Beseda se je učlovečila
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zavoljo pričevanja, da bi pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Kateri pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil. Jn 1,1-18
Beseda prihaja kot seme
V Besedi je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Tokrat mi ob poslušanju evangeljskega odlomka prihajajo na misel Jezusove prilike o pšeničnem zrnu, semenu, sejalcu in gorčičnem zrnu. Božje življenje prihaja med nas tudi danes v tako neugledni podobi, da ga težko sprejemamo, vanj verjamemo, mu zaupamo. Vse te podobe so tako neugledne za ta svet, da resnično težko prepričajo. A če ne prepričajo nas, tudi mi ne bomo sejalci besede, v kateri je življenje in po kateri prihaja med ljudi luč.
Jezus svoje življenje primerja pšeničnim zrnom. Evangelij pravi, da so prišli Grki k apostolu Filipu in mu rekli: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik.«
Danes obhajamo spomin rojstva te neugledne besede, ki bi jo radi ljudje videli. A ta beseda se skriva, kakor žitna bilka in klas v drobnem zrnu. Neugledno zrno, ki mora strohneti, predstavlja pot Boga v ta svet in pot njegovega delovanja. Majhno, drobno in neugledno. Takšno je božje življenje v samem začetku. Takšno je tudi življenje njegovih služabnikov. Če hočemo resnično srečati tega otroka, božje dete, se moramo učiti majhnosti zrna, prenašati neuglednost spreminjanja in preobrazbe v novo podobo, ter biti potrpežljivi v pričakovanju, da obrodimo sad.
Mar v tej luči ni povsem razumljivo, da tema ni zmogla sprejeti luči. Pred nami se takoj zariše skušnjava velikih in močnih, ljudi hitrih korakov in uspeha. Skušnjava preteklega in današnjega Babilona. Radi bi zgodbe o uspehu! To poznamo vsi. Vse bolj privlači pot uspeha kot neuspeha, ugleda kot zavrženosti itd. Le če se vedno znova ustavimo, pustimo prostor božji logiki, v globini vemo, da je pot novega življenja pot umiranja sebi, ki tih in v počasnem koraku rojeva božje sadove.
Ob tem mi prihaja na misel še prilika o rastočem žitu in gorčičnem zrnu. Jezus pravi: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. … « Če pogledamo na levi strani priliko o izgubljenem sinu ter zgodbo o Sodomi in Gomori, je to prilika o neustavljivih hrepenenjih, ki jih je potrebno potešiti tu in sedaj. Kdo bo čakal večno veselje, rezultat notranje svobode. Mlajši sin si bo svobodo vzel sam, ne bo čakal sadov služenja, sadov darovanjske ljubezni. On hoče imeti svobodo in veselje tu in sedaj. A Jezus nas danes vabi na pot potrpežljivega in vztrajnega pričakovanja. Delo, pozornost, pogovor, sočutje, red in disciplina, vse to so besede otroka v današnjih jaslicah. Beseda prihaja tiho, klije in raste, le potrpežljivi okušajo tudi sadove.
Za konec pa še prilika o gorčičnem zrnu, kjer Jezus pravi: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«
Dragi bratje in sestre. Želim vam vztrajanja na poti Besede, ki daje življenje. Potrpežljivega spreminjanja in notranje moči, da bi poganjali sad. Dajali življenje svetu in mu bili luč.
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela…« (Jn 1, 1-5)
»V Besedi je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Tokrat mi ob poslušanju evangeljskega odlomka prihajajo na misel Jezusove prilike o pšeničnem zrnu, semenu, sejalcu in gorčičnem zrnu. Božje življenje prihaja med nas tudi danes v tako neugledni podobi, da ga težko sprejemamo, vanj verjamemo, mu zaupamo. Vse te podobe so tako neugledne za ta svet, da resnično težko prepričajo. A če ne prepričajo nas, tudi mi ne bomo sejalci besede, v kateri je življenje in po kateri prihaja med ljudi luč.«
Zelo lepa in močna je ta primerjava Besede s semenom. Silvano Favsti v svoji razlagi tega evangeljskega odlomka zapiše: »Tako v dobrem, kot v hudem človek postaja tista beseda, katero posluša. Ona je kot seme, ki rodi po svoji vrsti: Božja beseda nas poraja kot Božje otroke. Beseda predpostavlja nekoga, ki govori, se izraža in se daje, ter drugega, ki ga posluša in ga sprejme vase. Beseda povezuje dve osebi, ki vstopita v odnos, v dialog. Rodi se iz ljubezni tistega, ki govori, vrača pa mu jo oni, ki posluša: rodi se iz ljubezni in poraja ljubezen. Zato je Bog, ki je Ljubezen, tudi Beseda…«
In ob tem mi prihaja v spomin Jezusova trditev iz Njegovih prilik o semenu, da On vedno seje dobro seme; ob njem pa na skrivnem, v temi, seje še nekdo drug – njegov sovražnik, hudič. On pa, ne samo, da med dobro seme poseje ljulko, ampak se trudi tudi izruvati in uničevati pšenico…
»V začetku je bila Beseda…« in zaradi človekove neposlušnosti Božji Besedi je prišel na svet greh. Kar grozljivo je, če pomislim, koliko privlačnejše je našim ušesom zapeljivo in lažnivo čvekanje in natolcevanje (ki ga seje hudič), kot pa gola resnica, ki je največkrat neugledna in kdaj izredno trda, a prinaša svobodo (ki jo v naša srca želi vsejati Bog)…
Bog nam daj vztrajanja na poti Besede, ki daje življenje, potrpežljivega spreminjanja in notranje moči, da bi poganjali sad, dajali življenje svetu in mu bili luč.