Scegli la lingua:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

Služiti Bogu ali mamonu?

27 risposte [Ultimo messaggio]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 10.01.2011

Bog in mamon

»Nihče ne more služiti dvema gospodarjema: ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu.«

 

Zaupanje in zaskrbljenost

»Zato vam pravim: Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Poglejte ptice neba! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one? Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo podaljšati svoje življenje za en sam komolec? In za obleko, kaj skrbite? Poučite se od lilij na polju, kako rastejo. Ne trudijo se in ne predejo, toda povem vam: Še Salomon v vsem svojem veličastvu ni bil oblečen kakor ena izmed njih. Če pa Bog tako oblači travo na polju, ki danes obstaja in jo jutri vržejo v peč, mar ne bo mnogo bolj oblačil vas, maloverni? Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« Mt 6,24-34

 

 

Preteklo soboto smo brali ta odlomek. Marijine sestre so me ta dan povabile, da z njimi praznujem god sestre Slavice, njihove provincialke, ki goduje na današnji dan ob Alojziju Gonzaga. Ker se redno oglaša na forumu in skrbi za redno posredovanje papeževih misli, naj bo ta pridiga izraz moje hvaležnosti njej, mogoče pa osvetli tudi ozadje najinega prijateljstva.


 

 

 

Ne moremo služiti Bogu in mamonu,

 

pravi Jezus. Kaj naj to pomeni? Pogosto se mamon razlaga s pojmom bogastvo. Vendar če pogledamo v korenine naše karizme, veliki svetniki kot je Vincencij Pavelski ali pa Mati Terezija niso grajali bogatih, ampak so od njih pričakovali, da to, kar imajo, delijo z drugimi. Bogastvo namreč ni tako hud problem, kot bi mogoče včasih radi. Mi smo se vsemu odpovedali, lahko kdo od posvečenih reče, pa smo bolj navezani na vsako svojo stvar kot bogati. Kaj je torej jedro problema?

 

Jezus pojasni, kaj razume pod besedo služiti: pravi ali bo enega sovražil in drugega ljubil, ali pa se bo enega držal in drugega zaničeval. Služiti pomeni ljubiti oz. se držati. Ob tem pa stvar lahko postane jasna, če naredimo preprost poskus. Če ljubim sebe, tj. se objamem – ne morem v ta objem spraviti nikogar – drži? A tudi če objamem drugega, ne morem v ta objem spraviti še koga. Torej ne smem nikogar ljubiti? Da, to je bila tudi ena od razlaga v zgodovini Cerkve – posebna prijateljstva so bila prepovedana. A če ne ljubim sebe in ne ljubim drugega, ne morem ljubiti Boga. Kako naj torej ljubim in objemam sebe in drugega? Tako kot pravi evangelij v nadaljevanju: Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo. Objeti moramo Boga, ki je tako velik, da je med Njim in menoj potem dovolj prostora za vsakega. Še več, On sam je hkrati tudi tako majhen, tako tih in skrit, da se izniči in lahko objamem njega in sem hkrati objet sam, ker se on izniči, da bi lahko čutil svojo ljubezen in v njej srečeval Njegovo. Preprosto in veličastno hkrati – to je božja ljubezen!

 

Torej bi lahko rekli, da mamon ni zgrešena stvar, ampak zgrešen odnos. Ni problem ne v tem, da imam rad sebe, ne da imam rad bližnjega, ne da imam rad različne stvari. Problem je, če karkoli postavim pred Boga in če karkoli ljubim ne da bi pri tem objel Boga.

No, ni pa tako preprosto živeti, to kar sedaj razmišljamo. Sami sebi smo vseeno najbližji in najbolj pri roki, zato se tam hitro ustavimo. In če nam je kdo posebej pri srcu, bi ga tudi ne izpustili iz rok. Brez božje pomoči, brez njegove milosti in priprošnje božje matere Marije in njenega ženina Svetega Jožefa tega ne bomo zmogli. Pa tudi brez njihovih zgledov ne.

 

Poglejmo še nekaj korakov Marijinega odpovedovanja mamonu. Marija je bila zaročena z Jožefom in Bog je poslal angela, ki ji je oznanil, da bo spočela od Svetega Duha. Marija se je prestrašila in rekla: Kako se bo to zgodilo? Odprla se je Bogu in se odpovedala strahu, da ne bo zmogla in da bo pred ljudmi izpadla grda.

Ko je šla proti Betlehemu, da se popiše pred cesarjem, je morala sprejeti sramoto zavrženosti. Zanjo ni bilo prostora med njenimi, v prenočišču. Morala je položiti Jezusa v jasli.

Bila je na begi zaradi kralja Heroda. In sprejeti je morala popolno izkoreninjenost. V tujini, bi lahko rekli, je zanju skrbel le Bog.

Ko se je vrnila je morala sprejeti sramoto obtožbe, ki je letela na sina: Narod hujska! Zločinec je! Sramota popolnega izničenja lastne vrednosti.

 

Vse to so koraki, s katerimi Bog prečiščuje svoje najdražje. Tako odpira objem, ki se vaši človeški logiki tako hitro preveč zapre, stisne in ne daje dihati božjemu dihu, ki je v nas. Marija, se je popolnoma predala Očetu, a hkrati je živo ljubila, živo objemala svojega sina in svojega zaročenca Jožefa. Zaradi vseh preizkušenj, ni bilo manj nje in njenih najbližjih v njenem naročju! Bilo je le vedno več prostora za vse.

 

Drage sestre, to je povabilo namenjeno vsakemu izmed nas. Ljubiti tako, da je vedno na prvem mestu Božje kraljestvo in da je v njem dovolj prostora za vsakega. Ni lahko, a je mogoče.

 

Draga s. Slavica, ob praznovanju tvojega godu, ti želim kar v imenu vseh, da bi vztrajno sledila svoji vzornici božji materi Mariji in seveda svojemu zavetniku Svetemu Alojziju. Vesel sem, da lahko skupaj vidimo, da si nekatere korake že naredila. V najinem prijateljstvu si uspela postavljati Boga na prvo mesto in tako je, vsaj upam, prostor za vse tvoje bližnje. Ob izkušnji obsedenosti in izganjanja si tvegala biti pred svetom grda, pa si vendarle ostala zvesta temu, kar si v sebi čutila, da je prav.

 

V prijateljstvu z menoj se nisi zaprla svojim sosestram in si prizadevaš, da bi bila zanje vedno bolj odprta. Želim ti, da bi v tem prijateljstvu in v drugih prijateljstvih vztrajno širila objem, da bi v njem bilo vedno več prostora za Boga, za bližnjega in hkrati zate.

 

Naj bo ta preprost pogled na prijateljstvo spodbuda za naprej, za vsakega izmed nas. Nič ni popolno, pa vendar se prehojenih korakov lahko veselimo. Ob pogledu na devico Marijo in svetnike nam je jasno, da je pot prečiščevanja naše ljubezni še dolga. Noben naš objem ni tako Božji, da bi ne mogel biti še bolj. In prav  v tem je veselje vsakega praznovanja. Je hvaležnost za prehojeno pot, veselje nad tem trenutkom in upanje za prihodnost. Naj bo tako tudi danes.

 

 

Tjaša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 26 weeks 2 days ago
Iscritto: 01.11.2011

S. Slavica,

 

se pridružujem voščilu in vam tudi jaz želim vse dobro ter blagoslova ob vašem godu.

 

Sama večkrat pomislim: "S. Slavica vedno nameni čas forumu." Pa verjetno ni le fora v tem, da si nameni(te) čas za forum ampak da je Bog na prvem mestu kot je napisal Peter in potem to kar ste delite z nami. Hvala za vaš zgled. 

 

Pa upam, da ste v soboto lepo praznovali in da boste tudi danes, če se bo praznovanje nadaljevalo :) 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

Peter, iz srca hvala!

Presenečaš 'na celi črti'. Že na praznovanju s tako lepim uvodom v sv. mašo in potem še s pridigo, ki je s takšno vsebino niti slučajno nisem pričakovala; še manj pa, da jo bomo lahko brali na forumu.  Hvaležna sem ti zanjo in hvaležna za vseh 21 let prijateljstva, še zlasti za zadnjih 10 let rednega duhovnega spremljanja. Sem danes, ko sem videla, da si dal pridigo na forum, premišljevala, če ni to zame resen Božji namig, da po desetih letih – prav v letu Usmiljenja,  tudi javno spregovorim o svoji močni izkušnji Božjega usmiljenja, ki je najin prijateljski odnos poglobila bolj, kot bi ga lahko karkoli drugega. Upam, da bom našla toliko časa in poguma…

 

Tjaša, tudi tebi hvala za voščilo in spodbudo!

Z veseljem si vzamem čas za forum, ne zaradi samega foruma, ampak zaradi vseh, ki se na njem srečujemo, zato sem posebej vesela, kadar je na njem živahno. Ko sva s Petrom na teh straneh bolj ali manj sama, mi je pa težko. Nekaj časa sem se trudila ob različnih priložnostih spodbujati k bolj zavzetemu sodelovanju, ko sem opazila, da sem nadležna, sem pa nehala ;). Lepo, Tjaša, da ti ne odnehaš!

 

Ja, v soboto smo se imeli na praznovanju zelo, zelo lepo. Škoda, da se vsega tega lepega z elektronskimi mediji ne da posredovat. No, je že prav tako! ;) Odnosi se gradijo v živo in ne brez vztrajnega truda… 

 

Naj bo v nas res "hvaležnost za prehojeno pot, veselje nad tem trenutkom in upanje za prihodnost."

Rok 86
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 24 weeks ago
Iscritto: 22.10.2013

Sestra Slavica,

 

čestitke ob vašem godu! Vam želim obilo Božjega blagoslova!

 

Kar se pa tiče foruma, pa naj vam ne vzame poguma - če vsi ravno pretirano ne objavljamo, še ne pomeni, da foruma ne beremo :) Vsaj zase lahko rečem, da sem redni bralec in sem vama s Petrom hvaležen za vse vajine objave. Nekateri se pač bolj držimo tistega svetopisemskega reka, da je vera iz poslušanja :) Če se boste kdaj odločili deliti vašo osebno izkušnjo Božjega usmiljenja, bom zelo vesel.

 

 

Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

Rok, hvala za voščilo in spodbudo! Obojega sem vesela! :)

 

Glede vera pa sem si jaz zapomnila, da je iz oznanjevanja. Vsaj sv. Pavel pravi tako: »Potemtakem je vera iz oznanjevanja, oznanjevanje pa je po Kristusovi besedi« (Rim 10,17). Kje pa Sveto Pismo pravi, da je iz poslušanja? No, gotovo tudi brez tega ne gre ;). Jezus je ob neki priložnosti rekel: "To bi bilo treba storiti in onega ne opustiti!" ;) 

 

Lepo bodi in tudi tebi obilo blagoslova!

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 10.01.2011

Ker sem imel sam podobno sliko v glavi kot ti Rok, sem pogledal, kaj je na tem. Pa vsem posredujem tole, kar sem razumel:

 

Da je vera iz poslušanja smo najbrž slišali iz prevodov v liturgičnih besedilih. Opomba v standarnem prevodu ob besedi oznanjevanje pa ne glede na prevod pojasni, da gre za poslušanje in pravi: Db. iz tistega, kar je bilo slišati.

 

Jubilejni prevod v opombe doda še, da gre za besedno igro med v. 16 - Toda evangeliju niso bili vsi poslušni. in nadaljevanjem, kjer naj bi šlo za poslušanje. Torej gre za igro med poslušati in biti poslušen.

 

Vsekakor gre za to, da vera izvira iz tega, da prisluhnemo oznanilu in ne iz tega da oznanjamo. Rodi se v poslušanju, zahteva pa naslednje korake: oznaniti jo drugim.

 

Torej imata prav oba ;) Prvi pomen je Rokov, nadaljevanje pa tvoje Slavica. Vsi pa smo povabljeni, da naredimo oboje ;)

 

lp

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 1 week ago
Iscritto: 10.01.2012

Pozdrav!

Naj bo vera iz poslušanja in poslušnosti.;) Najprej sem hvaležna vsem, ki na forumu z objavami delite svojo vero, da jo lahko slišim. Še posebej Petru in s Slavici, ki sta poslušna Božji volji in kljub medlemu odzivu oznanjata dalje.
Želim si, da bi bila tudi sama večkrat poslušna temu, kar mi narekuje srce -da se oglasim na forum- in delim naprej vse, kar me je ob poslušanju nagovorilo in bi imeli tudi drugi kaj slišati. Pa ne da mislim, da imam veliko pametnega povedati. A skušnjava, da bi se zaradi poslušnosti glasu, ki mi pravi, naj se zavlečem v varno zavetje, je velika. Želim nam vsem, da bi lahko bolj poslušali Božji glas v nas, prepričana sem, da bo forum potem veliko bolj živ in veselje nad tem, da smo skupaj, bo lahko raslo!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

Hvala, Peter, za tole pojasnilo!

Res ne moremo oznanjati, če nismo prej poslušali in bili oznanilu poslušni; pa tudi poslušati ni kaj, če ni nikogar, ki bi oznanjal… Sem se nasmejala, ko mi je ob tem prišla na misel tista večna dilema: kaj je bilo prej – kokoš ali jajce? ;) (oznanjevanje ali poslušanje?) Poslastica za filozofe! ;)

 

Nam pa naj bo priprošnjik na poti vere današnji slavljenec – največji izmed prerokov, sv. Janez Krstnik, ki je na koncu svoje poti oznanjevanja odkril, da »se srčno veseli, ko posluša Ženinov glas.« »On mora rasti, jaz pa se manjšati!«

 

Vesna, lepo je prebrati tvoj komentar! Ti kar vztrajno poslušaj Božji glas, skušnjavo, da bi se skrila, pa utišaj z 'oznanjevanjem'! ;)

 

Vsem lep praznik rojstva Janeza Krstnika in jutri vse dobro ob dnevu državnosti!

Če mi uspe, bom jutri na grobu sv. Petra in sv. Janeza Pavla II. in vas vzamem s seboj! :)

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

Pozdrav vsem!

Za mano so 8-dnevne duhovne vaje v tišini, med katerimi sem uspela dokončati tudi tole pripoved, ki sem jo zgoraj, v prvem komentarju na Petrovo pridigo, nekako obljubila. Morda je znamenje Marijine materinske skrbi tudi to, da jo lahko podelim z vami prav na vigilijo praznika Karmelske Matere božje, ko Marijine sestre praznujemo ustanovni dan naše Družbe.

 

***********************

 

Božje usmiljenje, ki se na nas izlivaš iz Kristusovih ran – vate zaupam!

 

Ne vem, kje naj začnem tole pripoved, ko se vsaka misel veže še na kakšno predhodno in bi za celotno sliko bil potreben cel roman. Že v naprej vem, da se te moje osebne zelo močne izkušnje Božjega usmiljenja ne da ubesediti tako, kot sem jo in jo še doživljam, pa bom to vseeno poskusila, iz hvaležnosti do Očeta, ki nas tako ljubeče spremlja in odrešuje po ranah svojega Sina ter iz hvaležnosti do Petra, ki ga je Bog poslal na mojo življenjsko pot, kot močnega pričevalca Njegove ljubezni in usmiljenja.

 

Morda za uvod orišem samo nekaj postaj iz mojega otroštva in mladosti:

-          Takoj po rojstvu v celjski porodnišnici so me zaradi zapletov prepeljali v Ljubljano. Mama me je v strahu, da bom umrla, posvetila Brezmadežni in me izročila v njeno posebno varstvo, domači župnik pa me je prišel v ljubljanski KC krstit v sili.

 

-          Ko sem bila stara dve leti, sem v času obiranja hmelja šla enkrat počakat ata, ki je z dvigalom odpeljal hmelj na sušilnico. Med čakanjem sem se usedla na ploščo pod dvigalom. Ko se je ati vrnil iz sušilnice, je dvigalo spustil do tal. Že je hotel odit v hišo, pa mu nekaj ni dalo, da ne bi preveril, če ni morda kaj pod dvigalom. Mama mi je kasneje pripovedovala, da sem bila dva dni v komi, vendar se v tistem času ni bala samo zame, ampak tudi za očeta, ker je bil ves iz sebe. Po dveh dneh sem se prebudila brez vidnih posledic.

 

-          Pri štirih letih neko nedeljo nisem mogla dočakati, da bi se moji domači pravočasno odpravili k maši in sem jo na pot do župnijske cerkve mahnila kar sama. Ko sem preko travnika prišla na cesto, je ravno po njej pripeljal motorist in me zbil. Sosed me je nezavestno, s kompliciranim zlomom noge prinesel domov. Kasneje so ugotovili še zlom ključnice. Po operaciji in enem tednu hospitalizacije sem prišla domov, težave s hojo pa sem čutila še nekaj let.

 

-          Šest letna sem začela hoditi v šolo. Takrat smo na vasi vsi hodili peš in brez spremstva staršev. Neko jutro, ko sem šla sama po cesti iz Roj (moja rojstna vas) proti Šempetru, sem opazila, da se mi na nebu iz daljave z veliko hitrostjo približuje neka krogla. Tako sem se prestrašila, da sem obstala kot okamenela. Ne daleč od mene se je krogla naenkrat ustavila, se nekajkrat zavrtela okoli svoje osi in izginila. O tem dogodku sem prvič spregovorila Petru pred desetimi leti, do takrat pa sem molčala kot grob, čeprav sem ga vedno nosila v spominu.

 

-          Ker sem v času osnovne šole skoraj vsakih 14 dni zbolela za angino in so mi mandlji otekli tako, da sem se dušila, je, ko mi je bilo 13 let, specialist ORL odredil operacijo. Iz operacijske sobe so me pripeljali nazaj na otroški oddelek. V sobi sem bruhala kri. Ker pri postelji ni bilo zvonca, sem se sama odpravila k vratom klicat pomoč, pa sem padla v nezavest preden sem koga doklicala. Ko sem se prebudila sem bila še vedno pri vratih na tleh. Ko so me sestre našle v takem stanju, se je začelo 'norenje'. Odpeljali so me nazaj v operacijsko, kjer sem ponovno bruhala kri… Ko sem po vsem prišla k sebi, so mi povedali, da so se bali, da bom za vedno odšla…

 

Kar mi iz mojih mladih let ostaja najbolj živo v spominu, je občutek bližine smrti. Živela sem s slutnjo, da bom mlada umrla in sem se zato ves čas bala, da ne bi v čem prezrla tega, kar ima Bog v načrtu zame. Teoretično sem sicer dobro vedela, da me ima neskončno rad, da je dober in usmiljen, izkustveno pa sem ga doživljala kot strogega sodnika, ki 'dobro plačuje in hudo kaznuje' in ki tepe (strogo vzgaja) tistega, ki ga ljubi… Vedno pa mi je bila zelo blizu Brezmadežna.

 

Prišlo je leto duhovnih poklicev, ko je kaplan v župnijo povabil Marijine sestre, da bi predstavile svoje poslanstvo v Cerkvi in se po sv. maši srečale z mladimi iz naše župnije. Ob srečanju z njimi sem tako močno začutila, da me Bog kliče, da mu posvetim svoje življenje prav v tej redovni skupnosti, da do danes, ob vseh preizkušnjah, nikoli nisem mogla podvomiti v to poklicanost. Po dveh letih bojev in umiranja svojim najstniškim sanjarjenjem, sem pri 18. letih, na praznik povišanja Svetega Križa, vstopila v Družbo Marijinih sester. Letos miniva od tega 30 let. Ati se z mojo odločitvijo nikakor ni mogel sprijazniti in je zadolžil moji dve sestri, naj me prepričata, da ostanem doma. Zadnji argument, ki sta ga uporabili, je bil tale: »Ati bo od žalosti zbolel in če umre, ga boš imela na vesti.« Verjetno se nikoli v trpljenju nisem počutila tako zelo samo, kot takrat. Na nedeljo, ko sem odhajala v samostan, me je oče vseeno pokrižal, mi zaželel blagoslov in mi rekel, da so mi vrata domače hiše vedno odprta, potem je planil v jok, sedel na traktor in se odpeljal v gmajno, da ne bi bil priča mojemu odhodu.

 

Mama mi je v pismu, ki mi ga je nekaj dni po odhodu poslala v samostan, prvič omenila, da me je po rojstvu posvetila Brezmadežni, a da si ni mislila, da bo Marija to njeno dejanje vzela tako zares… Ati se je že v času mojega noviciata hudo ponesrečil. Ob padcu iz sušilnice, 7 metrov globoko, si je trikrat zlomil obe nogi in natrgal vezi. Zaradi te poškodbe se ni mogel udeležiti slovesnosti moje redovne preobleke in prvih zaobljub. Komaj je po treh letih dobro okreval od te nesreče, pa je zbolel za rakom na želodcu in po dveh mesecih umrl.

 

Tukaj bom naredila kar 20 letni preskok, v tem vmesnem obdobju pa bi rada omenila samo dva dogodka:

-          V noviciatu sem v noči pred praznikom Gospodovega oznanjenja sanjala, da je v sobo noviciata vstopil nadangel Gabrijel in mi izročil belo lilijo. Takoj po njegovem odhodu je vstopil visok črn moški s črnim klobukom, ki mi je hotel lilijo vzeti, a je nisem hotela dati. Na vso moč sem se borila in pri tem klicala na pomoč nadangela Mihaela. Ko sem ga poklicala tretjič, je kot blisk skozi okno vstopil v sobo, se dolgo boril z gospodom v črnem in mu končno zlomil roko, s katero je grabil za lilijo. Tako je lilija ostala meni, gospod v črnem pa je izginil… Sanje so bile tako žive, da jih nikoli nisem pozabila, po 20. letih pa sem v konkretnem človeku prepoznala podobo skrivnostnega moža iz sanj.

 

-          Drugi dogodek, ki mi močno pričuje o Božjem usmiljenju in Marijinem varstvu pa sega v leto 1996. Na Dobrovi smo ob sklepu duhovnih vaj, 31. maja, obhajale praznik Marijinega obiskanja in prve zaobljube treh naših sester. S. Petra mi je na tem slavju povedala, da je imela ponoči zelo težke sanje. V sanjah me je videla umreti v prometni nesreči… Po šestih dneh, 6.6.1996, sem na Razdrtem res imela hudo prometno nesrečo. V trčenju s tovornjakom je bil avto uničen, meni pa, hvala Bogu, ni bilo nič, niti prestrašila se nisem. Spomnim se, da sem se po trčenju najprej nasmehnila ob spominu na sanje s. Petre in se Bogu in Brezmadežni iz srca zahvalila za tako očitno spremljanje in varstvo.

 

Kar bi želela podeliti, kot osebno močno izkušnjo Božjega usmiljenja, pa sega v leto 2006. Takrat se je iztekal prvi mandat moje predstojniške službe. V teku so bile volitve nove provincialke in po prvem krogu volitev je bilo že očitno, da bom morala sprejeti še en mandat, jaz pa sem bila že eno leto tako na tleh, da sem si želela samo še to, da bi čim prej umrla. V molitvi sem vztrajno prosila Boga, naj me vzame k sebi, ker ne morem več. Zjutraj sem se zbujala bolj utrujena kot sem šla zvečer spat; čez dan mi je šlo vse narobe; zvečer pa sem se bala it počivat, ker sem kar naprej sanjala o kačah, zmajih in zvereh, ki me napadajo in so se pogosto spreminjali v obličja konkretnih ljudi, ki sem jih čez dan srečevala.

 

Ko sem nek večer s to stisko v sebi sedela v svoji sobi in jokala, je zazvonil telefon. Poklical je Peter. (V tistem času sva namreč sodelovala v komisiji za karitativno dejavnost pri KORUS-u, Peter kot koordinator komisije, jaz pa kot odgovorna zanjo s strani KORUS-a.) Takoj je opazil, da nisem v 'dobri koži'. Vse, kar sem lahko povedala, je bilo to, da ne morem več in si želim samo še umret. Peter je ta kratek pogovor zaključil takole: »Slavica, v teh letih bi morala najbolj cvetet, ti pa razmišljaš o smrti. Smrt bo prišla, ko jo bo poslal Bog, do takrat pa moraš živet in to polno. Konec tedna imam na Dobrovi duhovne vaje za dekleta. Če želiš, pridi, pa se bova kaj več pogovorila…« Res sem šla in prvič v življenju doživela, da me je nekdo v moji stiski zares slišal in bil hkrati pripravljen narediti vse, da me iz nje izpelje.

 

Kot najbolj bolečo in morečo izkušnjo sem v sebi nosila dvakratno prekletstvo, ki ga je eno leto pred tem nad mano izrekla moja dobra znanka, po tem, ko sem ji v njeni težki preizkušnji skušala pomagat, kolikor sem največ zmogla. Najprej mi je zatrjevala, da sem njena najboljša prijateljica, v enem od najinih pogovorov pa mi je povedala, da je obupno ljubosumna name in je želela izvedeti, kaj je na meni takega, kar njenega moža tako močno privlači. Ker do takrat nisem vedela, da je sploh kaj na tem, se mi je zdelo najbolj prav, da takoj pokličeva zraven njenega moža in skupaj razčistimo ta problem. Poklicala sem ga in je tudi takoj prišel. Namesto, da bi stvar razčistili, se je končala tako, da me je »prijateljica« vpričo svojega moža preklela. Povedala mi je, da me sovraži in da mi želi smrt. Ko sem jo vprašala, če se zaveda, kaj je pravkar izrekla, mi je zatrdila, da se dobro zaveda in še enkrat ponavlja: »Sovražim te in ti želim, da bi umrla in šla po smrti z menoj v pekel.« Nekaj je 'blodila' tudi o tem, da bom umrla pred njo in da smo vsi trije zvezani z neko kuglo…

 

Zame so se s tem začeli zelo težki dnevi. Skoraj fizično sem čutila bližino zla. V postavi in na obrazu moža sem prepoznala podobo iz noviciaških sanj. Sklenila sem, da bom vsak večer pred spanjem za moja prijatelja zmolila rožni venec Božjega usmiljenja. Redno je samo pri tej molitvi v sobi v eni od omar tako pokalo, da me je bilo groza…

 

Peter se je ob koncu moje pripovedi najprej začudil, kako lahko vse to nosim sama. Oba sva delila mnenje, da gre za izredno delovanjem zla in Petru se je zdelo, da bo ta pogovor imel posledice za njegovo nadaljnje poslanstvo, čeprav ni vedel kakšne. Zagotovil mi je, da se posledic ne boji in me spodbudil, naj tudi mene ne bo strah še naprej odpirati stvari in sproti govorit o vsem, kar se mi dogaja.

 

Po pogovoru z njim se mi je vrnilo upanje, da še obstaja pot iz te obupne zvezanosti, ki sem jo vedno bolj čutila, a sem si jo hkrati zelo težko priznala. Na večer pred pepelnico sem Petra prosila za spoved. Med zakramentom sprave je nad mano zmolil tudi eno od molitev za osvoboditev, ker je menil, da je tako močna zvezanost lahko posledica kakšnega uroka, kar se mu je zdelo ob tisti omembi »kugle«, s katero naj bi bila zvezana, še bolj verjetno. Po spovedi mi je bilo veliko lažje, Peter pa je na glas razmišljal, da bo to osvoboditev verjetno potrebno »plačati« s trpljenjem.

 

Na pepelnico sem se, zaradi stalnih klicev in sms-ov, ki sem jih prejemala od »prijateljičinega« moža, odločila za post brez mobitela, kar je bila za službo, ki jo opravljam, zelo nenavadna odločitev in večini ni bila razumljiva. Naš spiritual me je vprašal, če sem post naložila sebi ali vsem ostalim ;). Zame je bil vsekakor zelo zdravilen in osvobajajoč.

 

Na prvo postno nedeljo smo imele v skupnosti duhovno obnovo. Med njo sem se kar na lepem spomnila dogodka iz otroštva, ki sem ga doživela pri šestih letih na poti v šolo. Ob tem spominu sem pol ure jokala, solze so kar lile, potem pa sem sedla za računalnik in o tem dogodku Petru napisala e-pošto. Povedala sem mu, da v vseh 32. letih o tem nisem spregovorila še z nikomer in da ga prosim, naj mi sporoči, če bi zaradi tega imel kakršne koli težave, ker nikomur ne želim povzročati trpljenja.

 

Samo kakšen dan kasneje sem dobila sporočilo, da je Peter v bolnici, zaradi nesreče s frezo. Morda bo kdo rekel: naključni splet okoliščin. Sama, tako kot takrat, še danes globoke rane, ki jih je Peter ob nesreči utrpel, razumem kot soudeležbo pri Kristusovem trpljenju za naše (moje) odrešenje. Ob obisku v bolnici je Peter začutil moj strah, bolečino in občutek krivde. Čeprav ves razrezan, mi je ponovno zagotovil, da se sam ne boji in me z nasmehom bodril, naj se tudi jaz ničesar ne bojim, naj bom pogumna in naj zaupam, da Bog vse vodi tako, kot On ve, da je prav.

 

Post se še ni iztekel, ko mi je ob nekem srečanju »prijateljica« rekla, da bi želela nujno na samem govoriti z mano. Povedala mi je, da se je po poroki tako bala, da jo bo mož zapustil ali pa morda varal z drugimi ženskami, da ga je hotela na vsak način privezati nase, zato ga je uročila in to preko mene. Ko sem jo vprašala, kako je to naredila, mi je povedala, da je mojo fotografijo nesla k vraču in ta je na njej naredil urok. Ko se je v stekleni kugli prikazala moja podoba, ki sta jo oba videla, je bila to potrditev, da bo urok deloval – tako ji je zagotovil. Meni se je to, kar sem slišala, zdelo bolj srhljiva zgodba za film, kot resničnost, zato sem ji rekla, naj neha blodit, ker to ne more biti res. V času njune poroke sem bila stara komaj dve leti in me takrat sploh nista poznala. Rekla je: »Res te nisem poznala, imela pa sem izposojeno tvojo fotografijo, na kateri si še dojenček.« Ker naju je zmotila ena od sosester, sva tu pogovor zaključili.

 

Ob prvem obisku mojih domačih sem vprašala mamo, če obstaja kakšna fotografija, na kateri sem kot dojenček, pa mi je rekla: »Saj veš, da smo bili tako revni, da včasih še za kruh nismo imeli, kako bi si potem mogli privoščiti fotografiranje.« Ta beseda me je pomirila in sklenila sem, da se s temi stvarmi ne bom več ukvarjala. Še naprej pa sem redno molila za moja prijatelja in še naprej je ob molitvi zanju les omare strašljivo pokal.

 

6 mesecev pozneje, na praznik svetih nadangelov Mihaela, Gabrijela in Rafaela, sem bila na Mirenskem Gradu pri molitvi za osvoboditev dveh deklet. Tam sem slišala, kako tisti, ki so se predali zlu, delajo uroke – tudi, kako se dela urok preko fotografije. Na poti domov me prešine misel, da imam nekje v omari en star album fotografij iz otroštva in da v njem pa je ena čudno poškodovana fotografija. Ob vrnitvi sem takoj poiskala album. Neverjetno, bil je prav v tistem delu omare, kjer je ob molitvi les tako pokal. V njem sem res našla tudi fotografijo, na kateri me teta, ki je pri 36. letih umrla zaradi levkemije, drži v naročju. Na tetinem obrazu so bili trije rezi, kot bi bili narejeni z britvijo, in so potekali od ušesa k očem, nosu in ustom. Spreletel me je srh, ko sem se spomnila tete, ki je v domači hiši ležala na mrtvaškem odru in so bili na njenem obrazu še vidni sledovi krvi iz oči, ušes, nosu in ust.

 

Čez moje telo je bila fotografija 2x diagonalno prelomljena, na desni ob moji glavi pa je bila kot s črnilom narejena packa v obliki krogle. Album sem pospravila nazaj v omaro, ker se mi je že mudilo na Dobrovo na dvodnevno srečanje predstojnic naše Družbe. Ob koncu srečanja sem še iz Dobrove poklicala Petra in mu povedala, česa sem se spomnila na poti iz Mirenskega Grada in da sem v albumu res našla eno čudno fotografijo. Peter na to vpraša: »In kaj si naredila z njo?« »Nič. Pospravila sem album nazaj v omaro«, sem odgovorila, Peter pa: »Buča ;), morala bi jo takoj uničit!« »Kako uničit?«, vprašam in Peter pravi: »V ognju, da zgori.« »Žal mi ni prišlo na misel. Bom to naredila, takoj, ko se vrnem.«

 

Ob prihodu domov sem prosila dve sestri – mojo namestnico in še eno od provincialnih svetovalk, da gresta z menoj. Skupaj smo si ogledale fotografijo. Obe sta se strinjali, da ne more biti naključno tako poškodovana… Počakali sta še toliko časa, da smo bile vse tri priče, kako je zgorela v ognju. Les v omari, ki še vedno stoji na istem mestu, od takrat ne poka več.

 

Ko sem šla pred praznikom Vseh svetih molit in prižgat svečo na očetov grob, sem se ustavila tudi pri grobu moje tete. Opazila sem eno zanimivo povezavo: teta je umrla 1. oktobra – na god Male Terezike, jaz pa sem 1. oktobra uničila uročeno fotografijo.

 

Kmalu sem opazila, da sem po tem dejanju na samo duhovno in čustveno, ampak tudi telesno ozdravela. Od vstopa v samostan sem namreč, poleg slabokrvnosti in hudih napadov alergije, imela tudi ginekološke težave: pogoste, včasih kar 6 mesečne izpade menstruacij, ciste na jajčniku, hude bolečine, tako da sem kdaj padla tudi v nezavest. Zdravnica je zaradi tega odredila hormonsko zdravljenje. Že sem šla po zdravila v lekarno, a ko sem prebrala, kakšne stranske učinke imajo, nisem vzela niti ene tablete. Sem si pa zaradi teh težav vsa leta skrbno zapisovala datume menstruacij. Na kako skrivnostne in večkrat, človeško gledano, prav čudne načine nas Bog vodi!

 

Od 1. okt. 2006 do danes ni niti ena menstruacija izostala in tudi boleče niso več. Vsak mesec je torej 6 dni zame priložnost za posebno zahvalo Bogu za milost osvoboditve in ozdravljenja. Pripravil mi ju je po najinem prijateljstvu s Petrom, ki je po vseh teh dogodkih dobilo čisto drugačne razsežnosti, kot smo jih običajno vajeni v naših prijateljstvih. »Večje ljubezni namreč nima nihče, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje da svoje življenje.« Peter ga je zame in za vse, ki jih osebno duhovno spremlja, vedno pripravljen dati, ne samo v besedah, ampak v dejanjih.

 

Na takšno Božjo in človeško ljubezen in usmiljenje se preprosto odgovarja z enako ljubeznijo in usmiljenjem. Vse, kar je manj, je premalo, zato vem, da me čaka še ogromno dela.

 

***************

 

Zame se je kmalu po teh dogodkih, za Petra pa že nekaj mesecev prej, začel še drugačen, zelo očiten boj s hudičem, a to je že druga zgodba. Pri Marijinih sestrah smo to preizkušnjo prestajale polni dve leti. Poznali so jo vsi pristojni predstojniki, cerkveni dostojanstveniki in eksorcisti, resnično pomagal, bil vedno na razpolago za molitev in pogovor ter ves čas stal ob strani pa nam je v tej preizkušnji samo Peter.

 

Po svojih močeh in v pristojnostih službe, ki jo je opravljal, smo kot resničnega duhovnega očeta v tistem obdobju začutile tudi našega takratnega spirituala…

 

Za to obdobje pravi Peter v pridigi, da sem tvegala biti pred svetom grda…, jaz pa dodajam, da je že pred tem Peter tvegal biti skupaj z menoj ne samo grd, ampak tudi pohabljen ali pa ob življenje, če bi to bilo v Božjem načrtu. Iz srca se mu zahvaljujem za vse to, pa tudi za 10 let rednega spovedovanja in duhovnega spremljanja! Vsem, ki boste tole brali, pa se toplo priporočam v molitev!

 

Bogu hvala za vse, zlasti za njegovo neskončno ljubezen in usmiljenje!

Rok 86
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 24 weeks ago
Iscritto: 22.10.2013

Hvala, sestra Slavica, za to pričevanje. V bistvu sem ostal brez besed, a ne morem, da se ne bi vsaj zahvalil zanj. O vsem skupaj nisem vedel popolnoma ničesar, vse mi je popolnoma novo. Če ne bi šlo za tako verodostojno osebo, sploh ne bi verjel. Tako pa, nasprotno, ta zgodba res pričuje o Božji prisotnosti v naših življenjih. Hvala tako vam kot tudi Petru. Sem vesel, da vaju oba poznam. O Bog, noro!

Obrni nas k sebi, Gospod, da se spreobrnemo. (Žal 5,21)

Vesna
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 1 week ago
Iscritto: 10.01.2012

S. Slavica, hvala za vaše iskreno pričevanje in čestitke za pogum pri objavi. Vedno bolj doživljam, da nas Bog kliče k pričevanju ravno skozi to, da delimo svoje življenje z brati in sestrami in pričujemo o lepih in težkih stvareh, ki nam jih Bog pošilja na pot. Osebno čutim veliko vzpodbudo, da bi bolj zavzeto sledila Njemu, ko čutim, da na tej poti prizadevanja nisem sama. Žal smo kristjani preveč v strahu in se radi izgovarjamo, da je to naše "privatno" življenje, tako da se utapljamo samo v negativizmu tega sveta in težko še slišimo in verjamemo, da Bog še deluje med nami.
Hvala, da ta forum zavzeto uporabljate kot sredstvo, s katerim prinašate Boga med nas. Naj vam Bog da moči, da bi zmogli vztrajati še naprej!

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

Hvala vama, Rok in Vesna!

Tudi jaz sem vesela, da smo skupaj in smo si lahko v oporo! Bog z vama!

Mateja_HCIsonca
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 30 weeks ago
Iscritto: 26.12.2014

S. Slavica, ko sem brala tvoje pričevanje, sta se mi porajali dve misli:

1. pesem: Res velik si Bog.

2. Kako velika Človeka sta vidva s Petrom. Koliko trpljenja sta (in še) zmogla sprejeti in darovati, koliko premoliti in koliko ljubiti. Noro. 

Hvala vama za to! Naj vaju in vse ostale Bog obilno blagoslavlja in vam daje potrebnih moči in milosti!

 

+

 

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

Oj, HCIsonca!

Nocoj si pa bolj malo spala ;) Hvala ti! Neverjetno si se potrudila in pravo veselje je prebrat vse tvoje komentarje! :)

 

Ja, res, naš Bog je velik!

Med nami pa je zelo osvobajajoča zavest, da smo veliki vsi, ker smo Njegove podobe, Njegovi ljubljeni otroci. To je edino, kar nam daje pravo ceno in poklicani smo, da jo drug drugemu pomagamo odkrivat. Kako lepo poslanstvo, čeprav včasih zelo težko!

Tjaša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 26 weeks 2 days ago
Iscritto: 01.11.2011

Jaz sem tudi brez besed. Kot si napisal Rok: O Bog, noro!

 

Hvala za to pričevanje sestra Slavica.

Hvala za pogum, da ste to delila z nami. 

 

Včasih se "hecamo", da imamo med nami svetnika - Petra :) Nisem pa vedela, da imamo tudi svetnico - s. Slavico ;) Kot sv. Franiček in sv. Klara :)

 

Hvala Bogu za vaju in sem hvaležna, da vaju je pripeljal tudi v naša življenja. 

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 10.01.2011

Slavica, hvala za tvoje pričevanje. Predvsem zato, ker si pripravljena razkriti tako osebno zgodbo. Meni to pomeni predvsem upanje za tiste, ki zaradi negativnih govoric o meni, ne morejo prisluhniti Kristusu, ki ga oznanjam.

 

Lepo napisana izpoved se hvala Bogu v marsičem lahko bere kot 'zgodbo o uspehu'. Ozadje vsega doživljanja te zgodbe je zame v povezavi z vsem ostalim daleč od uspeha in se ne bere tako gladko. V tej 'ožji' zgodbi, ki je pred nami, pa je Bog sam naredil vse, kar je bilo potrebno za srečen konec, moj delež je malenkost! Nikar o kaki svetosti! Svetost nikoli ni zgodba o uspehu. Če pa je povezana tudi z njo, ima ozadje, ki ni tako gladko. O tem ta izpoved ne govori, zato naj tudi ne bo priložnost za idealizacijo.

 

Vesel bom, če bo izpoved pripomogla k večjemu zaupanju v naše skupno delo, da ne bo vse v naprej označeno z velikim dvomom in nezaupanjem ali pa kar z jasno 'negativno diagnozo'. A ker je slednje najbrž del božjega scenarija, je tako tudi prav.

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

Hvala, Peter, da si tole prestregel že pred mano in povedal, kar je za povedat!

 

Za to mojo preizkušnjo, ki mi je niti slučajno ni bilo lahko podelit, je toliko trpljenja, tudi toliko stranpoti in solza, da me je tisti »hec o Frančišku in Klari« prizadel, ker sem ga doživela kot posmeh. Vem, Tjaša, da nisi tako mislila. Se mi pa zdi, da je samo tako razmišljanje resen problem. Peter nas pogosto svari pred idealizacijo, ker ni daleč od demonizacije. Včasih tega nisem razumela, danes mi je pa jasno, da oboje stoji na istem temelju – na laži in ta vemo, kam pelje.

 

Pa še nekaj se nam pogosto dogaja: nekoga, ki hoče malo bolj zares živet evangelij, označimo kot svetnika (kar je v naših glavah pogosto isto kot čudak) in s tem je za nas stvar zaključena; mi namreč svetniki nismo in za nas takšna radikalnost v hoji za Kristusom ne pride v poštev… Tako se nekdo matra in matra, da bi kaj oddal, da bi nas kam pripeljal, mi pa rečemo: »Je pač svetnik« in lagodno živimo naprej… in bi nekaj radi, pa ne moremo... in se smilimo sami sebi, ker iz nas nič ni... in bi radi, da bi se smilili tudi vsem okrog nas in da bi se svet vrtel okrog nas... Bog nam pomagaj! V zgodbi "Moj polomljeni Kristus", je za take primere Bog skoraj primoran uporabiti svojo "levo roko". ;)

Alenka
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 51 weeks ago
Iscritto: 11.01.2011

 .

 

 

Alenka
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 51 weeks ago
Iscritto: 11.01.2011

Slavica, tudi mene je tvoje pričevanje pretreslo! Tisto noč, ko sem ga pred spanjem brala, tudi sama nisem veliko spala :).

 

Zame je tvoje pričevanje velika vzpodbuda. Vedno, kadar vidim, berem, kako trpljenje, človeka preoblikuje, da postaja vedno večja ljubezen in podoba Kristusa, ne morem mimo želje, da želim tudi sama sprejemati trpljenje. 

Takšni zgledi v meni vedno znova oživljajo hrepenenje in zavest, da je trpljenje smiselno in potrebno za mojo srečo in izpolnitev (za mojo pot k Jezusu). Ravno v tolikšni meri, kot veselje.

 

Očitno, pa moja mesenost še vedno prevlada nad voljo in željo, saj mi Bog kakšnega večjega trpljenja ne prinaša. Večkrat pomislim, da me nima dovolj rad, kajti tepe tistega kogar ljubi. Mene pa ne tepe kaj dosti, ampak mi z vseh koncev postilja z rožami. 

 

Resnično hvaležna in srečna sem, da vaju poznam in da celo smem bivati z vama. Večkrat se vprašam, s čim sem si zaslužila to milost. Ob branju tvoje izpovedi Slavica, me je spreletavalo (enako se mi dogaja, kadar gledam Petrovo trpljenje), da če sem v tako tesnem stiku v vama, če sem deležna toliko milosti zgleda poti ljubezni, moram iz tega nekaj naredit. Nobene pravice nimam poležavat na lovorikah. Večja kot je milost, večja je odgovornost.

 

Dolga je še pot do tja, da bom znala in zmogla graditi Božje kraljestvo. Sprejeti moram svojo majhnost in svoje drobcene korake. Želela bi delati velike, a Bog verjetno že ve, čemu mi ne da tega. Verjetno se moram najprej naučit biti zvesta v malem, da bom zmogla biti tudi v velikem. Joj, kako na začetku sem!

 

Hvala vama za vajin zgled zvestobe Bogu, saj z njim odpirata moje srce Zanj.

 

Rada vaju imam in nad vaju kličem božji blagoslov!

 

 

 

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 25 weeks 5 days ago
Iscritto: 25.02.2011

Sestra Slavica, hvala za vaše pričevanje. Je kot luč v temi, ko nas obišče trpljenje. Daje upanje, da na tej poti človek ni sam, da se Kristus sklanja k nam tudi po človeku, ki je šel skozi trpljenje. Vsaj meni to pomaga v težkih dneh.

Hvala tudi za vse molitve.

Jana M.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 40 weeks ago
Iscritto: 05.12.2014

 

 

Pozdrav!

 

Sestra Slavica  jaz sem tudi prebrala vašo zgodbo in me je, kar stisnilo pri srcu. Zelo me je pretresla. 

Moram priznat, da sem, kar malo slaba zaradi te zgodbe in po drugi strani tudi malo prestrašena. Je zelo močna. 

 

Veliko blagoslova in poguma še naprej.  

 

Lahko noč. +

 

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

Hvala, drage Alenka, Marta in Jana, za vse vaše spodbude in bližino!

 

Res, Kristus se sklanja k nam po človeku! Vam iz srca želim, Marta, da bi v trpljenju vedno čutili njegovo bližino! Danes sem ga pogosto prosila za to.

 

In tebi, Jana, da bi se te posebej dotaknil v slabosti in strahovih, ki jih čutiš. Gotovo te želi srečat prav v teh ranah, ki so zadaj, da jih ozdravi…

 

Alenka, tebi pa želim, da bi v svojih hrepenenjih močno čutila Njegovo bližino!

Ti vračam prisrčno zahvala za tvoje prijateljstvo – veliko mi pomeni! Rada pa bi se ti zahvalila tudi za tvoje pričevanje, ki smo ga pred kakšnim letom lahko brali v Vincencijevi poti – močno pričevanje o tem, kako nas Kristus vedno išče, da bi nas zadel na svoje rame in nas pripeljal nazaj v Očetovo hišo, v Njegov ljubeč objem, kjer ozdravlja naše rane, nam vrača dostojanstvo in nam pripravlja svatbo... Hvala ti!

 

Obilo blagoslova vsem!

Mateja_HCIsonca
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 30 weeks ago
Iscritto: 26.12.2014

Ko sem brala zadnje objave, sem večkrat pomislila, ali naj se nanje odzovem ali ne.

In danes je zmagalo, da se:

S. Slavica, kako dobro te razumem v tej misli o posmehu. Ko začne kdo mene idealizirat ali mi pripisovat pomen, kvalitete, ki jih nimam (ali pa vsaj ne v tolikšni meri) in mi v mojih dobrih dneh sproži odziv: daj, ne pretiravaj. V slabših pa: nehaj se norca delat z mene. Ko bi človeka najraje zmlela. Ko sama vidim, kje vse mi zmanjka, kaj vse nisem ... drugi mi pa pravi, da sem ne vem kaj vse.

Tudi se strinjam, da je velik problem, ker velikokrat pravimo, ta človek je res izjemen. Glej, kaj vse mu uspeva, koliko ljubezni premore ... In vsaj jaz si tukaj hitro dam potuho, da meni je kaj takšnega nemogoče in da se bom niti trudila, da bi mu  bila podobna. 
Se mi je velikokrat zgodilo, da sem brala življenjepise svetnikov in me je čist zabediralo. Ker sem videla le to, kaj vse so oni ustvarili, kako izjemno so zmogli živeti ... in kako jim jaz niti malo nisem podobna in nimam nobenih šans, da bi dosegla isto. Čeprav mi je mnogo ljudi mnogokrat reklo kaj v smislu, da imam veliko potencialov, da sem ustvarjena za velike stvari ... no, če me boste dovolj brcali, se bo mogoče še kaj od tega udejanjilo. :)

Je pa res, da po večini niti ne razmišljam o tem ... preprosto živim in vztrajam na poti. Izzivi pa nekako čudežno prihajajo sami od sebe. Prav tako spodbude. Čeprav bi se pa zagotovo lahko bolj potrudila in dajala več od sebe. 

Alenka: ti se vsaj zavedaš, da ti je z rožicam postlano. Jaz to opazim le v obdobjih posebnih milosti. Drugače pa se pritožujem, kaj vse ni po mojih željah, kaj vse je težko ... in to kljub temu, da nekje v sebi vem, da mi tako dobro, ni bilo še nikoli v življenju. Da mi je res veliko dano. Ko bi se le znala tega veseliti in biti za to hvaležna.

Praviš, da kogar Bog ljubi, ga tepe. Meni se zdi, da me udari vsakič, ko se ne odzove ravno v skladu z mojimi željami. Ali ko me postavlja pred izzive, ki se mi vsaj začetno zdijo preveliki. 
Občutek imam, da sem silno pomehkužila v zadnjih letih. Je pa res, da sem zdaj toliko bolj občutljiva, da po večini že sama sebe tako težko prenašam, da si sploh ne predstavljam, kako bi preživela kakšno res hudo nesrečo. 
Se mi zdi, da mi Bog pošilja težkega ravno toliko, da vsaj za tisti čas postanem malo bolj ponižna (vsaj po tistem, ko se neham jezit nanj, zakaj me spet matra). 

In tudi meni je dragoceno vas poznati. Vsakega od vas. Sem hvaležna, da lahko rastem in se učim od vas ... in da vztrajate na poti, se borite, se učite imeti radi, živeti polno, verjeti v nas ... da lahko še nas ostale potegnete za sabo oz. nas zbrcate, da gremo naprej in ste nam v oporo na poti. Da bomo lahko tudi mi širili tega duha. :)

Bog vas blagoslovi! 

+

 

+
 

 

eva
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 34 weeks ago
Iscritto: 12.01.2011

Živijo!
Tudi jaz se zahvaljujem za to, da si delila svojo težko zgodbo. Tudi meni je bila nova. Še vedno si zelo težko predstavljam, kaj si doživljala in kako to zgleda. Tega ne znam začutiti, čeprav bi rada. So pa ob njej prišli na dan moji problemi z nezaupanjem, nehveležnostjo … Načeloma se mi upira postavljanje povezav, a prav ta zgodba, mi je dala misliti, da povezave so in da so tudi pri meni. Prav zanimivo se mi je tako zdelo, da me je na forum Bog pripeljal še isti večer, kot si jo podelila. Na forum grem res poredko in peljal me je točno na to mesto! Gotovo ne naključje ampak Božja roka! Očitno je želel, da se srečam s sabo. Ob branju sem zelo težko začutila, da gre za izredno Božjo ljubezen in varstvo. Težko mi je to nositi, še posebej, ko vidim, da je drugim to bolj jasno. Tu imam res velike težave: da bi bil Bog zame dober, nedojemljivo dober, v vsem, kar pošilja. Zares trdovraten napuh. Tudi meni je večino časa vse samoumevno in vse si dopovedujem le razumsko. Drug problem je, da zelo težko zaupam drugemu, kar se mi je tudi pokazalo ob branju. No, ampak očitno me Bog želi vedno znova pripeljati na to točko, da spoznam, kako malo zmorem, kako vedno znova padem na istih mestih, že toliko let. Ko se spet znajdem tu, vedno mislim, da je vse narobe. Peter mi potem pomaga vedno znova osmisliti padce, ki me delajo ponižno, torej me očiščujejo napuha in se umiriti, da vse, kar sem, je v redu. Tako da: živeli padci in hvala Peter, da imaš potrpljenje in vedno znova verjameš vame! 

milena
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 1 year 34 weeks ago
Iscritto: 13.01.2011

Dragi vsi,
hvala za te žive misli, lastne izkušnje, Petrovo pridigo. Hvala za vse, kajti to je polno življenje. Tudi vsa hudičeva znamenja kažejo, da Bog je. Le vere ne smemo izgubiti.

Lotila se me je viroza in bolj počasi sestavljam svoje misli. Zato mi vaše, zapisane na forumu, veliko pomenijo. Kot da sem med vami, hvala Bogu zanje in za vse vas.

Hvala vam vsem, Milena

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 41 weeks 2 days ago
Iscritto: 18.08.2013

Pri zadnji spovedi, pred manj kot mesecem, sem v pokoro dobila nalogo, naj se, za razliko od sicer, vrtim okrog zelo preprostega dejstva, da je Bog dober, vsemogočen, da mi/nam želi dobro. 

 

Ne zavedam se popolnoma, kako zgrešene so moje predstave o Njem in, ko (sicer neredno) prebiram vsa vaša pričevanja in misli tu na forumu, največkrat le tiho vse preberem, sama sebi lažem, da me je nagovorilo, v resnici pa globoko v sebi zamahnem z roko in grem naprej "po starem". To zame pomeni predvsem to, da sicer vem, da je Bog v mojem življenju prisoten (če gledam nazaj, vidim Njegovo delo), a kar se tega trenutka in prihodnosti tiče, vedno vem vse bolje od njega. Jaz bi naredila bolje, drugače in v tem se zatikam in trmarim. Ker ne sprejmem trpljenja. Ker ne razumem, zakaj bi bilo sploh potrebno. Ker sem globoko v sebi tako zelo ranjena, da ne sprejmem Boga, da bi me ozdravil - ne verjamem v Njegovo vsemogočnost. Ob tem se vprašam, ali potemtakem sploh verjamem Vanj ...

 

Danes sem zašla prav na ta forum. Danes, ko sem se med mašo spet spomnila na svojo "pokoro" in razmišljala o Njegovi dobroti. V meni je toliko hrepenenj in, ko jih povežem z Bogom, dobim v sebi občutek (ki je od hudiča), naj jih kar takoj zatrem, ker nisem dovolj vredna - po svojem mnenju tudi (predvsem?) v Božjih očeh ne. V teoriji vem, da so te moje ideje posvem zgrešene, da so od hudiča, a kaj ko je to stvar vere, ki je pa, kot vedno znova ugotovim, očitno ne premorem. Potem je pa tu še napuh, ki mi ne dovoli, da bi se spustila dol s svojega piedestala in prosila Boga naj mi pomaga, naj mi da vere ... 

 

Namesto, da bi se vrtela okrog Boga in Njega postavljala na prvo mesto, vedno znova postavljam sebe, pa naj se še toliko maskiram za (narejeno) pomoč in lastno dobroto do drugih.

 

Zato se danes zahvaljujem Bogu za vse ljudi, ki nam s svojim življenjem, kjer je tudi trpljenje, kažete direkt na Boga, na središče vsega. Včeraj mi je svojo izpoved zaupala znanka, s katero sva se srečali na enem praznovanju krsta, danes prebiram pa vaše zgodbe. Bog hoče, da to vem. 

Bog daj, da bi zmogli v vsakem trenutku najprej videti Tebe, spoznavati Tvojo voljo in zaupati v Tvojo dobroto.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 8 weeks 5 days ago
Iscritto: 13.01.2011

»V meni je toliko hrepenenj in, ko jih povežem z Bogom, dobim v sebi občutek (ki je od hudiča), naj jih kar takoj zatrem, ker nisem dovolj vredna - po svojem mnenju tudi (predvsem?) v Božjih očeh ne. V teoriji vem, da so te moje ideje povsem zgrešene, da so od hudiča, a kaj ko je to stvar vere, ki je pa, kot vedno znova ugotovim, očitno ne premorem. Potem je pa tu še napuh, ki mi ne dovoli, da bi se spustila dol s svojega piedestala in prosila Boga naj mi pomaga, naj mi da vere ...«

 

 

Hvala, Mateja, Eva in Milena, za odmev in vse vaše spodbude!

 

Hvala tudi tebi, Urška! Zelo te razumem v tem, kar si podelila. Morda ti je lahko v oporo zavest, da niso že občutki sami, ki se nam prebujajo, kar od hudiča. Tile, ki jih omenjaš, so predvsem iz ran, rane pa so res vstopno mesto za hudiča… Ni kar tako na počez vse vprašanje vere. Milost vedno predpostavlja naravo. Stvar psihologije je, kako odpirat rane, ki nas vodijo v stalne občutke nevrednosti, zavrženosti itd. Ko je rana odprta, očiščena gnoja (ta proces je navadno zelo boleč in lahko tudi dolgotrajen), pa je potrebna tudi vera v Jezusa Kristusa, da kličemo v svoje rane Njega, ki je naš edini Zdravnik in Odrešenik.

 

Tudi napuh ni ves enak. Eden je napuh farizejev, ki ga je Jezus na vsakem koraku »bičal«. Drugi pa je napuh iz ran, ki ga je tako potrpežljivo prenašal pri svojih učencih in jim ga vztrajno pomagal odkrivati in preraščati…

nuša
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 37 weeks 4 days ago
Iscritto: 10.01.2011

Hvala, s. Slavica, za tvoje pričevanje tudi z moje strani! Predvsem mi je dalo upanje, da se z Božjo pomočjo da premagat še tako zlo, če to hočemo in se borimo.

 

Hvala!

 

Pozdrav vsem! :)

"Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" (papež Janez Pavel II.)