Na Mirenski Grad so prišli otroci. Nekateri so se še sramežljivo skrivali za rokavom svoje mame, drugi pa so že nagajivo gledali naokrog, medtem ko smo jih animatorji odprtih rok sprejeli na oratorij. Ne dolgo zatem smo že vsi skupaj vzklikali »Z Dominikom za srečo!«.

Dominik Savio je bil svetnik, po katerem smo se zgledovali  na letošnjem oratoriju. Vsako jutro smo si ogledali prizor dramske igre o njegovem življenju.  Dominik je iskal srečo. Zavedal se je, da ga je Bog ustvaril za to, da bi bil srečen. Zato je pri sebi vedno ohranjal tisto, kar je v njem dobro in lepo. Tudi mi smo prvi dan spoznavali kaj je dobrega v nas in kaj v drugih. Tako smo se tudi malo bolj spoznali in ugotovili smo, da je prav vsak neprecenljiv v svoji drugačnosti.

Drugi dan smo že v celoti občutili objem vročinskega vala, kateremu smo se izmikali cel dan/ teden?. Na katehezah smo se pogovarjali o tem, da se je treba potruditi, če želiš osrečiti sebe in druge. Ugotovili smo, da so prav tiste drobne stvari, ki nam niso precej ljube, ključ za našo srečo.  Zato smo sklenili, da se bomo trudili, prav tako kot se je Dominik.  Po kosilu so bile na vrsti težko pričakovane  vodne igre. Veselje otrok se je hitro razpršilo tudi med animatorje.

Učili smo se tudi o tem, kako pomagati drugim. V veliki igri so otroci lovili grehe, ki so jih na koncu tudi spreobrnili.  Spoznali smo, da nam stvari kot so jeza, lenoba, nevoščljivost… ne bodo prinesle sreče in zadovoljstva. V četrtek je k nam prišel Dominik in nas povabil, da se pridružimo Družbi Brezmadežne Marije, ki jo je ustanovil skupaj s svojimi prijatelji. Želel je narediti še več dobrega in vedel je, da bo to lahko dosegel le skupaj z drugimi. Tako smo se tudi mi odpravili skupaj na pot in poiskali skriti zaklad.

Vseh dogodivščin pa še ni bilo konec. Naslednji dan smo še bolj napeli naše možgančke, saj so bile na vrsti miselne igre. Otroci so se še zadnjič porazdelili po delavnicah, kjer so lahko pokazali svojo ustvarjalnost. Tudi kateheze so tokrat potekale malo drugače.  Šli smo na kratek sprehod in opazovali lepote narave. Govorili smo o čudežih. Pa ne o takih velikanskih, v smislu nadnaravnega pojava. Spoznali smo, da smo čudež že mi sami. To, da imamo družino, dom. Da lahko začutimo veter in slišimo petje ptic. Da smo zdravi in da se lahko igramo. Vse to nam je Bog podaril, ker nas ima neskončno rad.

Bog želi, da bi bili srečni. Na oratoriju smo odkrivali, kako do nje priti. Poleg igre, delavnic, prepevanja in rajanja, smo prišli tudi do novih spoznanj. Vsak dan smo si zastavili majhen sklep z namenom da bi to našo srečo nekoč dosegli v celoti. Tako ko Dominik nam bodo sklepi v opomin, da je zanjo treba tudi vztrajati. Do nje pa lahko pridemo le, če smo skupaj. Tako smo tudi letošnji oratorij uspešno zaključili. Bil je poln nepozabnih doživetij in ostal nam bo v lepem spominu.

Mirijam Šivec