Jezus služi veliki množici

Potem je šel z njimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse.

Blagri in gorje

Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril:

»Blagor vam, ubogi,

kajti vaše je Božje kraljestvo.

Blagor vam, ki ste zdaj lačni,

kajti nasičeni boste.

Blagor vam, ki zdaj jokate,

kajti smejali se boste.

Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki.

A gorje vam, bogataši,

kajti svojo tolažbo že imate.

Gorje vam, ki ste zdaj siti,

kajti lačni boste.

Gorje vam, ki se zdaj smejete,

kajti žalovali in jokali boste.

Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!« Lk 6,17-26

Blagri - teologija križa

• Blagor ubogim, lačnim, jokajočim, osovraženim …
• Gorje vam bogataši, vam, ki ste siti in se smejete … gorje ker ljudje o vas lepo govorijo.

Prepričan sem, da vsem prav bode v oči protislovnost Jezusovih besed. Kako naj bomo veseli, če smo žalostni, če o nas grdo govorijo, če smo lačni in ubogi? V tem, kar nam Jezus sporoča v blagrih, niti ni dosti prostora za preneseni smisel. Še toliko manj, ker blagre jasno dopolnjujejo gorja. Lahko bi rekli, da smo slišali povzetek Jezusovega odnosa do življenja. Do življenja, ki je nujno sestavljeno iz lepega in grdega, prijetnega in težkega, veselega in žalostnega. Čeprav bi lahko blagre imenovali celo Jezusova ustava, oz. ustava za kristjana, pa niti ne vem, če dobro razumemo, kaj hoče Jezus povedati s tako radikalno držo.

Blagre razumem kot teologijo križa, nauk o križu. Gre za nauk o odrešilni vlogi križa, bolečine, trpljenja. Zakaj je trpljenje dobro? Najprej se moramo spomniti, da je Jezus v svojem življenju neprestano lajšal trpljenje: je ozdravljal, izganjal in oznanjal. Vse je delal zato, da bi ljudje ne trpeli. Torej je jasno, da trpljenje samo po sebi ni cilj. Jezus je trpel od jasli do križa in še vedno trpi v evharistiji. Zakaj? Ker je trpljenje najvišje dejanje ljubezni. Ko ne moreš storiti za bližnjega nič več, lahko zanj moliš in trpiš. V logiki križa, Bog trpljenje spreminja v odrešenje. Po sprejetem trpljenju iz ljubezni do bližnjega sam rasteš v notranji lepoti ter hkrati s Kristusom soodrešuješ svet. Poglejmo torej v tej luči trpljenje in blagre.

Vzemimo primer vzgoje. Starši ali pa vzgojitelji, - vsi odrasli, če se zavedamo svoje vloge vzgoje in pričevanja, smo v vlogi vzgojitelja, - kaj pomeni blagor ubogim, žalostnim, lačnim v vzgoji? Ko starši vidite, da najstnik ne sprejema vrednot, ki mu jih želite posredovati, lahko zamahnete z roko in rečete: Dovolj je star, sedaj sam izbira, ali pa: Je že dobro tako, pije pa le ne. Sami sebe prepričate, da je to največ, kar zmore, pa vas ne boli več. Lahko naredite nasprotno. Ne morete sprejeti, da otrok vrednote zavrača, zato ste zagrenjeni in se jezite nase, na sozakonca in na otroka. Katere drža je v luči Jezusovih blagrov? Nobena od teh dveh. Blagri nas vodijo k temu, da vzgojitelj ne niža kriterijev iz obupa, ne razvrednoti ne cilja ne otroka, ampak zdrži v razpetosti med ciljem in realnim življenjem. Med možnostjo in resničnostjo. Ostaja živ v hrepenenju in prizadevanju, sočuten in razumevajoč, a hkrati zahteven. Uboštvo ali nemoč, dobi drugačno podobo – človek po tem postaja bolj človeški, topel in svet. Žalost ni več črna in polna obupa – je pot neizpolnjenih hrepenenj, ki ostajajo kljub bolečini lepa. Lakota ni več preganjavica, kdaj bo potešena – vzgaja k potrpljenju in vztrajnosti.

Kaj se zgodi, če ne živimo v luči blagrov? Življenje postaja vedo bolj monotono, sivo, dolgočasno in prazno. Če v nas ni bolečine, ni hrepenenj. Če ni hrepenenj, ni prizadevanja, da bi hrepenenja izpolnili. Če vztrajaš v hrepenenju po lepem, te hrepenenja, ki vedno presegajo ta svet, ženejo v neskončno ustvarjalnost, živost in ljubezen. Če jih ne sprejmeš, ker se ob njih čutiš nemočen, si lahko le nesrečen, ali pa se prepričaš, da je vse v redu, a ostajaš prazen. Torej imamo na voljo troje:

• da živimo polno, hrepenimo in nosimo bolečino,
• da se prepričamo, da so hrepenenja nesmiselna in postajamo vedno bolj zdolgočaseni,
• ali pa smo nesrečni, ker se vse ne uresniči, godrnjamo in se jezimo na vse okrog nas.

Jezus je jasen. Blagruje tiste, ki križ prepoznajo kot pot polnega življenja, ki sprejmejo trpljenje v luči odrešenja in ljubezni. Izreka pa gorje nad tistimi, ki hočejo križ izbrisati iz svojih življenj. Izbira je naša. Že Stara zaveza jo pozna, ko pravi: Izberi smrt ali življenje. Naj nam tudi nedeljska evharistija pomaga, da bi vedno izbirali življenje.