Govor na gori

Ko je zagledal množice, se je povzpel na goro. Sédel je in njegovi učenci so prišli k njemu. Odprl je usta in jih učil:

Blagri

 »Blagor ubogim v duhu,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor žalostnim,

kajti potolaženi bodo.

Blagor krotkim,

kajti deželo bodo podedovali.

Blagor lačnim in žejnim pravičnosti,

kajti nasičeni bodo.

Blagor usmiljenim,

kajti usmiljenje bodo dosegli.

Blagor čistim v srcu,

kajti Boga bodo gledali.

Blagor tistim, ki delajo za mir,

kajti imenovani bodo Božji sinovi.

Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani,

kajti njihovo je nebeško kraljestvo.

Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Mt 5,1-11

Kdo je svetnik?

Danes se bom namesto ob evangeliju ustavil ob prazniku vseh svetih, in sicer ob vprašanju, kdo so svetniki oz. kdo je pravzaprav svetnik? Zdi se mi, da ne moremo mimo predstav, da so to v vseh pogledih izredni ljudje. Ljudje z izrednimi lastnostmi, sposobnostmi. Ljudje izrednih dejanj, izredne življenjske poti. Ljudje, ki so vedeli, kaj hočejo in so šli naravnost za Bogom. Pa poglejmo, če je res tako.

Vzemimo najprej najbližja in prva človeka ob Jezusu, Jožefa in Marijo. Kaj je na njima izrednega? Jožef je bil tesar celo življenje in mu je bilo zaupano, da je ob njem rastel sam Božji sin. Marija je bila vse življenje preprosta gospodinja. O nobenih izrednih delih ni ne duha ne sluha. Razen tega, da sta v svoje vsakdanje življenje sprejela izreden božji načrt, ni bilo pri njima nič izrednega, bi lahko rekli. Njuno življenje je bilo še naprej preprosto, vsakdanje, ob majhnih opravilih in nalogah moža in žene, gospodarja in gospodinje.

Pogosto mislimo, da svetniki vedo za svojo življenjsko pot v naprej. Kot smo videli pri Mariji in Jožefu, ni čisto tako. Marija je hotela biti preprosta Jožefova žena, pa se je zgodilo angelovo oznanjenje in čudežno spočetje. Jožef je hotel imeli pošteno dekle in jo je dobil, a kazalo je, da se je zmotil. Ko je hotel Marijo odsloviti, ga je v spanju ustavil angel. Njune predstave o načrtih življenja so se porušile. Če pomislimo na Frančiška Asiškega, vemo, da je v mladosti želel biti vitez, Vincencij Pavelski pa je sanjal o dobri službi.

Lahko bi rekli, da so svetniki ljudje, ki so se morali posloviti od mnogih svojih predstav in so uspeli slediti Božjim načrtom.

Svetniki so ljudje, ki ne grešijo, je verjetno tudi ena od naših predstav. Pomislimo na apostola Pavla, ki je bil preganjalec Cerkve in morilec prvih kristjanov. Sveti Avguštin se je dolga leta izgubljal v užitkih tega sveta. Vincencij Pavelski se je gnal za denarjem in dobro službo. Svetniki so torej običajni ljudje, ki so spoznali ničevost greha in se obrnili k Bogu. Kljub spreobrnjenju so vedno ostajali grešniki, le da je bil v njih boj z grehom močan in jasen, želja po Bogu pa vedno bolj goreča.

Pogosto si najbrž predstavljamo tudi, da je svetnik vedno dobrodušen, nikoli slabe volje ali osoren ipd. Današnji evangelij blagruje žalostne, ne nasmejane. Če se spomnimo patra Pija, ki nam je mogoče bolj poznan, bomo videli, da je bil kot spovednik izredno odločen. Marsikoga je celo nagnal iz spovednice. Apostol Pavel je vražarju Elimu zagrozil, da bo oslepel, ker ne neha čarati in to se je tudi zgodilo. Frančišek je na enem od zborov svojih bratov, ker ga niso poslušali, odšel na streho in začel podirati hišo. Preklel je enega od predstojnikov, ker ni upošteval navodil glede skromnosti in preprostosti. Svetost se torej ne odraža v prijaznem videzu, ampak v gorečem zavzemanju za resnico.

V svetniku običajno vidimo nekoga, ki je očitno svet, saj je tako dober, da je vsem jasno, da je svetnik. A če se ustavimo pri prvih dveh svetnikih, bomo videli, da Jožef ni vedel za Marijino svetost, ko je nenadoma zanosila. Pater Pij je bil celo Cerkvi sumljiv, ker je imel stigme. Mislili so, da gre za prevaro. Imel je dolge maše, zato so mu dvakrat po eno leto prepovedali javno maševati. Mnogi svetniki so veliko trpeli celo s strani Cerkve, ker so hodili korak pred njo in izpadli zanjo sporni.

Kdo so torej svetniki?

• Pogosto čisto preprosti ljudje s preprostimi nalogami.
• Pot v življenju jim največkrat ni jasna, hočejo pa slediti Bogu in to tudi storijo.
• Imajo zelo posvetne želje, a se od njih obrnejo k Bogu.
• Niso vedno prijazni, vedno pa iščejo resnico in pri njej vztrajajo.
• Njihova drža je dostikrat nenavadna za ta svet, zato se pogosto zgodi, da jih preganja celo Cerkev sama.

Svetost torej ni le za izbrance, je preprosta pot zvestobe v malem. Zaznamuje jo goreča želja, da bi sledili Bogu in izpolnili njegovo voljo. To lahko naredimo tudi mi. Torej, vztrajno na pot svetosti!