Pogosto sem tudi jaz ogrožen ob spodbudah in kritikah bližnjih, podobno kot farizeji ob Jezusu. Se mi zdi, da se izgubim ob njih - verjetno izkušnje preteklosti. Ampak tudi Janez Krstnik ni šparal. Je bil direkten in je nagovarjal ljudi, ker je konkretno stal za Resnico in bil goreč za Boga.
Potrebno je vedno znova vstat. To so vrata za delovanje Božje milosti.

Farizeji in pismouki se ne zavedajo, kako zelo jih vodijo strahovi – da ne bodo dovolj pomembni; ogroženost – da jim bo vzeta oblast; občutek ponižanja – da niso dovolj dobri. Vsega tega jim Jezus ne sporoča, a vse to iz svojih ran doživljajo in niso sposobni ločiti med svojimi predstavami in željami, ter dejanskim stanjem.


Tudi jaz se velikokrat ne zavedam, da me v življenju vodijo enaka doživljanja kot farizeje. Premalo vzamem zares svojo ranjenost in grešnost, potem pa v odnosih hudo škriplje.


Gospod, prosim Te, pomagaj mi pri premagovanju svojih zgrešenih predstav.

Sam se večkrat znajdem v svojih predstavah, ki niso ravno tudi božje predstave, zato mi dostikrat ne uspe to takoj sprejeti ali predelati in nastane v začetku tega križpotja tudi krivica in slaba volja. Se pa večkrat zavedam, da ob takojšnjem razmisljeku ali ima tudi Bog tak načrt zame, kot si ga jaz predstavljam, lahko prihranim veliko več mirnih živcev.
Večkrat se sprašujem, zakaj mora otrok npr. zboleti ravno v trenutku, ko imam v službi nabito polno dela, in priznam, da v momentu doživljam trpljenje stisko, kdo in kdaj bo vse naredil, če bom odsoten. Tak pogled me pelje v slabo voljo. Se pa učim, da je potrebno v danem trenutku videti, kaj je potrebno in se v tem tudi umirjati. ko to sprejmem tudi bolezen otroka ni več krivica in lahko s tem živimo. In tudi stvari v službi so potem ravnotako izvedene. Resno se je v takih situacijah potrebno umirjati in se zavedati, da je zdravje na prvem mestu. Mi pa včasih blodimo.
Zanimivo mi je tudi to, da kakšen stres lahko doživljam, ko si zamislim, kdaj mora biti kakšna stvar narejena in če mi ne gre ravno po planu se že počutim ne močnega in se spet umirjati v tem, da bo stvar izvedena in tudi ne bo katastrofa, če bo to malo kasneje.
Biti vedno v stiku sam s seboj in tudi v težkih trenutkih se znati osmisliti veselje in se umirjati, če nam stvari ne gredo vedno od rok, kot si mi zamislimo. Božji načrt ni vedno enak našim željam.

"Vedno znova je zame uganka, zakaj farizeji in pismouki niso prepoznali Gospoda, mnogi (javni) grešniki pa so ga spoznali in šli za njim. Kako pripraviti Gospodovo pot, da se bomo srečali z njim?"

V svojem življenju vedno znova odkrivam, da se gibljem nekje med farizeji in javnimi grešniki. Bližje kot sem logiki farizejev, dlje sem od Boga in bolj kot se prepoznavam v javnih grešnikih, bolj mi je Bog blizu. Po človeški naravi in glede na vzgojo, nas verjetno vse vleče v farizejske drže. Tam se namreč skriva nek lažni občutek gotovosti po katerem vsi tako hrepenimo: če imamo pravila po katerih se držimo, potem vemo, kam moramo priti in kako se obnašati, da bomo lepi, fajn...Vse naše prizadevnje gre v smer doseganja nekega cilja in vse, kar nas na tej poti ogroža, je potrebno odstraniti. Mi je poznano...Zavest, da "vse delam prav" mi daje sicer na površju dober občutek, v globini pa me ne napolni. Zmanjka namreč življenja, ki gre vedno mimo pravil, norm...Življenje pa je Bog in logično je, da ga ne morem vtakniti v svoja pravila in čakati, da me bo navduševal, če mu ne dovolim, da sploh deluje. Kajti On ne bo deloval tako, kot sem si jaz v svojih pravilih zamislila, ampak me bo hotel rešiti, hotel bo, da sem živa in da živim Zanj.

Javne grešnike prepoznavam prav v tej drži, da se jim je v danem trenutku tako zalomilo, da se niso mogli več "farbati" kako fajn so, ne pred sabo, ne pred drugimi. Ker je bil njihov greh "javen" so se morali z njim soočiti in nekaj pač s to "javno" sramoto narediti. Kot slepilo so odpadla vsa pravila po katerih so živeli farizeji. S temi se namreč niso mogli poistovetiti. Ker niso imeli več kaj izgubiti, so se obrnili na Jezusa, v očeh katerega niso bili nikoli zares izgubljeni. Tam so našli svojresnično ceno, ki so jo izgubili v očeh tega sveta. 

Zase vidim, da Bog namerno dopušča, da se mi stvari sesuvajo. Prisili me, da se začnem spraševati, kaj mi hoče povedati, ko vztraja, da ni po moje. Kje vse bi mu rada pri stranski vratih ušla in verjela, da se da tudi drugače, kot vztraja On. Dokler bežim, dokler ne načrt sprejmem, me vse vedno znova jezi. Ko začnem sprejemati, se v bolečini lahko počasi umirim in začenjam živeti. Njegov načrt, ne moj;)

Prepričana sem, da ima Gospod za vsakega od nas pripravljeno svojo lekcijo, da bi nas naučil bolj ljubiti in tako bolj živeti. Mene uči spreminjati svoje predstave, kako naj bi bilo in kako naj bo ob mojem sinu. Šele ob njem se skušam učiti, kaj pomeni sodelovati s Stvarnikom in ne ustavarjati sama, mimo Njega.

Farizejem je šel Jezus na živce, ker jim je očital, kako so zakrnjeni in se držijo črke zakona. Meni Jezus ne gre na živce, ker verjamem, da ima zame načrt, tako kot za vsakega izmed nas. Mi pa gredo na živce drugi, ki me opominjajo na mojo farizejsko držo. To me boli in rabim kar nekaj časa v moiltvi, da se notranje umirim, da zaslutim, kaj On želi od mene in to poistovetim z tistim, ki me opominja. Konfrontacije so boleče, ampak nujne in potrebne, brez tega ni notanjega napredka v posamezniku. 

Hvala za pridigo, Peter! Pri vsaki misli bi se lahko ustavila, ker me vse nagovarjajo in dajejo hrano za razmišljanje, posebej blizu pa mi je tale:

»Naše zaznave – če ostanemo pri njih – so ranjene in pogosto zgrešene, potrebujejo popravek. Kako naj spremenimo naše zaznave, kaj je najbolj problematičnega v nas? Ko smo se enkrat že prebudili in pregnali lenobo, - če se nam nič ne ljubi, Boga ne bomo srečali – potem vidim naslednji korak v tem, kar je rekla Marija ob oznanjenju: Kako se bo to zgodilo? Svoje predstave popravlja v neprestanem dialogu z Bogom. Ves čas sprašuje Boga, kaj hoče z dogodki sporočiti. Nasprotno farizeji Jezusu očitajo, da se druži z grešniki, da ozdravlja v soboto, da smuka klasje. Na eni strani torej iskreno spraševanje, na drugi očitanje.«

Od nekdaj me zelo nagovarja ta Marijina drža, ki se najbolj razodeva pri oznanjenja in se potem ponavlja vse življenje: v stalnem stiku z Bogom, popolnoma na razpolago, brezpogojno mu zaupa, a je hkrati tudi v stalnem stiku s seboj. Zaveda se svoje resničnosti, zato je angelov obisk in pozdrav ne zmede v njenih zaznavah (kar bi bilo sicer za 15 ali 16-letno dekle nekaj normalnega); zaveda se svojih mej, svojih načrtov za dom, ki jih gradita z Jožefom, a ker ostaja odprta za Boga, sprašuje, posluša in sprejema in v tem raste – postaja vse bolj ona sama, postaja to, kar je, odkriva v sebi tisti načrt, za katerega je bila ustvarjena… Ob tem sem se spomnila misli Oskarja Vajdla: »Bodimo to, kar smo, vse drugo je že zasedeno.«

V tem je verjetno skrit tudi odgovor na vprašanje: Zakaj pismouki in farizeji niso sprejele ne Janeza Krstnika ne Jezusa. Ker niso sprejeli sebe, svoje resničnosti, svoje grešnosti; potem je treba pa utišati, če ne utihne, pa celo fizično odstraniti tistega, ki na to grešnost pokaže. Naš bl. Anton Martin Slomšek je o tej drži izrekel lepo misel: »Kdor hoče svoj greh skriti, mora na druge na ves glas vpiti.« Si moramo kar priznati, da veliko hitreje obsodimo tistega, ki razkrinkava naše grešne drže, predstave, zaznave, kakor da bi se ustavili in zavzeli Marijino držo…

»Veliko dela nas čaka, če hočemo pripraviti Gospodovo pot. Premagujmo očitanja, ujetost v že znane vzorce in tradicijo, napuh in zgrešene predstave. Prosimo Gospoda, naj nas odpira za njegov prihod.«

Pridružujem se zahvali Petru za pridigo.

Po duhovnih vajah v minulem koncu tedna sem še polna misli na majhnost, ki jo je zmogla Mati Marija. Naj končam misel, ki sem jo ob skupnem premišljevanju izrekla le do vejice:

"Težko je biti majneh, še težje pa je biti velik v Gospodovih očeh."

Majhnost je krepost, greh zoper majhnost je napuh.

Gospod, prosim te v teh dneh Božične devetdnevnice, da premagam ves napuh v sebi, da pripravim pot Tebi, ki si se rodil majhen in nebogljen.