Začetek javnega delovanja
Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«
Jezus pokliče štiri ribiče
Ko je šel ob Galilejskem jezeru, je zagledal Simona in Andreja, Simonovega brata, ki sta metala mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Jezus jima je rekel: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. Ko je šel malo naprej, je zagledal Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta bila tudi v čolnu in popravljala mreže. Takoj ju je poklical. In pustila sta očeta Zebedeja z najemniki v čolnu ter odšla za njim. Mr 1,14-20
Prepričljivost brez prepričevanja
Kako preprosto zbiranje učencev! Samo povabilo: »Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi!« Ribiči zamenjajo tisto, za čemer so vse življenje hodili:
- Pustijo mreže in ribolov,
- krog ljudi, ki je bil ob njih
- ter skrb za preživljanje.
Učenci so živeli običajno življenje. Vsakodnevne skrbi so zapolnjevale večji del njihovega življenja. Delo in druženje to je bil vsakodnevni ritem. Ljudje, s katerimi so se družili so bili prijatelji pri delu, razširjena družina ali vaška skupnost. Vse se je pravzaprav vrtelo okrog preprostega načina življenja. Skrb za preživetje je krojila njihov pogled na svet, njihove odnose in dnevni ritem življenja. Najbrž moramo temu dodati še doživljanje političnega položaja Judovskega ljudstva. Judje so bili pod okupacijo Rimljanov. Ti so jih izkoriščali s pobiranjem davkov, prezirali so njihovo vero in običaje ter jih tako ali drugače stiskali. Preprosto ljudstvo je bilo pod pritiskom verskih voditeljev, ujeto v neživljenjske moralne norme na eni strani, osmešeni z liberalnim poganstvom Rimljanov na drugi.
Mnogi so izgubili upanje, da bo kdaj drugače, nekateri pa so verjeli, da se svet še vedno lahko spremeni. Take pritegne Jezusova drugačnost, nov pogled, veselo oznanilo. Kaj je tisto novo?
- Bog ni predvsem sodnik in zakonodajalec, ampak dober oče, ki svojih otrok nikoli ne zapusti.
- Zapovedi niso zato, da bi ljudi pritiskale k tlom, ampak da bi jim služile v iskanju prave svobode.
- Svet in življenje nista naša last, tudi če dosežemo navidezno popolnost, ampak sta vedno božji dar dan v upravljanje.
Lahko bi rekli, da je danes podobno, le da je nujnih skrbi za osnovno preživetje manj, je pa več najrazličnejših potreb, ki jih je potrebno zadovoljiti zaradi visokih standardov. Prav tako je manj skupnega druženja, ker nam zunanji svet v naše domove prinašajo mediji. Prej se je bilo potrebno srečevati, danes pa lahko sedimo na kavču in se navidezno srečujemo s svetom. O Bogu pravzaprav nihče ne govori. V demokraciji smo postali sami merilo vsega, v Cerkvi pa tarnamo, da svet ne upošteva moralnih norm. Ko se bo spet začela predvolilna kampanja, bomo vsi poslušali, kako se kandidati opredeljujejo za splav ali proti njemu, za enospolne družine, za takšne ali drugačne pravice, za priznanje odgovornosti v polpretekli zgodovini itd. itd. Če smo nekoliko bolj pozorni, pravzaprav v tej zmedi nihče ne govori drugačnega jezika, nihče nikogar ne prepriča, ampak vsi prepričujejo že prepričane. Nič se ne spremeni, vsi ostajamo na istih straneh. Očitno nihče ne govori v Jezusovi logiki, vsi ostajamo znotraj iste, na levi ali desni.
Kaj se je zgodilo z Jezusovim povabilom pri učencih? Učenci ob njem spoznajo nekaj popolnoma drugačnega.
- Pred njimi naenkrat ni tistega, ki jih sodi in presoja. Je tisti, ki jih želi voditi, ki jim ponuja drugačno življenje. Življenje ni v prvi vrsti iskanje cene, ampak so v njem najprej ljubljeni božji otroci in je Bog njihov dober oče. Ni vprašanje strani in prepričanja, najprej je Bog, ki jih ljubi.
- V ospredje stopi končno uresničitev želje, da bi bili svobodni, da bi živeli polno in v veselju. Nobenega moraliziranja in oštevanja, potrebno je le eno – vstopiti v življenje, v pravo svobodo, v veselje. To seveda prinaša s seboj križ, a z Bogom je življenje resnično lepše, križ ni ovira.
- Naj bomo še tako uspešni ali pa ne uspešni, vedno je bistvo v tem, da nas Bog ljubi in da je življenje v njegovih rokah.
Jezusova ponudba je prepričljiva, brez prepričevanja. Naj bo takšno tudi naše življenje!
Malo sem se ustavil ob zgornjih treh alinejah, ki so mi dale misliti, koliko zaupanja je v Boga. Sam večkrat prizbavam, da sem v stiku z Bogom, ko bi gredo stvari slabše, ko pa mi gre dobro pa kar dam Boga malo na stranski tir, večkrat kar pozabim. Mi je zanimivo, ker smo doma sedaj uvedli drevo zahval, da se spodbujam zahvaljevati tudi za lepe stvare in tudi preko teh zahval s spomnimo na Boga.
Kar se tiče zapovede, je vedno težje tam, kjer so stvari naporne in bi potem kar malo po svoje olajšali zadeve, a ugotovimo, da ne gre in potem nas zajame jeza. In prav tako, če življenje načrtujemo brez Boga in se nam stvari ne uresničijo nas vse jezi, vse to zato, ker ni med nami vedno Bog. če znamo vključiti Boga v naše življenje tudi križ lahko sprejemamo drugače.
Gorazd Lapanja