Glej, spočela boš in rodila sina

Tisti čas je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«

Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovóril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojěno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.«

Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,26-38)

Čuječa za neskončna hrepenenja sreča konkretnega Boga

Prišli smo do četrte adventne nedelje. Evangeljski odlomek opisuje dogodek, ki nas je pravzaprav popeljal v adventni čas in razmišljanje o čuječnosti. Zdi se, da čuječnost do Boga zahteva razmislek o vsem, kar smo premišljevali v adventu do danes. Lahko bi rekli, da so v ozadju hrepenenja po miru, veselju in svobodi, s čemer smo advent začeli. Poglejmo Marijin odziv na angelovo oznanjene v tej luči. Ali bo srečanje z Bogom Mariji vzelo vse to? Marija se vznemiri in prestraši. Ne razume, zato sprašuje. Bog upošteva njene strahove, njen nemir in omejenost. Potolaži jo, spodbudi in ji pojasni. Marija že ves čas očitno išče globok mir, pristno veselje in svobodo, zato nimam težav. Takoj ko razume, kaj Bog od nje pričakuje, ji je jasno, da je to prava pot zanjo. Pogumno in z veseljem sprejme božji načrt.

Nam pa se pojavi kup ovir. Mir, veselje in svobodo si predstavljamo po svoje in protestiramo, ko ne gre po naših načrtih. Izpolnitev hrepenenj vidimo v konkretnih stvareh. Ko se vse ne izpolni smo jezni in nezadovoljni. Bog nam pripravlja drugačno izpolnitev.

Marija torej preseže predstave o miru, veselju in svobodi, zato lahko sprejme angelovo povabilo. Preseči mora še marsikaj. Spomnimo se, k čemu nas je vabilo razmišljanje ob liku Janeza Krstnika, ki je odšel v puščavo, bil oblečen v kameljo dlako in imel usnjen pas okoli ledij, jedel je kobilice in divji med. Janez Krstnik je poznal družbo okrog sebe, a ji ni podlegel. Vedel je, da ga ta vabi v svet, ki ni ravno božji. Odpove se vsemu, da bi našel sebe, našel pravo in polno življenje in služil Bogu. Puščava zanj pomeni odmik od tradicije, ki ga omejuje v poslušanju Boga, nenavadna obleka govori o odpovedi pomembnosti v družbi in pričakovanje cene, ki mu jo bo ta dala. Misel na tako borno hrano pa nam da vedeti, da je v njegovem življenju pomemben samo Bog, da se želi v globini izogniti vsakemu napačnemu zapolnjevanju praznine. Njegova hrepenenja lahko napolni samo Bog.

Mariji je mogoče sprejeti angelovo oznanjenje le znotraj takšne čuječnosti. Mar ne bi bilo logično, da bi se spraševala: kaj bodo rekli ljudje, ali ne tvega izobčenja iz družbe in celo kamenjanja, ali bo pot za Gospodom res prinesla več kot njene sanje o začrtani poti z Jožefom. Evangeljski odlomek o tem ne govori, a na nek način sporoča Marijino čuječo držo. Zaradi preseganja vseh ozirov družbe in globokega in jasnega hrepenenja po lepem, zmore Marija izreči svoj zgodi se.

Tudi tretjo adventno nedeljo nas je nagovarjal lik Janeza Krstnika, ki je radovedneže spraševal: Koga ste prišli gledat oz. ti so njega spraševali, kdo si ti. Janez Krstnik ni ustrezal nobenim predstavam in prepoznali so ga lahko le tisti, ki so gledali s srcem. Le tisti, ki so iskali več kot mirno rutino vsakdana, ki se niso ozirali na videz in na družbene okvire so srečali Janeza in se po njem odprli Bogu. Niso nasedli lažnim prerokom, ampak prepoznali v Janezu božjega glasnika.

Tudi to se zdi pri Mariji kar samoumevno. Marija angela ne sprašuje: Kdo si ti? Kaj te je prineslo k meni? Kdo ti je naročil, da govoriš takšne stvari. Marija brez težav prepozna angele, božji načrt in pomembnost sporočila zanjo. Zakaj? Ker zna gledati s srcem. Kdor zna videti človeka, zna videti tudi angela. Kdor ne vidi človeka in tudi Boga ne bo srečal.

Tako lahko danes, na nedeljo pred božičem, preprosto ugotavljamo, da Bog vedno govori, le odprti moramo biti zanj. Pripravljenost na pogovor z njim ni sad teološkega razmišljanja, ampak sad preprostih odločitev in majhnih korakov. Če ne norimo za lahkimi potešitvami hrepenenj po miru, veselju in svobodi, bo Bog odgovor nanje. Če ne podlegamo lažnim ponudbam in zahtevam družbe, bomo zmogli brati božje načrte. Če je prostor za globoko srečanje s človekom, je mogoče srečati tudi Boga. Bog stopa med nas. Je odgovor na vsa naša hrepenenja. Presega družbo in človeka, a vedno deluje v njej in po človeku. Čuječnost do naših hrepenenj, do družbe in bližnjega, nas odpira, da smo ga sposobni srečati. Njegova milost pa nam daje moč, da mu sledimo. Naj bo božič srečanje z Njim v naših hrepenenjih in najgloblji odgovor nanje.