Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n04 Odločitev za svetost

8 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 31 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Jezusa v Nazaretu zavrnejo

Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. Lk 4,21-30

 
 

Odločitev za svetost

 

Ko je Jezus nastopil v shodnici v domačem kraju, so se domačini čudili njegovim besedam, a mu vseeno niso verjeli. Vse je prav govoril, a bilo je preveč zahtevno. Nobene laži oz. neresnice mu niso mogli očitati, a sprejeti, kar je govoril, je pomenilo podati se na strmo in ozko pot v novo življenje. Tega poguma niso zbrali. Lažje se je bilo zgražati, iskati napake in dvomiti.

Resnica tudi danes ni lahka. Verovati je stvar milosti, a tudi stvar odločitve. Da bi verovali, tj. živeli po tem, kar spoznamo kot božje, potrebujemo trdno odločitev za dobro. Pravzaprav vera vedno od nas zahteva odločitev za svetost. Ker danes obhajamo tudi 80 letnico smrti božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca, po katerem se imenuje tudi naš dom duhovnih vaj, je prav, da se ustavimo pri njegovem zgledu.

 

S podobo Gnidovca sem se srečal kot otrok (o tem sem vam pred šestimi leti že govoril s tega mesta). Stric, ki je zbiral material in pričevanja o njem, je večkrat, kadar je prišel na obisk k nam, pripovedoval o njem zgodbe. Njegov lik me je navduševal, vendar sem se kljub temu dolgo spraševal: Čemu stric zapravlja svoj dragocen čas z zbiranjem podatkov o mrtvem človeku? Mar ne bi bilo bolje čas, denar in skrbi nameniti živim okrog njega, in slediti Jezusovim besedam: Pustite, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve. Danes razumem čemu. Ker današnji čas potrebuje svetnike! Živimo v svetu reklam. Vse okrog nas se ponuja kot hitro in lahko dosegljiva sreča. Svetniki pa nam govorijo o tem, da se sreča skriva drugje! Svetniki jo spoznavajo v visokih idealih, ki zahtevajo veliko napora, a prinašajo notranji mir in polnost. Ni jim odveč odpoved, molitev in ljubezen do bližnjega, četudi ne prinaša takojšnih rezultatov. Svetnike potrebuje današnji čas. Zato pravi krščanski pisatelj Georges Bernanos, da se bo človeštvo brez svetnikov izpridilo do propada…« V to trdno verjamem. Potrebujemo torej zgled svetnikov in vedno novo svetost, da se svet do konca ne izpridi! Naj nas nagovori nekaj utrinkov iz Gnidovčevega življenja.

 

Kdo je bil torej Janez Frančišek Gnidovec? Rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec na Dolenjskem. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala ga je tudi trdna volja. Po maturi v Novem mestu se je odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je bil posvečen v duhovnika. S Primorsko je povezan v svojih prvih letih, ko je kaplanoval v Idriji in Vipavi. Leta 1899 je šel študirat na Dunaj, zatem pa ga je škof Jeglič imenoval za prvega rektorja Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Leta 1919 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov, pet let za tem, leta 1924, pa je bil imenovan za škofa v Skopju.

 

Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: "Vsem postati vse". To je vzel zares. V službi Bogu in ljudem se je v petnajstih letih izčrpal. 10. januarja leta 1939 je težko bolan prispel v Ljubljano. Umrl je 3. februarja 1939, danes pa leži v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru. Leta 1977 se je začel škofijski postopek za Gnidovčevo beatifikacijo, ki je bil končan leta 1984.

 

Vse njegovo življenje je bilo molitev. Ko je med vojno kazalo, da bodo morali dijaki zaradi tega, ker je pošla že skoraj vsa hrana, domov, je dejal ekonomu: »Počakajmo še en dan, morda pride od kod pomoč!« Potem je celo noč premolil v kapeli in drugi dan je hrana prišla...

Eden od profesorjev pravi o njem: »Veliko je molil, molil; vedno smo ga videli v kapeli. ... Med vojsko smo se kot čudežno reševali. Pomagala je Gnidovčeva molitev...«

Sredi­šče njegovega življenja je bila evharistija. Evharistični Gospod je bil zanj Gospodar v hiši. Njega je treba prvega pozdraviti, ko se pride v hišo; od njega se posloviti, ko se iz nje gre… Tudi če je prišel domov sredi noči ali tudi po polnoči, je bila njegova prva pot pred tabernakelj…

 

Molitvi je dodal še pokoro. Kar se da skromna je bila njegova hrana, trda njegova postelja, če jo je uporabil, obleko je imel najnujnejšo. Pokoril se je tudi z bičem in spokornim pasom. Najbolj nenavadna in čisto njegova pa je bila pokora, ko je na potovanju ali sprehodu nosil pesek ali kamenje. Slovenec, ki ga je v Skopju sam opazoval, pravi, da se je mnogim zdelo to čudno, da, kar abnormalno. »Mi pa smo vedeli«, pravi, »zakaj to dela«. Delal je pokoro za vso škofijo. S tem je postajal sposoben, da se kot Kristus v ljubezni daruje za brate in sestre.

 

Niti molitev, niti pokora nista bili sama sebi namen. Iz njiju se rojeva Gnidovčeva dobrodelnost. Poleg tega, da je vse življenje sprejemal vsakega, ki je prišel na njegova vrata, pomagal vsakemu, komur je lahko, da je sproti razdal vse, kar je imel, se je kot škof trudil tudi za organizirano dobrodelnost. Mislili bi, da mož molitve ne more biti na tekočem z vsem, kar se dogaja okrog njega. Zato je vse presenetil, ko je pri najvišjih uradih in oblasteh sprožil vprašanje javnih hiš in trgovine z dekleti. Po državnem zakonu je bilo oboje sicer prepovedano, toda v Južni Srbiji je bilo dopuščeno, da bi priseljencem, ki so bili tja poslani službeno nekako »osladili« življenje in službovanje. Škof se je kljub temu, da se oblast ni zmenila, na vso moč trudil, da bi zgradil zavod za takšna dekleta (prostitutke). Sestavil je pravila ženskega društva sv. Magdalene, a je na žalost ostal brez podpore nemočen.

Svojo dejavnost je preusmeril v pomoč revnim in nepreskrbljenim otrokom in zanje ustanovil Sirotišče sv. Jožefa. Vzgojo in skrb za otroke so prevzele slovenske usmiljenke. Otroci iz zavoda so bili kmalu v znanju in obnašanju zgled svojim vrstnikom v šoli.

Še eno ustanovo je postavil na noge: Dom sv. Marte. V njegovi škofiji je bilo veliko deklet, ki so služile kot hišne pomočnice v premožnejših družinah. Mnoge so prišle v neznane kraje le z obljubami, da bodo našle službo, od tega pa ni bilo nič. Revščina in moralni propad je bil tako pogost konec. Zato je Gnidovec, da bi jim bilo mogoče preskrbeti pošteno službo leta 1932 s sestrami usmiljenkami iz Slovenije ustanovil Dom sv. Marte. V njem so dekleta, dokler se niso zaposlile, imela stanovanje in hrano.

 

Naj se ob Gnidovčevem zgledu vrnem k evangeliju. Božja beseda je težka. Ali jo bomo vzeli zares ali ne, je pravzaprav vprašanje odločitve za svetost. Če nam ni do svetosti, ali če se je bojimo, zastonj poslušamo božjo besedo. Kajti brez odločitve za zavzeto uresničevanje tega, kar slišimo, smo kot pravi apostol Pavel: Brneč bron in zveneče cimbale, nikakor pa resnično živi ljudje, polni vere, upanja in ljubezni.

 

Da bi Jezusa resnično sprejeli v svoje življenje, ga moramo vzljubiti v molitvi, v naporu in veselem služenju za druge. Druge poti ni, o tem nam pričajo tudi svetniki. Molitev, odpoved in veselo služenje, naj bodo torej znamenje, da hodimo za Kristusom.

 

 

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011
  1. Ob tej pridigi me najbolj nagovarja povabilo k svetosti. Ob tem sem se spomnila na papeža Janeza Pavla II., ki nas je na svetovnem srečanu mladih v Rimu odločno spodbujal prav k svetosti. Še danes mi odmevajo njegove besede: " Ne bojte se! Široko odprite vrata Kristusu!" Zdi se mi, da je smisel na svetost grozno drzna in hkrati privlačna. Zdi se mi, da se v meni vse premakne in drhti, ko pomislim na to, da sem poklicana k svetosti. Hkrati se mi zdi to strašansko nemogoče in daleč a hrepenenje ostaja. Ob prebiranju knjig o svetnikih se v meni vedno znova porodi želja, da bi jim bila podobna. Vedno trdno sklenem, da bi vsaj delček tega, kar so živeli oni, živela tudi sama. To me drži nekaj časa, potem pa smet mine ... Res, potrebujemo njihove zglede in spodbude, da v nas prebujajo to neskončno hrepenenje po dobrem in lepem, ki so ga živeli.

"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Petra
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 42 weeks od tega
Pridružen: 07.02.2011

Ob premišljevanju evangelija in pridige mi ostaja velika vztrajnost,in zaupanje, da bo Bog poskrbel, tudi ko ni rezultatov.
Me nagovarja, kako je Gnidovec do zadnjega zaupal, da bo Bog poskrbel za hrano in ne bo potrebno zapreti.
Prav tako njegovo zaupanje, ko ni uspelo odpreti zavoda za dekleta - vse prepušča Božji volji.
V tem so mi svetniki velik zgled in prebujajo v meni hrepenenje, da bi tudi jaz to zmogla.

GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 43 weeks od tega
Pridružen: 07.12.2016

Jaz se lahko v tej pridigi ustavim že ob prvem stavku. Vse oči so bile uprte vanj. Sam večkrat doživljam stres, ko me nekdo načrtno nadzira in mi s tem jemlje svobodo. Sam večkrat vidim, da smo ljudje dosti osredotočeni na posameznika, ki mu gre malo slabše in potem je ta posameznik v nas kar zapisan s tem. Tak človek je večkrat bolj nadziran. Kako bi bilo dobro, da bi se ustavljali tudi pri posameznikih, ki jim gre dobro in bi bili nam lahko zgled. Šele potem bi lahko posameznike v težavah vodili po pravi poti. Dandanes pa smo o sredotoceni v večini primerov na posameznike, ki niso ravno dobri, a mi se potem večkrat povzdiguje o nanje, kar pa ni prava pot. 

 Gorazd Lapanja 

 

Neža
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 16 weeks od tega
Pridružen: 31.05.2011

Spomnim se, ko sem kot najstnica razmišljala o svetosti, mi je bilo hkrati privlačno, a zame nedosegljivo. Zadaj pa tudi vedno en strah, če bi bila svetnica bi morala veliko pretrpeti in to mi ni dišalo. Zato sem takrat na vprašanje ali bi rada bila svetnica odgovorila  ne. Počasi pa sem začela razmišljati drugače, da svetništvo ni rezervirano za peščico ljudi in da je dejansko vsak poklican na to pot. Vedno bolj vidim, da brez trpljenja, napora, odpovedi sebi ne gre in da ravno to prinaša veselje. Že če vzamem za primer porod, ki je ravno za mano - brez bolečine in trpljenja se ne bi rodilo novo življenje in z njim veselje ob tem čudežu! Vedno bi morala imeti pred očmi take konkretne primere, ne pa strah pred naporom. Drugače pa tudi mene zelo nagovarjajo svetniki. Še posebno blizu so mi sv. Frančišek Asiški in sv. Klara, sv. Leopold Mandić, sv. Mati Terezija in drugi. Pri vsakem kaj nagovarja. 


s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 33 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Resnica tudi danes ni lahka. Verovati je stvar milosti, a tudi stvar odločitve. Da bi verovali, tj. živeli po tem, kar spoznamo kot božje, potrebujemo trdno odločitev za dobro. Pravzaprav vera vedno od nas zahteva odločitev za svetost…

Božja beseda je težka. Ali jo bomo vzeli zares ali ne, je pravzaprav vprašanje odločitve za svetost. Če nam ni do svetosti, ali če se je bojimo, zastonj poslušamo božjo besedo. Kajti brez odločitve za zavzeto uresničevanje tega, kar slišimo, smo kot pravi apostol Pavel: Brneč bron in zveneče cimbale, nikakor pa resnično živi ljudje, polni vere, upanja in ljubezni.

 

Da bi Jezusa resnično sprejeli v svoje življenje, ga moramo vzljubiti v molitvi, v naporu in veselem služenju za druge.«

 

Hvala za pridigo, Peter! To je svetost, ki me nagovarja in kakršne si želim, pa vem, da sem še zelo daleč od tega. Sem pa vesela in Bogu hvaležna, da sem jo lahko videla uresničeno v življenju mojega najljubšega svetnika Janeza Pavla II. Ta četrtek mi je bilo spet dano moliti na njegovem grobu. Priporočila sem mu tudi vse, ki se srečujemo na tem forumu. :)

marta
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 50 weeks od tega
Pridružen: 25.02.2011

Sestra Slavica, najlepša hvala za molitve. Molitev je najtrdnejša veriga, ki nas povezuje s tem in drugim svetom.

s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 33 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

Ja, Marta, in Bog daj, da bi se ta veriga nikoli ne pretrgala! Tako lahko upamo, da bomo po teh "veze(a)h in znanstvih" tudi mi nekoč prišli v družbo svetih. :)

marjana
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 42 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Se strinjam, res je pomembno, da imamo zglede. Meni zgled arškega župnika veliko pomaga. Vsake toliko prebiram njegovo življenje in mi daje korajžo. Enkrat je par na zakonski skupini rekel, da zvečer skupaj bereta življenjepis nekega svetnika. Dobra stvar.