Jezusa v Nazaretu zavrnejo

Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo, kakor ste slišali.« Vsi so zanj pričevali, čudili so se besedam milosti, ki so prihajale iz njegovih ust, in govorili: »Ali ni to Jožefov sin?« On pa jim je rekel: »Seveda mi boste povedali ta pregovor: ›Zdravnik, ozdravi sebe.‹ Kar smo slišali, da se je zgodilo v Kafarnáumu, stôri tudi tukaj v domačem kraju.« In rekel je: »Resnično, povem vam: Nobenega preroka ne sprejmejo v domačem kraju. Resnico vam govorim: Veliko vdov je bilo v Izraelu v Elijevih dneh, ko se je nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev in je nastala huda lakota v vsej deželi, toda Elija ni bil poslan k nobeni izmed njih razen k vdovi v Sarepto na Sidónskem. Tudi veliko gobavih je bilo v Izraelu v času preroka Elizeja, pa ni bil izmed njih očiščen nobeden razen Sirca Naamána.« Ko so to slišali, so vsi v shodnici pobesneli. Vstali so, ga vrgli iz mesta in odvedli na previs hriba, na katerem je bilo sezidano njihovo mesto, da bi ga pahnili v prepad. On pa je šel sredi med njimi in je hodil dalje. Lk 4,21-30

Odločitev za svetost

Ko je Jezus nastopil v shodnici v domačem kraju, so se domačini čudili njegovim besedam, a mu vseeno niso verjeli. Vse je prav govoril, a bilo je preveč zahtevno. Nobene laži oz. neresnice mu niso mogli očitati, a sprejeti, kar je govoril, je pomenilo podati se na strmo in ozko pot v novo življenje. Tega poguma niso zbrali. Lažje se je bilo zgražati, iskati napake in dvomiti.

Resnica tudi danes ni lahka. Verovati je stvar milosti, a tudi stvar odločitve. Da bi verovali, tj. živeli po tem, kar spoznamo kot božje, potrebujemo trdno odločitev za dobro. Pravzaprav vera vedno od nas zahteva odločitev za svetost. Ker danes obhajamo tudi 80 letnico smrti božjega služabnika Janeza Frančiška Gnidovca, po katerem se imenuje tudi naš dom duhovnih vaj, je prav, da se ustavimo pri njegovem zgledu.

S podobo Gnidovca sem se srečal kot otrok (o tem sem vam pred šestimi leti že govoril s tega mesta). Stric, ki je zbiral material in pričevanja o njem, je večkrat, kadar je prišel na obisk k nam, pripovedoval o njem zgodbe. Njegov lik me je navduševal, vendar sem se kljub temu dolgo spraševal: Čemu stric zapravlja svoj dragocen čas z zbiranjem podatkov o mrtvem človeku? Mar ne bi bilo bolje čas, denar in skrbi nameniti živim okrog njega, in slediti Jezusovim besedam: Pustite, da mrtvi pokopljejo svoje mrtve. Danes razumem čemu. Ker današnji čas potrebuje svetnike! Živimo v svetu reklam. Vse okrog nas se ponuja kot hitro in lahko dosegljiva sreča. Svetniki pa nam govorijo o tem, da se sreča skriva drugje! Svetniki jo spoznavajo v visokih idealih, ki zahtevajo veliko napora, a prinašajo notranji mir in polnost. Ni jim odveč odpoved, molitev in ljubezen do bližnjega, četudi ne prinaša takojšnih rezultatov. Svetnike potrebuje današnji čas. Zato pravi krščanski pisatelj Georges Bernanos, da se bo človeštvo brez svetnikov izpridilo do propada…« V to trdno verjamem. Potrebujemo torej zgled svetnikov in vedno novo svetost, da se svet do konca ne izpridi! Naj nas nagovori nekaj utrinkov iz Gnidovčevega življenja.

Kdo je bil torej Janez Frančišek Gnidovec? Rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu v župniji Ajdovec na Dolenjskem. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala ga je tudi trdna volja. Po maturi v Novem mestu se je odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1897 je bil posvečen v duhovnika. S Primorsko je povezan v svojih prvih letih, ko je kaplanoval v Idriji in Vipavi. Leta 1899 je šel študirat na Dunaj, zatem pa ga je škof Jeglič imenoval za prvega rektorja Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Leta 1919 je vstopil v Misijonsko družbo lazaristov, pet let za tem, leta 1924, pa je bil imenovan za škofa v Skopju.

Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: "Vsem postati vse". To je vzel zares. V službi Bogu in ljudem se je v petnajstih letih izčrpal. 10. januarja leta 1939 je težko bolan prispel v Ljubljano. Umrl je 3. februarja 1939, danes pa leži v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru. Leta 1977 se je začel škofijski postopek za Gnidovčevo beatifikacijo, ki je bil končan leta 1984.

Vse njegovo življenje je bilo molitev. Ko je med vojno kazalo, da bodo morali dijaki zaradi tega, ker je pošla že skoraj vsa hrana, domov, je dejal ekonomu: »Počakajmo še en dan, morda pride od kod pomoč!« Potem je celo noč premolil v kapeli in drugi dan je hrana prišla...

Eden od profesorjev pravi o njem: »Veliko je molil, molil; vedno smo ga videli v kapeli. ... Med vojsko smo se kot čudežno reševali. Pomagala je Gnidovčeva molitev...«

Sredi­šče njegovega življenja je bila evharistija. Evharistični Gospod je bil zanj Gospodar v hiši. Njega je treba prvega pozdraviti, ko se pride v hišo; od njega se posloviti, ko se iz nje gre… Tudi če je prišel domov sredi noči ali tudi po polnoči, je bila njegova prva pot pred tabernakelj…

Molitvi je dodal še pokoro. Kar se da skromna je bila njegova hrana, trda njegova postelja, če jo je uporabil, obleko je imel najnujnejšo. Pokoril se je tudi z bičem in spokornim pasom. Najbolj nenavadna in čisto njegova pa je bila pokora, ko je na potovanju ali sprehodu nosil pesek ali kamenje. Slovenec, ki ga je v Skopju sam opazoval, pravi, da se je mnogim zdelo to čudno, da, kar abnormalno. »Mi pa smo vedeli«, pravi, »zakaj to dela«. Delal je pokoro za vso škofijo. S tem je postajal sposoben, da se kot Kristus v ljubezni daruje za brate in sestre.

Niti molitev, niti pokora nista bili sama sebi namen. Iz njiju se rojeva Gnidovčeva dobrodelnost. Poleg tega, da je vse življenje sprejemal vsakega, ki je prišel na njegova vrata, pomagal vsakemu, komur je lahko, da je sproti razdal vse, kar je imel, se je kot škof trudil tudi za organizirano dobrodelnost. Mislili bi, da mož molitve ne more biti na tekočem z vsem, kar se dogaja okrog njega. Zato je vse presenetil, ko je pri najvišjih uradih in oblasteh sprožil vprašanje javnih hiš in trgovine z dekleti. Po državnem zakonu je bilo oboje sicer prepovedano, toda v Južni Srbiji je bilo dopuščeno, da bi priseljencem, ki so bili tja poslani službeno nekako »osladili« življenje in službovanje. Škof se je kljub temu, da se oblast ni zmenila, na vso moč trudil, da bi zgradil zavod za takšna dekleta (prostitutke). Sestavil je pravila ženskega društva sv. Magdalene, a je na žalost ostal brez podpore nemočen.

Svojo dejavnost je preusmeril v pomoč revnim in nepreskrbljenim otrokom in zanje ustanovil Sirotišče sv. Jožefa. Vzgojo in skrb za otroke so prevzele slovenske usmiljenke. Otroci iz zavoda so bili kmalu v znanju in obnašanju zgled svojim vrstnikom v šoli.

Še eno ustanovo je postavil na noge: Dom sv. Marte. V njegovi škofiji je bilo veliko deklet, ki so služile kot hišne pomočnice v premožnejših družinah. Mnoge so prišle v neznane kraje le z obljubami, da bodo našle službo, od tega pa ni bilo nič. Revščina in moralni propad je bil tako pogost konec. Zato je Gnidovec, da bi jim bilo mogoče preskrbeti pošteno službo leta 1932 s sestrami usmiljenkami iz Slovenije ustanovil Dom sv. Marte. V njem so dekleta, dokler se niso zaposlile, imela stanovanje in hrano.

Naj se ob Gnidovčevem zgledu vrnem k evangeliju. Božja beseda je težka. Ali jo bomo vzeli zares ali ne, je pravzaprav vprašanje odločitve za svetost. Če nam ni do svetosti, ali če se je bojimo, zastonj poslušamo božjo besedo. Kajti brez odločitve za zavzeto uresničevanje tega, kar slišimo, smo kot pravi apostol Pavel: Brneč bron in zveneče cimbale, nikakor pa resnično živi ljudje, polni vere, upanja in ljubezni.

Da bi Jezusa resnično sprejeli v svoje življenje, ga moramo vzljubiti v molitvi, v naporu in veselem služenju za druge. Druge poti ni, o tem nam pričajo tudi svetniki. Molitev, odpoved in veselo služenje, naj bodo torej znamenje, da hodimo za Kristusom.