Prvo marčevsko sobotno dopoldne smo skupina članov Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote urejali okolico Mirenskega Gradu, tamkajšnji vrt ter njivo, vse v pripravi na začetek nove rasti trave, gozda in zelenjave. Med nami je že nekaj zakoncev z otroki, pripeljali pa smo tudi brezdomce iz Ljubljane in Nove Gorice.

Delo smo začeli z zajtrkom. Sledila je kratka medsebojna predstavitev, saj nas je bilo skupaj več kot štirideset, nekateri so bili prvič med nami. Peter je povedal nekaj besedo o namenu današnjega dne, s katerim pravzaprav želimo graditi skupni dom. Potem smo se razdelili v skupine; nekateri so odšli na vrt ali njivo, pobirati smeti v naravi, drugi pa v kuhinjo, za pripravo kosila.

Sama sem bila uvrščena v skupino za pobiranje smeti po grajskem griču. Smeti je bilo malo, zato smo se v lepem sončnem dopoldnevu veliko pogovarjali, družno pobirali predvsem odvržene plastenke in pločevinke, vmes pa tudi regrad, saj smo se v manjši skupinici dogovorili za jutrišnje skupno nedeljsko kosilo. Nabrani regrad s krompirjem in jajci bo seveda odlična pomladna solata.  

Vsaka skupina se je po opravljeni nalogi napotila na njivo, kjer smo se na koncu zbrali vsi ob pobiranju še živih korenin plevela pred setvijo in sajenjem. Delo smo končali s skupnim kosilom. Kmalu po kosilu smo se vrnili domov, vsak med nami bogatejši za toliko, kot se je potrudil za druge in za lepo okolico.

Pri sebi sem premišljevala, kaj od tega je drobec skupnega doma: pogovor ali delo, morda oboje. Najboljše merilo se mi je zdelo, da le z dejanji, za katera sama želim, da jih drugi naredijo meni, prispevam k domačim odnosom. Lahko je to le s poslušanjem, ko mi nekdo želi nekaj povedati, s skupno hojo v tišini in premislek, s sklanjanjem za smetmi ali pa s prispevanjem k skupnim stroškom, po zmožnostih. Vse to je dom.