Sveta Trojica
Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.« Jn 16,12-16
Sveta Trojica, bogato povabilo!
Danes je praznik Svete Trojice, ki nas vabi, da razmišljamo o Bogu, ki se nam je razodel po Jezusu Kristusu. En Bog in tri osebe: Oče, Sin in Sveti Duh. Tri v enem. A kaj, ko nas ta misel – tri v enem – spominja kvečjemu na reklame, popuste ipd. Sicer pa za Slovence bolj velja, da trije Slovenci pomenimo že kvartet ipd.
Mogoče je pa prav zato, ker je biti eno, biti v drugem, kot pravi Jezus, prej grožnja kot povabilo, še toliko bolj pomembno, da se ob Sveti Trojici ustavimo. V njejso tri osebe, pa vendar ni med njimi nesoglasij. V različnosti treh osebe je dopolnjevanje, ne ogroženost.
Poglejmo najprej, kje in kako tri osebe v Bogu delujejo. Lahko bi rekli, da je v vsakem obdobju v ospredju ena oseba, sodelujejo pa vedno vse. Ob stvarjenju je v ospredju Bog Oče in Stvarnik. Jezus, kot beseda je tisti navdih, po katerem je vse ustvarjeno, kot pravi evangelist Janez, Sveti Duh pa je Duh življenja, ki je tiho prinašal dih življenje na vse. V drugem obdobju je v ospredju Jezus kot božji sin, ki je prišel, da nas odreši. Hkrati je on tisti, ki se pogovarja z Očetom in ga razodeva, razodeva svojega Očeta kot podobo usmiljenega Boga. In ne nazadnje je Sveti Duh tisti, po katerem je Jezus rojen in kasneje razglašen kot Božji sin. Danes, bi lahko rekli, smo v obdobju Svetega Duha. On je duh Tolažnik, ki ga je Jezus poslal, da nas uči vsega in spominja vsega, kar nam je Jezus povedal. Je Duh, ki vodi Cerkev in nas povezuje v občestvo. V njem lahko dosegamo edinost in samo po njem lahko živimo vero v Jezusa in Očeta.
Ker smo ustvarjeni po božji podobi, smo najprej povabljeni k vsem tem vlogam Boga. Da smo ustvarjalni in živi, kakor Bog Stvarnik, da smo drug drugemu v odrešenje, v pomoč in ne v obsodbo, ter da smo v luči Svetega Duha drug drugemu tolažba in povabilo v občestvo. Lepe naloge! To naj bo povabilo današnje nedelje.
Osebe Svete Trojice, kot smo slišali delujejo enotno, in niso ogrožene, ko je enkrat v ospredju ena, drugič druga. Tudi z nami je tako. Po Bogu smo povabljeni, da znamo stopiti naprej in da se znamo tudi umakniti – kakor hoče Bog. Naj bo to naslednje povabilo današnjega praznika.
Kako pa naj pri vsem tem ne bomo ogroženi? Jezus nam zaupa skrivnost dopolnjevanja: Vse, kar ima Oče, je moje. Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal. Svet Duh bo poveličal Jezusa, Jezus pa poveliča Očeta. Drug drugega podpirajo in oznanjajo. Kako je to mogoče, kako je mogoče, da so tri osebe složne v enem Bogu? Čisto preprosto, smo že razmišljali, povezuje jih isto poslanstvo, poslanstvo ljubezni. Biti eno in hkrati ne biti ogrožen, je mogoče le, če nas povezuje isti cilj, isti smisel, isto poslanstvo ljubezni.
Od kod moč za ljubezen? Kaj je še pred poslanstvom? Na to vprašanje najdemo simpatičen odgovor v zgodbi o Mariji Dominiki Mazzarello in njenem očetu. Ko ga je kot petletna deklica vprašala: »Oče, kaj je delal Bog, preden je ustvaril svet?« Se je oče Giuseppe naslonil na svojo motiko in se za trenutek zamisli … »Kaj je delal?« je ponovil vprašanje, še vedno zazrt nekam v daljavo, nato pa je nadaljeval: »Občudoval je samega sebe, ljubil je samega sebe in je bil zadovoljen in srečen v sebi.« Bog je najprej sam v sebi srečen in vesel. Bog se zna občudovati in ljubiti, zna biti zadovoljen in srečen v sebi. Znamo to? Kot njegove podobe smo povabljeni najprej v to veselje in zadovoljstvo nad seboj, nad tem, da smo čudovite božje podobe.
Tako lahko zberemo nekaj preprostih a bogatih povabil ter spodbud ob opazovanju Svete Trojice. Vsaka oseba v enem Bogu ima čudovite naloge, ki so povabilo tudi za nas, povabilo k ustvarjalnosti, skrbi za drugega in tolažbi. Ob osebah Svete Trojice se učimo prevzeti krmilo, ko nam ga Bog zaupa in se umakniti, ko je čas za to. Eno smo lahko le, če je naše temeljno poslanstvo ljubiti. Vse pa se začenja v veselju nad seboj, ker smo čudovite božje podobe. Naj nam Sveta Trojica pomaga uresničevati vse to!
Hvala, Peter, za to lepo pridigo ob prazniku Svete Trojice!
Meni se zdi bistvo vsega zajeto v tole misel, s katero si zaključil pridigo in si res iz srca želim, da bi znala tako živet iz Svete Trojice, ki je »za nas, povabilo k ustvarjalnosti, skrbi za drugega in tolažbi. Ob osebah Svete Trojice se učimo prevzeti krmilo, ko nam ga Bog zaupa in se umakniti, ko je čas za to. Eno smo lahko le, če je naše temeljno poslanstvo ljubiti. Vse pa se začenja v veselju nad seboj, ker smo čudovite božje podobe.«