Sto let na Gradu, sto let med ljudmi
Lazaristi na Mirenskem Gradu svojim delom že sto let prihajajo na pomoč vsem ljudem v stiski.
Ob prihodu prve skupnosti lazaristov na Mirenski Grad ob koncu leta 1913 so duhovnike in redovne brate ob vznožju griča pričakali predstavniki občine, društva z zastavami in velika množica ljudi ter jih pospremili do vrha vzpetine. Ta navdušen sprejem je zgovoren dokaz, da so bili lazaristi v tem prostoru s svojo duhovno dejavnostjo v službi ljudem zelo zaželeni. V sto letih svoje prisotnosti na Gradu so živeli in delovali med ljudmi. Za domače prebivalstvo pa tudi vse, ki so na ta sveti kraj prihajali od drugod, so skrbeli tako, da so po župnijah organizirali misijone, pomagali domačim župnikom, vodili duhovne vaje ter sprejemali romarje in vernike iz okolice.
S prihodom lazaristov je Mirenski Grad postopoma postajal vse privlačnejša točka za različne skupine ljudi, ki so želele ohranjati ali poglabljati svoj odnos z Bogom. Najvidnejša skupina, ki je tu našla svoj dom, so bili romarji, saj je Mirenski Grad postopoma postajal vse bolj priljubljeno romarsko središče. Ljudje so se zbirali pri skupni molitvi rožnega venca, obiskovali so svete stopnice ter na Grad množično prihajali ob raznih praznovanjih. O veliki priljubljenosti svetišča priča dejstvo, da je bilo v obdobjih največje obiskanosti letno podeljenih kar 12 000 obhajil. Najpomembnejše praznovanje je postala kvaternica, ki se še danes obhaja na jesensko kvaterno nedeljo.
Tudi v novejšem času ostaja poslanstvo gradenske skupnosti lazaristov enako: okoliškim župnikom nudijo pomoč po župnijah, skrbijo za dom duhovnih vaj ter vodijo duhovne vaje za birmance, mlade, pare, zakonce, prostovoljce, vdove, gospodinje …
Ker pa je skrb bratov lazaristov namenjena vsem ljudem v stiski, pastorali in duhovni oskrbi različnih skupin ljudi, je na Gradu leta 2006 zaživelo tudi Društvo prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote, ki upravlja Družinski center Mirenski Grad. V njem pomagajo brezdomcem, otrokom, mladim, zakoncem, družinam in drugim ljudem v stiski.
Na Gradu od leta 2005 biva tudi Skupnost Betlehem, v kateri so našli dom mladi iz nefunkcionalnih družin. Skupno življenje in delo jih povezuje, jim omogoča osebno rast ter spodbuja k življenju po evangeliju. V okviru Družinskega centra prihajajo na pomoč različnim skupinam in posameznikom.
V zadnjih letih postaja čedalje bolj obiskana tudi mladinska maša, ki jo pripravljajo mladi vsako prvo nedeljo v mesecu. Pri njej in pri drugih slovesnostih sodeluje Glasbena skupina Mirenski Grad, ki s svojo glasbeno dejavnostjo nadaljuje dolgoletno pevsko tradicijo Grada.
Mirenski Grad ostaja živo duhovno središče med ljudmi, z ljudmi in za ljudi. Hvala Bogu, ki prek lazaristov že sto let deli kraju številne milosti. Naj še naprej blagoslavlja njihovo delo!
Pridiga g. Petra Žaklja ob 100 letnici prihoda lazaristov na Mirenski Grad
Sto let
- 17. december 1913 – prvi štirje duhovniki in štirje redovni bratje se nastanijo v nekdanji kaplaniji
- 1. november 1912 – Goriški nadškof Sedej, mirenski župnik Ivan Rojec in vizitator avstro-ogrske province Misijonske družbe Edvard Reeh podpišejo pogodbo, s katero lazaristi prevzamejo Mirenski Grad in vsa njegova posestva
- januar 1914 – prvi misijon na Mirenskem Gradu
- 17. junij 1914 – skupnost lazaristov se preseli v novo zgrajeno misijonsko hišo, ki služi tudi kot dom duhovnih vaj
- 26. februar 1916 – v vojnem času še zadnji lazarist zapusti Mirenski Grad
- 18. marec 1918 – štirje lazaristi se vrnejo v Miren in pričnejo s povojno obnovo Mirenskega Grada
- 1927 – lazaristi se vselijo v ponovno zgrajeno misijonsko hišo
- 1934 – karabinjerji vdrejo v misijonsko hišo, aretirajo duhovnike ter jih konfinirajo v Italijo ali izženejo v Jugoslavijo
- 1935 – Mirenski Grad prevzamejo italijanski lazaristi
- 1943 – italijanski lazaristi po zlomu Italije zapustijo Mirenski Grad
- marec 1944 – partizani požgejo misijonsko hišo
- 27. september 1945 – Grad ponovno prevzamejo slovenski lazaristi
- 1947 – skupnost lazaristov se zopet nastani v nekdanji kaplaniji, ki jo obnovi Zavezniška vojaška uprava
- 1953–1960 – počasna obnova misijonske hiše in veliko pomanjkanje sredstev
- 1960 – Jugoslovanska provinca usmiljenih sester prevzame misijonsko hišo in njeno obnovo
- 24. februar 1960 – v (tedaj že nekdanjo) misijonsko hišo prideta prvi dve usmiljeni sestri
- 19. julij 1961 – blagoslov obnovljene misijonske hiše, ki se preimenuje v Dom Marije Kraljice
- 1970 – odprtje Gnidovčevega doma duhovnih vaj
- 2006 – odprtje novih mladinskih prostorov nad gospodarskim poslopjem