Grešnik ne sme obsojati grešnika

Tisti čas je Jezus krenil proti Oljski gori. Zgodaj zjutraj se je spet napótil v tempelj. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu, on pa je sédel in jih učil. Pismouki in farizeji so tedaj pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju. Postavili so jo v sredo in mu rekli: »Učitelj, tole ženo smo zasačili v prešuštvovanju. Mojzes nam je v postavi ukazal take kamnati. Kaj pa ti praviš?« To so govorili, ker so ga preizkušali, da bi ga lahko tožili. Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Nato se je spet sklonil in pisal po tleh. Ko so to slišali, so drug za drugim odhajali, od najstarejših dalje. In ostal je sam in žena pred njim. Jezus se je vzravnal in ji rekel: »Kje so, žena? Te ni nihče obsódil?« Rekla je: »Nihče, Gospod.« In Jezus ji je dejal: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,1-11)

Videti greh ni dovolj, ga obsojati tudi ne. Spoznanja mora voditi ljubezen, prav tako naše pogovore. Preizkušanje v pogovorih uničuje naše dostojanstvo in dostojanstvo sogovornika.

Pogosto pošten pogled brez obsojanja človeka osami. Jezus in žena sta ostala sama. Za obtoževanje jih je bilo veliko, za sočutje ni bilo nikogar. Da bi mogli biti sočutni, moramo moliti.

Kakšna je tvoja drža v pogovorih? Ali se lahko vživiš v drugega in si sočuten?

Kaj misliš, za kaj bi v molitvi lahko prosil Boga?