajo Božje delovanje pri ozdravljenju, z izgovorom, da Bog v soboto ne dela in na koncu celo podvomijo, če se je ta človek res rodil slep. Njihovo zapiranje pred lučjo postaja vse bolj nasilno in se izrazi v tem, da ozdravljenega človeka vržejo ven iz templja.

 

Pot sleporojenega pa je sestavljena iz etap. Začne se s poznavanjem Jezusovega imena. O Njem namreč ne ve nič drugega, saj pravi: 'Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je naredil blato, mi z njim pomazal oči' (v. 11). Zatem ga po grozečem spraševanju farizejev ima najprej za preroka (v. 17), nato za človeka, ki je blizu Bogu (v. 31). Potem ko so ga vrgli iz templja, izključili iz družbe, ga je Jezus ponovno našel ter mu drugič 'odprl oči', ko mu je razodel svojo identiteto: 'Jaz sem Mesija'. Ta, ki je bil slep, je ob tem vzkliknil: 'Verujem, Gospod!' (v. 38) in se je pred Jezusom poklonil do tal.

 

Ta evangeljski odlomek pokaže na dramo notranje slepote tolikih ljudi, tudi na našo, saj imamo tudi mi včasih trenutke notranje slepote. Naše življenje je včasih podobno življenju sleporojenega, ki se je odprl luči, ki se je odprl Bogu, ki se je odprl milosti. Včasih pa je žal tudi kot življenje učiteljev postave, saj zviška svojega napuha sodimo druge, celo Gospoda!

 

Danes smo povabljeni odpreti se Kristusovi luči, da bi v življenju obrodili sad, odstranili nekrščansko obnašanje. Vsi smo kristjani, toda vsi mi se včasih obnašamo kot nekristjani, z grešnim obnašanjem. Obžalovati moramo in odstraniti takšno obnašanje, da bomo odločno hodili po poti svetosti, ki ima svoj izvir v krstu. Pri krstu smo bili razsvetljeni, da bi se, kakor nas na to spominja sveti Pavel, obnašali kot 'otroci luči' (Ef 5,8) s ponižnostjo, potrpežljivostjo in usmiljenjem. Ti učitelji postave niso imeli niti ponižnosti, niti potrpežljivosti in tudi ne usmiljenja.

 

Predlagam vam, da danes, ko se vrnete domov, vzamete Janezov evangelij in berete ta odlomek 9. poglavja. To je to. Dobro vam bo delo, ker boste ob tem videli pot od slepote k svetlobi in tisto drugo slabo pot, ki vodi k globlji notranji slepoti. Vprašajmo se: kako je z mojim srcem? Kako je z mojim srcem, tvojim srcem, z našim srcem? Imam odprto srce ali zaprto srce? Odprto ali zaprto za Boga? Odprto ali zaprto za bližnjega? V nas je vedno neka zaprtost, ki jo porodi greh, ki jo porodijo napake, zmote. Ne bojmo se, ne bojmo se! Odprimo se Gospodovi luči. On nas vedno čaka. On nas vedno čaka, da omogoči, da bolje vidimo, da nam da več luči, da nam odpusti. Tega ne pozabite: On nas vedno čaka!

 

Devici Mariji zaupajmo pot postnega časa, da bi tudi mi, kakor ozdravljeni sleporojeni, s Kristusovo milostjo, mogli priti k luči, iti naprej v luči in se ponovno roditi v novo življenje.« (Papež Frančišek pri molitvi Angelovega čaščenja, na Trgu sv. Petra, 30.3.2014)

 

 

 

 Papež Frančišek: Doma preberite 9. poglavje Janezovega evangelija o slepem, ki vidi, in o tistih, ki trdijo da vidijo, a so notranje slepi