Ali je z »našo Gospo pod Krasom« iz ok. 1350 mišljena cerkev na Gradu, ni povsem gotovo, nesporna pa je je omemba cerkve iz leta 1488. Po vizitacijskem poročilu iz leta 1570 se je cerkev ponašala s tremi oltarji in Marijino bratovščino. V 18. stoletju so pri njej nekaj časa bivali puščavniki (eremiti). Po postavitvi postaj križevega pota, svetih stopnic in Kalvarije za časa mirenskega župnika Petra Marušiča je število romarjev rastlo. Leta 1765 je na Gradu zaživela stalna kuracija (kaplanija), ki pa po reformah cesarja Jožefa II. ni stalno delovala. Leta 1866 je mirenski župnik Janez Elersič z darovi romarjev zgradil večjo cerkev sedanje velikosti. Bila je posvečena Žalostni Materi božji. Leta 1913 so upravljanje cerkve prevzeli lazaristi. Med prvo svetovno vojno je bila popolnoma porušena. Po načrtih arhitekta Umberta Cuzzija je dal župnik Oskar Pahor po vojni zgraditi novo. Med drugo svetovno vojno je bila tudi ta cerkev močno poškodovana. Lazaristi so jo začeli obnavljati leta 1955, posvečena pa je bila šele 13. julija 1986. Cerkev sodi med večje v koprski škofiji. Po prvi svetovni vojni je bila zgrajena nova cerkev v novoromanskem slogu na bazilikalni osnovi. Prvotni načrt za glavni oltar je zasnoval arhitekt Ivan Vurnik, leta 1963 pa ga je po svoji zamisli dokončal Tone Kralj. Njegovo delo je tudi kip Žalostne Matere božje nad glavnim oltarjem ter poslikave. V lunetah stranskih ladij je križev pot. Na stenah svetlobnega nadstropja so skrivnosti rožnega venca, ki jih je leta 1986 v fresko tehniki obnovil Lojze Čemažar. 

Pročelje cerkve krasi podoba Žalostne Matere božje, ki jo je po načrtih Toneta Kralja iz barvnih steklenih koščkov izdelal Oskar Kogoj. V levem zvoniku so štirje zvonovi, ki so bili posvečeni leta 1987. Pod korom je spovednica, ki jo je leta 2005 zasnoval arhitekt Boris Podrecca.