Napoved Jezusovega rojstva
V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. Lk 1,26-38
Čujte in pričujte!
Ko pogledam na letošnji adventni čas, vidim, da me je nagovarjal pravzaprav v dveh preprostih besedah, ki imata povrhu vsega še isti koren: Čujte in pričujte! V ti dve besedi bi lahko povzel vso skrivnost adventa, čas pričakovanja in priprave na božič. Zgodba o angelovem oznanjenju Mariji govori prav o teh dveh besedah. Poglejmo:
To, da je Marija slišala angelov pozdrav in dojela njegovo sporočilo se nam zdi samo po sebi umevno. Verjetno si večina naslika srečanje, ki se mu Marija sploh ni mogla izogniti: Angel se v vsej svetlobi in moči prikaže Mariji, Marija ga vidi in sliši. Mimo njega ni mogla iti. Mogoče je bilo srečanje med angelom in Marijo res tako očitno, vendar stvari, ki jih je slišala, je bilo težko razumeti. Pomislimo, kako bi na njenem mestu reagirali mi.
Dialog med nami in angelom bi bil lahko zelo podoben Marijinemu. Spraševali bi angela, zakaj se je ustavil ravno pri nas, kako se bodo stvari zgodile. Temu bi skoraj gotovo dodali še vprašanje, koliko bo to stalo in kaj pomeni to za našo prihodnost, koliko tveganja in koliko koristi.
Če bi bili v dialogu zelo podobni Mariji, pa je vprašanje, kako bi oznanjenje nesli v življenje. V skrivnosti božiča bomo razmišljali, kako Marija in Jožef ne najdeta prostora za novorojenca. Kako ju porod preseneti na poti v Betlehem, ko se gresta popisat. Si predstavljate, kaj bi se nam pletlo po glavi, če bi se to dogajalo nam? Gotovo bi razmišljali, kakšna potegavščina je bilo tisto oznanjenje. Božja mati naj bi rodila na cesti oz. v štali. Kaj je že mislil angel? Novorojeni je kralj vseh kraljev? To ne gre skupaj – revščina in kralj? S to zmedo v glavi bi verjetno naše potovanje z mislijo na oznanjenje za vedno zaključili. To so bile le sanje, bi si rekli. In bilo bi končano. Kdo bi prenesel še trideset let molka, ko se ne zgodi nič, kar bi govorilo o božjem rojstvu. Ne, to bi bilo prehudo! Tega ne bi mogli nositi.
Zakaj bi bil naš sklep po vsej verjetnosti drugačen od Marijinega?
Marija je ČULA, zato je uspela razbirati najdrobnejša znamenja, najtišje besede oznanjenja pred Angelovim prihodom in po njem. Bila je čuječa, zato je lahko srečala angela. Čuječnost je bila temelj Marijinega materinstva. Zato, da bi Jezus lahko rodil med nami, nas je k čuječnosti vabil adventni čas.
Janez Krstnik je vabil: Čujte torej, in dvignite glave:
· Biti čuječ, pomeni dvigniti pogled od minljivega k večnemu.
· Biti čuječ, pomeni premagovati skušnjave greha in živeti kreposti.
· Biti čuječ, pomeni sprejemati težo življenja kot pot v novo življenje.
Marija je bila čuječa, zato je razumela znamenja in božje sporočilo. Revščina hleva je ni razočarala, ker je bila zazrta v nebo. Z vso odgovornostjo je bila mati Boga in človeka hkrati.
Marija je bila čuječa, ker je niso premamili pomembnost, napuh in samozadostnost. Skromna in ponižna sprejme hlev in v hlevu obiske pastirjev.
Marija je bila čuječa, zato je trpljenje ni odvrnilo od zvestobe dani obljubi.
Njena drža čuječnosti, jo pripelje v držo pričevanja. Kdo ne bi ostal brez besed ob materi, ki s tako preprostostjo in trdno vero sprejema vse trpljenje, preizkušnje in revščino. Ob Mariji ostanemo res lahko le brez besed. Marijina čuječnost, je rodila pričevanje. V čuječnosti je slišala Gospodovo oznanjenje, iz neprestane čuječnosti se je rojevalo čudovito pričevanje.
Danes smo na vrsti mi. Advent se umika božiču. Smo čuli in prepoznavali božja znamenja? Ali smo dvigali pogled od minljivega k večnemu? Smo premagovali skušnjave greha in se borili za kreposti, smo sprejemali težo življenja kot pot v novo božje življenje?
Če hočemo pristopiti k Mariji, se moramo podati na njeno pot čuječnost in pričevanja. Zadnji teden adventa je zadnji čas za temeljit razmislek. Bog nas bo obiskal, če bomo čuječi. Obiskal nas bo, če bomo razlikovali med grehom in krepostjo, obiskal nas bo če bomo vzeli križ zares.
Pripravimo se za dobro spoved. Iz čuječnosti naj se rodi pričevanje, da bomo z veseljem obhajali božično skrivnost.
"Biti čuječ, pomeni dvigniti pogled od minljivega k večnemu.
Biti čuječ, pomeni premagovati skušnjave greha in živeti kreposti.
Biti čuječ, pomeni sprejemati težo življenja kot pot v novo življenje."
Pretekli teden sem razmišljanje zaključila z verzom iz adventne pesmi, ki v nadaljevanju pravi:
»Angel počasti devico,
prvo v čednosti kraljico,
vse izpolni nje srce, kar Gospod ji zapove.«
- Angela k Mariji ne bi bilo, če ne bi stalno dvigala pogleda od minljivega k večnemu.
- Marija ne bi bila prva kraljica v čednosti (v kreposti), če se za krepost ne bi trudila s tem, da je stalno premagovala skušnjave. Naivno bi bilo misliti, da jih ni imela, če jim je bil podvržen tudi sam Božji Sin.
- Da je izpolnila vse, kar ji Bog zapoveduje, je morala sprejemati vso težo življenja kot pot v novo življenje, ki se ji je odkrivalo korak za korakom.
Tokrat me je v evangeljskem poročilu o angelovem oznanjenju Mariji najbolj pritegnilo to, da se je Marija vznemirila zaradi nenavadnega pozdrava, s katerim jo je počasil angel, očitno pa nič posebno zaradi samega angelovega obiska. To mi daje slutiti, da se je bila Marija navajena na tako oseben način pogovarjati z Bogom. Kako naravno, v ponižnosti in z vso odgovornostjo sprejme Božji načrt za njeno življenje, tudi če je drugačen, kot si ga je predstvljala sama. Ne boji se postavljati vprašanj tam, kjer stvari ne razume, šele tako je lahko njen pristanek svoboden. S strani Boga ima zagotovilo, da se ji ni treba bati, ker bo z njo moč Najvišjega. Tako okrepljena lahko izgovori svoj »ZGODI SE«, ki ga je v isti moči skozi vse svoje življenje še neštetokrat ponovila. »In angel je šel od nje.«
V Nazaretu je spet vse, kot je bilo. Življenje teče v svojem ritmu naprej in vendar za Marijo ni več tako, kot je bilo prej... Srečanje z Bogom, dotik milosti, podobno kot je Marijo, zaznamuje tudi nas. Nekaj se bistveno spremeni, čeprav je na zunaj vse kot prej. Božja beseda, ki je spočeta v srcu, raste počasi in prinaša s seboj sadove – tipično materinske: prebuja nežnost, pozornost, milino, željo po tišini, po varovanju tega notranjega zaklada tudi za ceno velikih žrtev ter hrepenenje da bi lahko ta zaklad delili tudi z drugimi...
Marija, uči nas čuječnosti, da bo lahko tudi naše življenje vedno bolj pričevanje Zanj, ki si ga ob angelovem oznanjenju v tišini nepoznanega Nazareta spočela, v božični noči pa v hladu in negostoljubnosti Betlehema povila v plenice in položila v jasli med vola in osla, ker pri ljudeh zanj ni bilo prostora...
V teh dneh želim vsem obilo blagoslova in miru v strmenju nad skrivnostjo učlovečenja!