Avstralska legenda pravi, da obstaja ptica, ki zapoje samo enkrat v življenju, vendar takrat lepše kot katerokoli drugo bitje na zemlji. Od trenutka, ko zapusti svoje gnezdo, išče trnov grm in ne odneha, dokler ga ne najde. Med divjimi vejami poišče najbolj oster in najdaljši trn, sede nanj, zapoje najslajšo pesem in umre, ob njeni pesmi ves svet utihne in Bog v nebesih se nasmehne. Največja bolečina in odpoved rodita najlepše stvari v življenju.....
Film je zelo star, film naše mladosti :), ampak vedno, ko ga pogledam me prevzame. Boj v življenju, boj v veččlanski družini za ljubezen staršev, kako nevede prevzamemo vzorce svojih staršev, ki niso vedno najboljši. Na forumu je precej govora o tem, da se vse začne na začetku - v naši družini. In navsezadnje, kako nas lahko stvari v življenju močno prizadanejo, pa se vendar splača vztrajati v ljubezni.
Pesem ptic trnovk...vedno znova me prevzame, ne glede na to, da sem ga gledala že večkrat...postavljam si veliko vprašanj...vidim, kako kruto je v resnici življenje...in se sprašujem, zakaj raje držim v sebi svoja čustva, občutja itd. (vsaj nekaterih)...zakaj enostavno vsega ne povem tistemu, zaradi katerega trpim. Verjetno se bojim, kako bo tisti reagiral, bo sprejel ali me pustil še bolj samo; mnogokrat v življenju sem že bila prizadeta, prezrta...vendar ostajam odprta za skrivnost... Je vredno tvegati? Ko opazujem svoj klopčič življenja, mi vse bolj postaja jasno, da je potrebno govoriti le resnico, tudi izražati vsa in zares vsa resnična čutenja...zaupanja vredni in duhovno zreli osebi in vse to prinašati pred Jezusa v zakramentu svete spovedi. Bogu hvala, da imam ob sebi ljudi s katerimi lahko delim tudi to plat življenja. Naš Bog je velik, zelo dobro nas pozna in ve kaj v danem trenutku potrebujemo za svojo rast, zato nam na pot življenja pošilja ljudi, ki nam, ne da bi se mi tega dobro zavedali, odpirajo, celijo in zdravijo naše rane. Vredno je vztrajati v Ljubezni, ta rešuje vse, na nas pa je, da vztrajamo in nikoli ne obupamo.