Ko sem razmišljal o tem naslovu, sem se spraševal, kaj naj govorim. Saj je bilo tudi pri prvem našem srečanju navsezadnje vse odraz naše vere. Če se spomnite, sem spregovoril o glavnih grehih in nasprotjih le teh. Povabilo, da grehe zamenjamo za kreposti in da vzgajamo mlade k temu, je pravzaprav povabilo vere. Potem smo razmišljali o zakonskem odnosu, o spolnosti in odnosu kot zavezi, pa se spet sprašujem, mar ni to naša vera. Saj brez vere niti ni mogoče razmišljati o vzvišenosti zakonske ljubezni.

Vse naše življenje in razmišljanje je tesno povezano z vero. Kljub temu pa ostaja vprašanje, kaj je naša vera in kaj pomeni verovati. Kdo naj bi bil kristjan in kje se pozna naša vera? Odgovor na to sem skušal najti v evangelijih. Prva misel, ki se mi je ponudila kot odgovor, je Jezusova ljubezniva trditev svojim apostolom, ko jim reče: »Vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15).

Kristjan je torej najprej Jezusov prijatelj, zato se skušajmo ustaviti ob vprašanju: Kdo pa je prijatelj? Če prav na kratko povzamemo, je prijatelj tisti, ki se veseli svojega prijatelja, si vzame zanj čas, ga jemlje resno, mu pomaga itd. Poglejmo torej, kako se lahko odvija naše prijateljevanje z Jezusom:

Se veseli svojega prijatelja

Vera je iz poslušanja in praznovanja. Obhajanje evharistije, je bil temelj vere prvih kristjanov. Brez svetih skrivnosti ne moremo vztrajati, so trdili prvi kristjani.
Podobno je trdila tudi Mati Terezija: Evharistija pomeni razumevajočo ljubezen. Kristus je razumel. Ra¬zumel je, da imamo strašno lakoto po Bogu. Razumel je, da smo bili ustvarjeni za ljubezen. Zato je samega sebe napravil za kruh in rekel: "Če ne jeste mojega mesa in ne pijete moje krvi, ne morete živeti, ne morete ljubiti, ne morete služiti." Jesti morate ta kruh in dobroto Kristusove ljubezni, da boste deležni njegove razumeva¬joče ljubezni. (Hunt, 1988).

Evharistija nam omogoča ohranjanje zavesti, da je Jezus živ med nami, da je vstal in nas vabi v novo življenje. Obhajanje evharistične daritve je pravzaprav praznovanje našega odnosa z Jezusom, ki je za nas umrl in vstal. Je praznovanje novega življenja. Je praznik upanja.

Ta občestveni odnos nadaljujemo v osebni molitvi. Brez osebne molitve gotovo zbledi tudi moč evharistije. Prijatelj nam postaja tujec, zato k njemu na svatbo ne pridemo več.

Prijateljevanje se nadaljuje tudi v zakramentu sprave. Arški župnik Janez Marija Vianej oz. njegov sedanji naslednik pravi: Kristjan je toliko kristjan, kolikor je spovedanec, duhovnik pa je toliko duhovnik kolikor je spovednik. Bog nam je pokazal greh, da bi ga lahko po njegovi milosti premagovali in postajali še bolj njegovi prijatelji. Greh ločuje, sprava povezuje. Potrebni smo sprave, da bi mogli ostati v prijateljstvu z Bogom.

Zdravnika potrebujejo bolni in ne zdravi. Naučite se, kaj pomeni: Usmiljenja hočem, ne daritve. Jezus želi, da se mu približujemo kot otroci. Takih je namreč nebeško kraljestvo. Prijateljstvo z njim ni prijateljstvo privilegiranih, klub elite, ampak veselje odrešenih a še vedno grešnih.

Svojega prijatelja jemlje resno

 

Prijateljski odnos je mogoč zaradi podobnih pogledov, idealov in prizadevanj. Če ni teh skupnih točk, prijateljstvo počasi umira. Mladostniki ustvarjajo klape, ki so obarvane ozko interesno. Odrasel, zrel človek, pa oblikuje prijateljstva, ki temeljijo na zaupanju in pripadnosti. Če se v globini ne moreš srečati, se odtujiš. Prijateljstvo z Jezusom je torej mogoče, če se v temelju strinjaš z njegovim zgledom, še več, če se njegove drže lahko veseliš in jo vzameš za svojo. Poglejmo nekaj Jezusovih trditev in ob njih pomislimo, k čemu nas pravzaprav vabi, kaj pomeni, če ga vzamemo resno.

Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Življenje je v tem, da izpolnjujete voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Kaj pomeni izpolniti Očetovo voljo? Vzeti zares, da smo poklicani v življenje, ki nam ga daje Bog, življenje v katerega nas je poklical, pot na katero nas vabi. Naša izpolnjenost je v tem, da to poklicanost odkrivamo in zaživimo.

Najti moramo oseben odnos z Gospodom, ki nas spremlja na vsakem koraku. Z nami je do konca sveta.
-    poklicanost se kaže v tem, da neprestano preverjam, kaj Bog želi od mene,
-    da verjamem, da je dobro, tudi če je težko,
-    da zaupam, da me je poklical v zakonsko življenje,
-    da zaupam, da bo prav vse, kar se bo zgodilo, da le želim ostati zvest temu, kar od mene pričakuje, pa čeprav bo težko (vprašanje nenačrtovanega rojstva, nepredvidene smrti, neplodnosti, nasprotovanja itd.)
-    da svoje načrte iščem ob njegovi volji, ne po svoji pameti (razmišljati moram, kaj naj naredim, a prepuščati moram vodstvo njemu – ali je prav da kupiva nov avto, da začneva z gradnjo hiše, zamenjam službo)

Volja pa je: da se ljubite med seboj. To je nova zapoved. Ne držite se črke, živite po duhu.
Bogati mladenič je strogo izpolnjeval zapovedi, vendar največje zapovedi ljubezni, ni mogel izpolniti. Kajti ljubiti s tem, kar je imel, je bilo preveč zahtevno. Zahtevalo je odpoved! Ljubiti ne pomeni, sanjati, ampak se darovati. Če živim le zase, ni prostora za moje prijateljstvo z Bogom. Vse kar delamo in kar imamo mora biti v službi največje zapovedi: Ljubite se med seboj, kakor sem vas ljubil jaz! To ni poklic posvečenih, to je poklic Jezusovih prijateljev – kristjanov. Vseh, ki nosimo njegovo ime.

Ne skrbite za jed, ki mine. Poglejte lilije na polju in ptice pod nebom. Ne sejejo in ne žanjejo, pa jih živi vaš nebeški Oče.
Kristjan naj bi bil vesel v prijateljstvu, ker ve, da ga Največji prijatelj ne bo nikoli zapustil. Če nebeški Oče skrbi za ptice in travo, potem bo poskrbel tudi za svoje sinove in hčere. Saj pravi Jezus: Kdo more dodati svoji postavi en komolec. Niti las z glave vam ne pade, brez vednosti mojega Očeta. Brezmejno zaupanje je znak in veselje Jezusovega prijatelja.

Mir, ki ga svet ne more dati, vam ga dam jaz.
V čem je ta mir, ki ga svet ne more dati? Ravno v tem, da Bog poskrbi in da je vedno vse prav. Nič se ne bo zgodilo, brez Očetove bližine. Neprestano obnavljanje zavesti, da smo v Očetovem naročju vedno varni, nam prinaša mir. Vse rane in vsi strahovi so v tej zavesti izničeni. Bog nas ljubi in varuje, zato je mir mogoč. Ne bo se zgodilo vse, kar si želimo, zgodilo pa se bo vse v okviru Očetove ljubezni, ljubezni njega, ki ve, kaj potrebujemo, še preden prosimo.

Jezus pa ni prišel, le zaradi miru, ampak tudi zato, da nam prinese meč. Nisem prišel, da vam prinesem mir, ampak meč. Da ločim sina od očeta, hčer od matere … Oče bo proti sinu in sin proti očetu …
Resnica zareže kot dvorezni meč. Ločuje in povezuje. Ločuje, kakor bo gospodar ob sodbi ločil ovce od kozlov. Prijateljstvo z Jezusom je iskanje Resnice. Resnica pogosto razjezi, prizadene in užali. Zakaj? Ker je težka in boleča, ker zahteva spremembe. Zaradi resnice so Jezusa križali. Zaradi iste resnice bodo preganjali tudi nas. To nam Jezus obljublja v samem začetku.
A ne bojte se, pravi, Sveti Duh vam bo dal, da boste govoril, kar morate govoriti.

Svojemu prijatelju pomaga

Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta!
Le redke Jezusove izjave so tako brezkompromisne, kot je ta. Vi ste, pravi. Običajno nas vabi, npr. kdor hoče biti moj učenec, naj vsak dan vzame svoj križ na svoje rame in hodi za menoj. Povabilu se je mogoče izogniti. Trditvi, da smo sol zemlje in luč sveta, pa se ni mogoče izogniti. To smo, vprašanje je le, kako učinkovita sta ta luč in sol.

Ko imaš prijatelja, se ne moreš le naslanjati nanj. Če ne takoj, vsaj s časom spoznaš, da si poklican tudi, da mu pomagaš. Ne moreš ga le prositi za pomoč, moraš mu ponuditi tudi roko. Torej je zgornja trditev logična. Če je Jezus naša luč, pot, resnica in življenje, potem je logično, da mu pomagamo v tem, da to pot, to resnico in življenje prenašamo v svet. Ali bom priča ali ne, to ni vprašanje. Priča sem, vprašanje je le, kakšna!

Prijateljevanje se nadaljuje s pričevanjem. Povabljen sem, da pričujem o vsem, kar sem izvedel od svojega prijatelja. In s tem Jezusu pomagam, da nadaljujem delo, ki ga je on začel.

Kahlil Gibran se v svoji knjigi Prerok, kjer razmišlja o različnih stvareh, na povabilo, naj spregovori tudi o veri, odzove takole:

Mar sem danes govoril o čem drugem?
Kaj ni vera skupnost vseh dejanj in vseh misli in tega, kar ni ne dejanje ne misel, marveč čudenje in presenečenje, ki se nenehno poraja v duši, tudi kadar roke klešejo kamen ali vodijo statve?
Kdo more ločiti svojo vero od svojih dejanj, ali svoje verovanje od svojih opravil?
Kdo more razprostreti svoje dneve predse, rekoč: »To je za Boga, to zame,to je za mojo dušo, to za moje telo.«?
Vsi vaši dnevi so krila, ki plahutajo skozi prostor od enega jaza k drugemu jazu.

Kdor nosi svojo moralo le kot svojo boljšo obleko, bi bil lepši nag.
Veter in sonce mu ne bosta preluknjala kože.
In kdor usmerja svoje vedenje po etiki, zapira svojo ptico pevko v klet.
Najsvobodnejši spev pa ne prihaja izza rešetk in žic.
In komur je češčenje okno, ki ga lahko odpre pa tudi zapre, ta še ni obiskal domovanja svoje duše, v katerem so okna odprta od ene zarje do druge.

Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša vera.
Ko stopite vanj, ponesite s seboj vse sovje bitje.
Ponesite plug in tnalo in kladivo in lutnjo, predmete, ki ste si ji napravili iz nuje ali v svoje veselje.
Kajti v sanjah se ne morete niti povzpeti nad vaše dosežke niti pasti pod neuspehe. In s seboj popeljite vse ljudi; kajti v češčenju ne morete niti leteti nad njihovimi upanji niti se ponižati pod njihov obup.
In če želite spoznati Boga, si ne belite glave z reševanjem ugank. Poglejte raje okrog sebe in videli ga boste, kako se igra z vašimi otroki. In poglejte v nebo; videli boste, kako potuje na oblakih, kako širi roke v blisku in sestopa v dežju. Videli ga boste, kako se smeje v cvetju, se nato dvigne in niha z rokami v vejevju dreves.

Ob tem razmišljanju se vrnimo nazaj na našo misel, da je vera prijateljstvo z Jezusom. Z njim se veselimo, vzamemo ga resno in mu tudi pomagamo. V čem naj mu pomagamo, smo se pred prebranim odlomkov vprašali. Poglejmo:
Kaj ni vera skupnost vseh dejanj in vseh misli, pravi Prerok.
Vere dejansko ne moremo ločiti od naših dejanj niti od misli. Vera je naše življenje samo. Vse, kar delamo in kar živimo, je na nek način odraz našega prijateljstva z Bogom. V vse to želi Bog stopiti. Vprašanje pa je, ali se to res tudi dogaja.
Pogosto se vprašamo, kje so mladi, zakaj jih ni v Cerkvi, zakaj ne sprejemajo naših vrednot, vrednot staršev. Mladi so tisti, ki so najbolj pozorni na napake v sistemu. Ker ne vidijo vere kot skupnost vseh dejanji in misli, odhajajo, zdi se jim zlagano, in navsezadnje takšno tudi je. Največkrat nehote, pa vendar.

Kdor nosi svojo moralo le kot svojo boljšo obleko, bi bil lepši nag.
Mladi sporočajo prav to: Bolj nam zamerijo dvoličnost, kot našo nagoto in pomanjkljivost. Biti kristjan le ob nedeljah z boljšo obleko, pravzaprav ni pričevanje za naše prijateljstvo. To, kar v nedeljo razmišljam, ko se v nedeljo srečujem z Jezusom, naj bi nosil v vsakdan. Vse zgoraj našteto, je povabilo v življenje. Nedeljsko srečanje z Jezusom naj bi združevalo naše življenje z njim in prenašalo naše prijateljstvo v življenje. Zato je tako pomembno srečevanje z Gospodom ob nedeljski oltarni mizi. A to je smiselno le, če vodi v pričevanje.

In kdor usmerja svoje vedenje po etiki, zapira svojo ptico pevko v klet.
Gora spoznanj ob božji besedi, pa ne sme biti kakor ječa. Če spoznanja utrujajo, potem pomeni, da pozabljamo, na Očetovo ljubezen. Vsa spoznanja in načela so le odraz Očetove ljubezni. Ta je tako velika, da nam kot mlajšemu sinu vedno deli vse premoženje in želi, da smo svobodni. Noče sužnjev, želi svobodne ljudi.
Pričevanje je živo, če je pričevanje te svobode, če uspemo odkrivati v vsej etiki in načelih videti božjo ljubezen in začutiti svobodo.
Glavni grehi: napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza, lenoba niso grehi, ki bi se jim morali zaradi privlačnosti izogibati. So grehi, ker nas uničujejo. So zgrešen pogled na polnost življenja …
Spolna morala v Cerkvi ni zlata ječa, ampak čudovito polje življenja, na katerem je vse polno najdragocenejšega cvetja. Vabi nas, da jo zaživimo, kot odziv na Božjo ljubezen, da bi se v njej lahko uresničevali. Smiselna je pravzaprav samo v odnosu z Gospodom. Če odnos zaživimo, bomo zanj lahko pričevali.

Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša vera.
Kako naj se umirim? S preprostim zaupanjem, da je Bog ves čas z menoj.
Kako naj verjamem vase? S preprosto besedo: Gospod, tvoj hlapec sem, kar sem mogel sem naredil. Ti vame verjameš, ker mi praviš celo prijatelj.
Kaj naj storim? Samo tisto, kar v tistem trenutku moreš in moraš. Dano vam bo tisti trenutek, če boste zvesti Gospodu.
Naše življenje je ves čas en sam odnos z Bogom, je naše svetišče in naša vera.

In če želite spoznati Boga, si ne belite glave z reševanjem ugank. Poglejte raje okrog sebe in videli ga boste, kako se igra z vašimi otroki.
Nič posebnega nam torej ni potrebno. Neprestano se prizadevati, da ne pozabimo, da nas je Gospod poklical v odnos z njim, nas imenuje prijatelje in celo apostole. Če bomo živeli v tej zavesti, ga bomo videli okrog sebe in se veselili njegove ljubezni.

Objavljeno gradivo je interne narave in ni lektorirano.