Jezus jih veliko ozdravi
Ko so prišli iz shodnice, so se z Jakobom in Janezom takoj napotili v Simonovo in Andrejevo hišo. Simonova tašča je ležala, ker je bila vročična, in brž so mu povedali o njej. Pristopil je, jo prijel za roko in jo vzdignil. Vročica jo je pustila in ona jim je stregla. Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene. Vse mesto se je zbralo pred vrati. In ozdravil je veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko demonov, ki pa jim ni dovolil govoriti, ker so ga poznali.
Jezus potuje in uči
Navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, je vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Simon in njegovi tovariši so mu sledili. Ko so ga našli, so mu rekli: »Vsi te iščejo.« Rekel jim je: »Pojdimo drugam, v bližnja naselja, da bom tudi tam oznanjal, kajti za to sem prišel.« In prihajal je v njihove shodnice, oznanjal po vsej Galileji in izganjal demone. Mr 1,29-39
Moli in delaj
Današnji evangeljski odlomek v meni ustvarja vtis ustvarjalnega nemira in življenja. Najprej mi je zanimiva Simonova tašča. Ko je Jezus vstopil v njeno hišo, jo je našel v postelji z visoko vročino. Ko jo je Jezus ozdravil, je vstala in jim stregla. Zanimivo, da po bolezni ni počivala!Zdi se, da ji ni pomagal le čudež, ampak tudi Jezusov zgled. Jezusa so najbrž čudeži in srečanja z ljudmi utrujali – še ta teden smo brali o tem, kako je pri ozdravljenju šla moč iz njega in je zaznal, da se ga je v množici dotaknila žena, ki je ozdravela – vendar ni zgubljal časa za počitek. Ko so pojedli, je že bilo pred vrati vse mesto. Jezus je spet ozdravljal in izganjal. Sledil je kratek nočni počitek, potem pa je že navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno, vstal, se odpravil ven na samoten kraj in tam molil. Jezusa iščejo, da bi ga pripeljali nazaj v isti kraj. On pa odhaja drugam, da oznanja in izganja.
Njegov slog življenja je stoletja kasneje povzel sv. Benedikt v geslu Moli in delaj. Jezus ne daje vtisa izčrpanega in naveličanega delavca, pa čeprav bi lahko rekli, da dela noč in dan. Evangelist Marko v tretjem poglavju zapiše: »Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben« (Mr 3,20-21). Najbrž že takrat ni bilo dosti drugače kakor danes. Sorodnikom se je zdelo nenormalno, da bi se človek gnal z delom za druge, saj ni prave koristi. A Jezus nam s svojim zgledom kaže, da je človek ustvarjen pravzaprav za dvoje: za delo in molitev. Simonova tašča najbrž po Jezusovem zgledu potem, ko je bila ozdravljena ni šla počivat, ampak jim je stregla. Jezus je razumel počitek kot sredstvo za delo. Delo pa je bilo zanj, po dvajsetih letih tesarjenja oznanjevanje, ozdravljanje in izganjanje. Kakor je potreben počitek za telesni napor, pa je za duhovni napor potrebna molitev. Zato Jezus telesnemu počitku doda molitev. Vse delo je usmerjeno v dejavno ljubezen. Lahko bi rekli, da s počitkom in molitvijo najprej poskrbi zase – ljubi sebe; ko poskrbi za zdravo telo in zdravega duha, je njegova naloga ljubiti bližnjega in svojega Očeta kakor sebe.
Kako pa razumemo delo danes? Večina dela pravzaprav zato, da zasluži. Več kot zasluži, več si želi privoščiti, kajti cilj življenja je: užiti življenje v čimvečji meri, uživati kolikor se da. Cilj dela je pravzaprav počitek. Tako počitek ni več sredstvo za delo, ampak je postal cilj dela in življenja. Lahko bi obrnili Benediktovo geslo Moli in delaj v geslo: Delaj, da boš lahko počival! Kaj smo s tem dosegli? Človek živi v iluziji, da bo srečen, ko bo lahko počival. Delo postaja vedno večja krivica, čeprav je temeljna človekova pravica in vrednota. Človek je s svojim delom z Bogom sooustvarjlec sveta. Tako pa je postal le suženj. Pa ne zato, ker bi toliko delal, ampak zato, ker je delu vzel bistveni pomen. Delo samo ni sredstvo za lepše počitnice, ampak je samo na sebi tisto, ki nas dela bolj človeške in nas osrečuje.
Pa boste rekli, da je marsikako delo razčlovečujoče, ker ni po božji volji. Ameriški duhovnik jezuit Walter J. Ciszek, ki je 23 preživel v preiskovalnih zaporih in delovnih taboriščih v Sibiriji piše takole: V vseh letih, ki sem jih odslužil v sibirskih taboriščih, so mi – zaradi lažnih obtožb – z redkimi izjemami odrejali najnižja opravila … Pa vendar sem bil na svoje delo ponosen. Za vsako delo sem se kar najbolj potrudil. Vsak dan sem dal vse od sebe in naredil toliko, kot sta mi v tistih okoliščinah dopuščala zdravje in vzdržljivost. Zakaj? Ker sem menil, da je to delo po božji volji zame. Novega mesta v Sibiriji nisem gradil zato, ker sta tako hotela Josip Stalin ali Nikita Hruščov, ampak ker je to hotel Bog. Delo, ki sem ga opravljal, ni bilo kazen, temveč prizadevanje za zveličanje v strahu in trepetu. Delo ni bilo prekletstvo, niti surovo težaško delo, ki sem ga opravljal, ampak pot k Bogu in morda celo način, da drugim pomagam priti k njemu. Zato ga nisem mogel jemati kot ponižujoče. Bilo je plemenito, saj je prihajalo iz rok samega Boga. To je bila njegova volja zame.
V spoznanju, da je Bog postal delavec, ko se je učlovečil, se skriva veličastna resnica. … Vsak dan, teden za tednom, je delal v delavnici. To je počel dvajset let. Opravljal je delo, ki v življenju ne uide nikomur izmed nas. Ni bilo vznemirljivo, bilo je precej enolično in morda tudi dolgočasno. … Vendar ni menil, da je ponižujoče, pod njegovo častjo, da razčlovečuje. Če že, potem je človekovemu delu povrnil prvotno dostojanstvo, temeljni namen sodelovanja v božjem stvariteljskem dejanju. Bog je delal in sedmi dan počival. (V gulagu s Kristusom, Walter J. Ciszek, prim. str. 108-109)
Da me ne bi kdo razumel narobe. Nisem za socialistično geslo: Delu čast in oblast. Sem pa prepričan, da je naša izgorelost in pogosto nezadovoljno življenje povezano z zgrešenim pogledom na delo. Bogu čast in oblast, da bo delo imelo božjo vrednost in bo za nas samo po sebi vrednota. Potem bomo z veseljem živeli Benediktovo geslo po Jezusovem zgledu: Moli in delaj.
Dodajam še prvi del pisma slovesnkih škofov:
Po evharistiji postajamo Božji domačini
V lanskem pastirskem pismu smo razmišljali o zakramentu svetega krsta. Poudarili smo pravico vsakega otroka ali odraslega do krsta, ne glede na težavnost ali nepopolnost družinskih razmer, v katerih se nahaja. Krst namreč pomeni vstop v svet vere, najosnovnejši dostop do Božje ljubezni. Človek je vse od greha prastaršev zaznamovan z odtujenostjo Bogu, čemur pravimo izvirni greh, krst pa ga vrača v stanje prvotnega prijateljstva z Bogom.
Krst pomeni odločilni korak na poti posredovanja vere, saj predstavlja prvi korak človekovega vstajenja. S Kristusom smo namreč pokopani v njegovo smrt in z njim vstanemo; naše življenje je z njim skrito v Bogu (Kol 3,3). Vendar je pot treba nadaljevati ter novokrščencu, zlasti otroku, pomagati, da od obhajanja zakramenta pride do izpovedovanja osebne vere in življenja po njej.
Če pomeni sveti krst začetek poti vere, potem je zakrament svete evharistije njeno bistveno nadaljevanje. Evharistija hrani, krepi, poglablja in varuje krstno življenje v nas. Krstni odnos s Kristusom je treba oživljati, očiščevati in negovati, sicer nas ovinki življenja zagotovo oddaljijo od njega. Sveti krst ne zadošča za polno življenje vere, kajti tudi novo življenje potrebuje hrano. Obhajanje svete maše, poslušanje Božje besede z odprtim srcem ter pogost in hvaležen prejem obhajila nam namreč omogočajo, da vedno bolj postajamo to, v kar smo bili prerojeni v svetem krstu.
V Sloveniji je v osemdesetih letih k prvemu obhajilu pristopilo še več kot 90 odstotkov otrok, ki so prejeli sveti krst (93 %), konec devetdesetih le slabih 80 odstotkov (78 %), danes pa prvo obhajilo prejme le še 68 odstotkov krščenih otrok. Ker se število cerkvenih porok manjša oziroma narašča število zunajzakonskih skupnosti, ki so običajno šibkeje vpete v življenje Cerkve, se bo verjetno ta odstotek v prihodnje še nižal.
Škofje želimo poudariti, da brez rednega obhajanja svete maše nujno ostajamo izbirni ali oddaljeni kristjani (PIP 42). Mnogi krščeni, ki ne poglobijo poznanja vere in dejansko ne zaživijo svoje krščanske istovetnosti, se lahko razvijejo celo v vnete nasprotnike vere. Zato je pomembna zavest, da z rednim obhajanjem evharistije ostajamo Božji domačini; združuje nas z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu.
Ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo, postajamo Kristusovo skrivnostno telo, ki je živo cerkveno občestvo. »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč /…/ domačini pri Bogu« (Ef 2,19). Starši, pomagajte že malim otrokom, da ostanejo »domačini pri Bogu«, in jih čim pogosteje pripeljite v domačo cerkev k Jezusu pod podobo kruha.
Evharistija se tako izkaže za ščit naše vere, ki ga kristjani danes potrebujemo prav tako kot nekoč. Varuje nas pred stranpotmi in nam daje moč, da živimo v pristnem krščanskem duhu, kot pričajo mučenci. Leta 304 po Kr., v času Dioklecijanovih preganjanj, so obtožili in usmrtili 49 etiopskih kristjanov, ker so nezakonito obhajali nedeljsko evharistijo, čeprav je cesar leto poprej s posebnim odlokom prepovedal javne shode kristjanov. Tedaj so abesinski mučenci izrekli pretresljiv stavek, ki odmeva skozi vse čase: »Brez nedelje ne moremo živeti.«
Dragi bratje in sestre, prosimo vas, da storimo vse, kar je v naši moči, da bodo novokrščenci začutili tudi osebno pripadnost Kristusu v Cerkvi. Kot najbolj običajna pot se nam pri tem kaže prav redno obhajanje zakramenta svete evharistije.
Končno škofje vzpodbujamo vse odrasle, ki nimate ovir za prejem svetega obhajila, da z zaupanjem pristopite k temu svetemu obedu. Sveto obhajilo namreč odpušča grehe, ki ne potrebujejo zakramentalne spovedi, in tega se slovenski kristjani premalo zavedamo. Prvi sad oltarne daritve, pri kateri se posedanja Kristusova daritev na križu, je odpuščanje grehov in poživitev Božjega življenja navzočih. Kristjani prvih stoletij so to dobro razumeli: »Če se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpuščanje grehov, tedaj jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpuščala moje grehe. Jaz, ki stalno grešim, moram stalno imeti zdravilo« (sveti Ambrož, Sacr. 4, 28).
Obhajilo, kot rad poudarja papež Frančišek, ni nagrada za popolne, temveč zdravilo za grešnike. V resnici nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaže, kako nas ljubi tudi sredi naših slabosti. »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet« (1 Jn 2,2).
V želji, da bi kot posamezniki in kot občestvo vedno bolj rastli v živem in prisrčnem odnosu z Gospodom, vas lepo pozdravljamo in nad vas kličemo Božji blagoslov.
Vaši škofje