Draga Zvezdica, hvala za vprašanje.

Dobro ste opisali spoved, manjka pa en bistven element: trden sklep, da se poboljšamo. Brez tega ni veljavne spovedi. Če se nimamo namena poboljšati, niti odveze ne moremo dobiti. Ne zadošča, da imate dober namen priti spet k spovedi, amapk, da sklenete ne grešiti. To je pa težje, kaj?

Sam sem v osebnem spremljanju že odrekel odvezo, če nisem prepoznal iskrenega kesanja in želje po poboljšanju. Pri 'serijskih' spovedih bi bilo to tvegano dejanje, ker ni tako globokega odnosa med spovedancem in spovednikom, hkrati pa je težko presoditi, kaj spovedanec zmore in kaj ne.

Sicer pa spoved razumem kot zakrament rasti in ne kot čistilno akcijo. Zato vedno priporočam redno mesečno spoved in spodbujam k razmišljanju o koreninah greha. Na nek način naj bi prihajali iz zakramenta v zakrament z mislijo, kakšno pot smo prehodili in kam gremo.

No, nekaj takega. Lep pozdrav!

Hiter in jedrnat odgovor. Hvala.

Vem to, da v molitvi Kesanja prisegamo, da se bomo poboljšali in prosimo Boga naj nam pri tem pomaga. Namen je dober in vedno mislim zelo resno na poboljšanje. Toda meni se grehi ponavljajo, vsaj nekateri. Težko se je upreti skušnjavi. Če uspe en dan, teden ali mesec, pa se pojavi dan, ko telo in duša kloneta. Verjetno je res pot razmišljanja o NE delati greha tista, ki je "rezultat" svete spovedi. 

Dopade se mi vaš izraz "serijska spoved". Povem vam, da je zelo težko dobiti dobrega spovednika. Ko berem vaše prispevke, ste zelo življenski in realni. Malo nam jih je takšnih poznanih. 

Morda še nekaj za naprej. Obisk spovedi enkrat na mesec. Če si prizadevamo izkoreniniti greh iz našega življenja, se tudimo da se poboljšamo, potem si ne znam predstavljati, zakaj k spovedi enkrat na mesec. Še posebno v primeru, kjer spovednik opravi to serijsko. Lahko od svete spovedi odnesemo še kaj drugega kot odpuščanje? Pogovor, nasvet morda?

Pa primerjajva spoved še spraševanju v šoli. Če učitelj nič ne sprašuje, še tako dober učenec zaspi. Spoved nam pomaga v budnosti. Ali pa v službi. Če moram dajati mesečna poročila, potem naj bi vedel, kje sem. Če mi ni potrebno, lahko počakam še kakšen mesec. Seveda je mogoče tudi redno spoved zlorabiti. Vrtiš spovednika, ki se trudi, da bi te razumel, ti pa se trudiš, da bi zabrisal sled za grehom. Vsako dobro stvar je mogoče zlorabiti, a v osnovi nam redna spoved pomaga, da rastemo. Vztrajno soočanje s seboj in Bogom, postavljanje pred Boga, je vir te rasti. Seveda tudi milost odpuščanja in spodbuda.

Glede spovedovanja oz. dobrih spovednikov pa: Mene najbolj boli to, da verniki na spološno v Cerkvi ne iščejo kvalitete. Prepričan sem, da je to tudi eden od razlogov za pešanje Cerkve. Jaz bi bil z veseljem ure in ure na razpolago za spoved, pa ni pravega povpraševanja, kar podpira mnenje nekaterih duhovnikov, da je za spoved pa res vsak duhovnik primeren in je iskati koga drugega razen župnika že skoraj greh. Marsikdo izmed vernikov reče, da je vesel takšne spovedi, ali pa pridige, a da bi se za to potrudil, je že preveč. Če kupujemo obleko, si bomo vzeli čas in našli pravo trgovino. Če iščemo spovednika se kaj hitro sprijaznimo, da takega, kot bi ga radi, pač ni, pa čeprav je že v sosednji župniji.

Stopili ste na rano, kjer boli. Priznam, zaspim kakšen mesec ali pa pol leta, leto. In spet prideta Božič in Velika noč, ko naj bi kristjan le šel k spovedi. Ja in grem. Vendar nimam občutka, da mi pomaga pri rasti. Vest je že čista, ampak pogovor z Bogom na mirnem kraju v samoti mi velikokrat več koristi. Verjetno moja priprava ni dovolj temeljita, globoka. Včasih se sprašujem, če je potrebno stopiti do duhovnika, ki ga marsikdaj komaj razumem (res je že bolj v letih), kaj mi postavlja za pokoro, kaj šele da bi bilo kaj globjega. Imate prav - tudi sosednje župnije obstajajo. Dobri ste z utemeljitvijo vsega napisanega z vaše strani. 

Je bolj pomembno poskušati biti brez greha ali je morda boljše narediti greh, se kesati in se tako prisiliti, da razmišljamo o svoji poti za naprej?

Hvala. 

Hm, lahko poskusite biti brez greha, pa vam ne bo uspelo! To piše v Svetem pismu, da grešimo sedemdeset krat sedemkrat. Svetniki so se vedno imeli za velike grešnike, kako to? Greh je vse, kar je proti ljubezni oz. kar je odsotnost ljubezni. Ali lahko kdo reče, da je vedno neskončno ljubil? Mislim, da ne, torej je grešil.

Lahko se nam zdi, da smo brez greha, a tisti, ki se prizadeva spoznati lepoto božje ljubezni, bo vedel, da je daleč od nje. Torej je grešnik. Mogoče lahko pogled na greh primerjamo z nakupom rabljenega avtomobila. Ko ga kupujete, je dobro, da gre z vami dober mehanik. Za vas bo avto v redu, mehanik pa vam bo povedal, da je bil celo močno poškodovan, da je motor dotrajan ipd. Tisti, ki zna gledati, bo videl napake. Kdor ne zna, bo imel občutek, da je vse dobro.

Da imamo mogoče še vedno občutek, da bi lahko bili brez greha, pomeni samo to, da se nismo potopili v lepoto in skrivnost božje ljubezni.

Če si mislimo, da do tako ubogega duhovnika, ki komaj da odvezo, ne potrebujemo stopiti, pomeni, da se še nismo zavedeli neskončne božje ljubezni in izrednega odpuščanja, ki ga Bog po zakramentu deli. Sami si ne moremo odpustiti, če prej ne doživimo, da nam je odpuščeno. Zato potrebujemo zakrament. V njem lahko doživljamo lepoto ljubezni in odpuščanja, ki nas vabita k rasti.

Zelo nevarno je, če se vse pogovorimo le sami z Bogom. Potrebujemo Cerkev, potrebujemo pogled še nekoga, ki nam pomaga videti greh in ljubezen. Jezus je ustanovil Cerkev, da bi govorila o obojem o grehu in o odpuščanju. Sami lahko ostajmo v temi. V njej se res zdi vse dobro, pa žal ni. Verjetno ste se že kdaj obuli v temi. Tam ste se tudi v umazanih čevljih dobro počutil, če pa ste stopili na svetlo, vam je postalo nerodno. Bog je tista svetloba, v kateri lahko prepoznavamo tudi greh. A ne zato, da bi bili v zadregi, ampak da bi rasli iz greha v ljubezen.

Torej, kar pogumno in vztrajno pri iskanju ljubezni, greha in božjega odpuščanja. Če sem takole direkten, ne mislite, da sem sam že tam, le vem, da je vse to potrebno in da sem daleč od svetosti.

 Lahko vam rečem samo najlepša hvala. 

 Pozdravljeni, 

je greh, če človek joče? Ali gre za samopomilovanje? Smo sami krivi, če smo prizadeti? Je na koncu sploh še važno, kdo je kriv?

Sam jok brez skrbi ni greh, je pa lahko njegov namen grešen. Mogoče ste ženske v tem boljše od moških, ko npr. jočete, da bi našle sočutje, čeprav bi potrebovale brco, ko iščete potuho, pa bi mogoče potrebovale odločno besedo ipd.

Prizadetost je spet zelo normalno doživljanje. Pogosto je križ, ki ga moramo preprosto nositi. Križ je o tej prizadetosti tudi spregovoriti in ne očitati drugemu nekaj, za kar drugi ni kriv. Kdo je kriv, je pomembno v toliko kolikor iščemo resnico in ljubezen. Če bi radi koga kamnali, pa bolje da ne najdemo krivca.

Za enkrat toliko. Lp

Pozdravljeni.

Nisem imela v mislih joka pred nekom...da bi s tem iskala sočutje, ker več kot še enega udarca tako ali tako ne bi dobila :/. vprašanje se mi je pojavilo iz razloga, da bi v tistem času lahko storila kaj pozitivnega in dobrega, namesto da izgubljam čas z jokom - na samem seveda, vendar se mi tako olajšata duša in telo. Ampak razumem, da je to bolj orodje za iskanje morda res pozornosti ali sočutja.

Kako se lahko človek prepriča, njade moč, da pozabi na maščevanje? Vem, da je že misel na to grozno grda, dejanja še grša. A pozabiti ne morem, vrniti ne smem - kaj lahko storim? Preveč kompliciram?

Hvala vam za vse do sedaj napisane besede, naj vam povem, da sosednja fara res ni daleč :)

Mislim, da je ves odgovor skirt v tem odlomku:

Prilika o služabniku, ki ni maral odpustit

21 Tedaj je pristopil Peter in mu rekel: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene? Do sedemkrat?« 22 Jezus mu je dejal: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.

23 Zato je nebeško kraljestvo podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi služabniki. 24 Ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentov. 25 Ker ni imel s čim povrniti, je njegov gospodar ukazal prodati njega, njegovo ženo, otroke in vse, kar je imel, ter poravnati dolg. 26 Služabnik je tedaj padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in vse ti povrnem.‹ 27 Gospodar tega služabnika se ga je usmilil, oprostil ga je in mu dolg odpustil. 28 Ko pa je služabnik šel ven, je srečal enega svojih soslužabnikov, ki mu je bil dolžan sto denarijev. Zgrabil ga je, ga davil in rekel: ›Vrni, kar si dolžan!‹ 29 Ta je padel predenj in ga prosil: ›Potŕpi z menoj in ti povrnem.‹ 30 Oni pa ni hotel, ampak je šel in ga vrgel v ječo, dokler mu ne bi povrnil dolga. 31 Ko so njegovi tovariši videli, kaj se je zgodilo, so se zelo razžalostili in šli svojemu gospodarju podrobno povedat, kaj se je zgodilo. 32 Tedaj ga je gospodar poklical k sebi in mu rekel: ›Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. 33 Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega soslužabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?‹ 34 In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. 35 Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Mt 18,21-35

 Ja...težka prilika ampak na mestu in zato, da jo sprejmem kot za svojo in poskušam po njej živeti. Veliko razmišljam o tem, kako lahko je pomisliti na odpuščanje, in v svoji glavi tudi odpustim. Druga stvar pa je, kako zares sprejeti, da je potrebno odpustiti tudi, če na nasprotni strani ni kesanja in želje po odpuščanju. Gre pa za človeka, ki je vsak dan v mojem življenju in ga imam za svojega bližnjega. Ne morem ga spregledati. Očitno je on moj križ.

Hvala vam za vse skupaj, naj vam povem, da sem vam hvaležna za vso duhovno hrano, ki jo sejete na tem forumu, da jo mi lahko žanjemo.  

Hvala za spodbudo. Sicer pa upam, da smo s forumom povezani tudi v molitvi. Tako zaupam, da bo vaš križ z molitvijo nosilo tudi občestvo bralcev te strani.

lp