Izberite jezik:
header_duhovno_sredisce.jpgheader_zgodovina.jpgheader_cerkev.jpgheader_domov_2.jpgheader_druzinski_center.jpgheader_forum.jpgheader_gnidovcev_dom.jpgheader_samostan_lazaristov.jpgheader_vrt.jpg

n07 S kakršno mero merite ...

9 odgovorov [Zadnja objava]
Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 31 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Ljubíte tudi sovražnike

»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«


Ne sodite

»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Lk 6,27-38

 

 

S kakršno mero namreč merite …

Tokrat bom začel z zadnjim stavkom današnjega evangelija. Slišali smo: »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« V tej luči vidim možnost prave ljubezni do sovražnikov. Zakaj? Naša krščanska vzgoja je bila zgrajena na zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Vedno in povsod je bilo potrebno poudarjati, da so starši vredni spoštovanja, prav tako starejši in predpostavljeni. Žal lahko opažamo, da je avtoriteta na vseh področjih pridobila dvomljiv sloves in vedno več je pozivov k rušenju avtoritete. Logično. Spolne in druge zlorabe v družinah, v Cerkvi, v šoli, v službi itd. so temeljito zamajale samoumevnost spoštovanja staršev in predstojnikov. Kaj sedaj?

Sam si prizadevam, da bi otroci uspeli dojeti, da niso krivi za vse, kar v sebi nosijo. Otrok namreč najpogosteje obrne v družini vse nase in nikakor noče videti, da bi bilo s starši kaj narobe. Ko pa z leti pride do spoznanja, ga v sovraštvu ne ustaviš več. Med tem pa je že posredoval popolnoma zgrešeno držo svojim otrokom. Začarani krog. Zloraba rodi zlorabo, znotraj zapovedi spoštovanja tistega, ki te je zlorabil, pa je stvar le še hujša. Kako iz tega kroga?

Najprej moramo vedeti, da je zapoved o spoštovanju do očeta in matere starozavezna. Prinaša le del resnice, ki jo je Jezus s svojo držo in besedo temeljito dopolnil. Do svoje mame Marije je pogosto popolnoma nekrščansko vzgojen. Ljubezen do nje vedno vključuje najprej ljubezen do Očeta in potem do samega sebe.

Leta sem skušal pomagati otrokom, ki so običajno že polnoletni, da bi si ozavestili rane, ki so jih vede ali nevede storili starši. Ozaveščanje omogoča, da bi se lahko od njih odmaknili in se z njimi spopadli. Sicer se otrok tako močno poistoveti z ranami, da ne vidi izhoda iz njih. Ko pa otrok spozna, da ni kriv za vse, kar doživlja, nastane težava. Zaveda se, kaj vse je pretrpel, zaveda se jeze, ki se je v njem prebudila, nima pa volje, da bi negativne občutke predelal in se iz na novo ugotovljenega stanja dvignil v konstruktivno držo do sebe in bližnjih. Mladostniki tako postajajo razvajeni starši, na smrt kritični do svojih staršev, nič boljši starši do svojih otrok in zakonci do svojih sozakoncev. Vse skupaj postaja le še psihološko 'mrcvarjenje' drugega z goro znanja o vseh ranah. Posledica je gora nekoristnega napuha, ki vodi v prezir, ne le njih, ampak tudi njihove otroke.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v družbi. Spoznali smo zlorabe in sedaj?! Razvrednotili smo avtoriteto in razvili prezir. Iz pretiravanja v spoštovanju do staršev in avtoritet smo prešli v prezir do vsega. Prezir, ki smo ga nazadnje deležni vsi.

Kako naj bo drugače? Najbrž moramo začeti z zaključkom današnjega evangelija: »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Ni najhujša drama, če smo bili zlorabljeni, veliko hujša je, če bomo zlorabljali naprej. Ni najhujše, če trpimo, huje je, če trpljenje povzročamo. Kajti življenje tistega, ki je trpljenje sprejel, je lahko lepo. Življenje tistega, ki trpljenje povzroča, pa nikoli. Prezir ne bo nikoli prinesel veselja tistemu, ki prezira.

Vedno sem ob ozaveščanju travm poudarjal, da spoznanje izvora, tudi povzročitelja, nikoli ni cilj. Cilj je preseganje ran in resnična sprava s tistim, ki je rane prizadejal. Spoznanje in sprava sta pot v novo življenje. A vedno bolj spoznavam, da želje po spravi in novem življenju skorajda ni. Krhke in ranjene osebe, pomehkuženost današnjega časa kriči po novi moči. Brez molitve in odpovedi tistih, ki so pripravljeni nositi breme drugih, najbrž ne bomo izprosili, da bi ta čas zlezel iz prezira in zlorab. Če hočemo resnično ljubiti, se bomo morali zavedati, da dajati ni krivica, ampak edina pot do tega, da bi tudi prejeli: mir, veselje, polno življenje.

Peter Žakelj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 2 years 31 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011

Na tej povezavi pa je prvi del pastirskega pisma za postni čas: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-postni-cas-2019-vsezivlje...

O krščanski vzgoji je pred leti govoril nekoliko drugače Gregor Čušin, lahko prisluhnete tukaj:

https://www.youtube.com/watch?v=AxBOKzTGhmI



s. Slavica Lesjak
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 33 weeks od tega
Pridružen: 13.01.2011

»Do svoje mame Marije je Jezus pogosto popolnoma nekrščansko vzgojen. Ljubezen do nje vedno vključuje najprej ljubezen do Očeta in potem do samega sebe.

Leta sem skušal pomagati otrokom, ki so običajno že polnoletni, da bi si ozavestili rane, ki so jih vede ali nevede storili starši. Ozaveščanje omogoča, da bi se lahko od njih odmaknili in se z njimi spopadli. Sicer se otrok tako močno poistoveti z ranami, da ne vidi izhoda iz njih. Ko pa otrok spozna, da ni kriv za vse, kar doživlja, nastane težava. Zaveda se, kaj vse je pretrpel, zaveda se jeze, ki se je v njem prebudila, nima pa volje, da bi negativne občutke predelal in se iz na novo ugotovljenega stanja dvignil v konstruktivno držo do sebe in bližnjih.«

 

Hvala, Peter, za tvojo pridigo in za razmišljanje Gregorja Čušina o krščanski vzgoji. Kako krvavo resnično! Še posebej pa hvala, da si tudi z menoj prehodil to pot, ki jo v pridigi opisuješ. Tako domača kot samostanska »krščanska vzgoja« je tudi meni pustila težave z želodcem - kronični gastritis in že pri 32. letih odstranitev žolčnika z žolčnimi kamni, hvala Bogu pa se je skozi to pot ozaveščanja ran iz otroštva in spopadanja z njimi tudi meni odprla rana »malo višje« - na srcu, ki mi ni pustila in mi še danes ne pusti bega, ampak mi vedno znova vliva voljo in moč za predelovanje negativnih občutkov. Kako lepo je osvobojeno pogledati na to, kar mi je pred leti povzročalo nočne more, podnevi pa mi je stiskalo želodec in mi ni dalo dihati :).

 

Ker »Miklavž vedno gleda«, naj skupaj z vso družbo svetnikov z radodarnostjo pogleda na nas in nam da pravih krščanskih vzgojiteljev ter v nas odpre srčno rano, ki nas bo naredila sprejemljive za Kristusov nauk.

 

Andreja
Slika za %user
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 3 years 45 weeks od tega
Pridružen: 10.01.2011
Mene ta pridiga tudi zelo nagovarja prav v luči tega: kaj zdaj z vsemi spoznanji, ki jih imamo o svojih družinah in ranah, kaj narediti, ko v življenju doživljaš krivico. Zelo hitro pade človek v prezir in postavljanje nad druge a hkrati v ponavljanje istih vzorcev. 

Pridiga se me je dotaknila tudi v luči obsodb, ki zadnje čase letijo na cerkev, lazariste ... glede spolnih zlorab. Ne pravim, da spolna zloraba ni zločin a z obtoževanjem in obsojanjem ne bomo ničesar rešili. Vprašanje je, kako živeti drugače. In kakor odgovarja Peter - samo z odločitvijo, da bomo v svojem življenju merili z mero ljubezni in odpučanja.


"Polkicani smo, da z dejanji razodevamo božjo dobroto." Sv. Vincencij Pavelski

Urska Cuk
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 13 weeks od tega
Pridružen: 18.08.2013

Ni najhuje, če trpim, huje je, če trpljenje povzročam. 
Niso najhujše zlorabe in zanemarjanja, ki sem jih doživela, huje je, če jih ne ozaveščam in sama zlorabljam in zanemarjam naprej. 

Ob tem se ustavljam. Da bi začutila svoj delež trpljenja, ki sem ga doživela kot otrok, mu dala pravo mesto in potem iz tega začutila trpljenje, ki sem ga s tem, ko sem bežala od svojega trpljenja, povzročala drugim.
Vem, da je odraslost v tem, da sprejmem odgovornost za svoja dejanja. Če se že moja starša nista odločala za ljubezen, to zame ne pomeni, da se ne morem, ne smem ali zmorem. 
Peter, res hvala za to pridigo in za tvojo vztrajnost in zaupanje v Boga in v dobro v nas. 

Bog, hvala, da nas imaš rad, nam odpuščaš grehe in nas kličeš v veselje.

Urška Smerkolj
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 5 days od tega
Pridružen: 30.01.2011


Najdem se v tem opisu iz pridige:
Mladostniki tako postajajo razvajeni starši, na smrt kritični do svojih staršev, nič boljši starši do svojih otrok in zakonci do svojih sozakoncev. Vse skupaj postaja le še psihološko 'mrcvarjenje' drugega z goro znanja o vseh ranah. Posledica je gora nekoristnega napuha, ki vodi v prezir, ne le njih, ampak tudi njihove otroke.
Lahko vidim, da me izogibanje naporu, iskanje ugodja in miru pušča v praznini, brez veselja. Kot pravi Peter se bomo morali zavedati, da dajati ni krivica, ampak edina pot do tega, da bi tudi prejeli: mir, veselje, polno življenje.
 

Vesna Š.
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 43 weeks od tega
Pridružen: 09.05.2014
Me nagovarjajo besede iz pridige: "Ni najhujša drama, če smo bili zlorabljeni, veliko hujša je, če bomo zlorabljali naprej. Ni najhujše, če trpimo, huje je, če trpljenje povzročamo. Kajti življenje tistega, ki je trpljenje sprejel, je lahko lepo. Življenje tistega, ki trpljenje povzroča, pa nikoli. Prezir ne bo nikoli prinesel veselja tistemu, ki prezira". 
 
Ob tem me spremljajo misli
- da nočem povzročat trpljenja, se raje umikam ko se tega zavem,
- misel na otroka in besede ko mi je Peter enkrat rekel, bolje da trpim jaz kot pa otroka, naj presegam rane (to mi je motivacija) in 
- ogledalo koliko sem se zares srečala z izvorno družino... Si razbijam zadnje tedne glavo, da bi si ozaveščala kaj je bilo doma, pa se mi ustavlja, ker se mi zdi da mi kar ne gre se ustavljat pri konkretnih situacijah. Lahko se najdem v besedah o krščanski vzgoji staršev, bodi ponižna, bodi dobra, bodi takšna in takšna, ne delaj greha in mislim da sem na točki, da me ne jezijo oni zaradi vzgoje, ampak sem jezna nase, da si ne ozaveščam, ne presegam ran bolj konkretno in se posledično ne spravim iz tega zosa, da bi lahko zadihala in delala dobro.
Petra
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 42 weeks od tega
Pridružen: 07.02.2011

Tudi mene najbolj nagovarja odstavek:

Ni najhujše, če trpimo, huje je, če trpljenje povzročamo. 

Stalna skušnjava mi je obup in beg pred bolečino, ko pridejo rane in problemi na plan in ko je potrebno nosit in prevzemat odgovornost.
Čutim in vidim pa, da je tukaj pot – bolj kot prevzemam odgovornost, manj se prelaga trpljenja naprej.

Ravno v preteklem tednu smo imeli doma s starši soočenje. Večkrat so naši pogovori bili eno samo merjenje moči, čigava bo obveljala, kjer smo se na koncu razšli bolj ali manj polomljeni in obupani drug nad drugim. Ker je med nama z možem tudi ta težnja zelo prisotna in za oba boleča, mi je uspelo brez napuha ali prezira povedati, kaj si mislim, da je problem. Med nami je nastal tak mir, kot ga ni bilo že dolgo.

Gospod, pomagaj mi izstopat iz tekmovalnosti, prezira in napuha, da bo moja mera vedno bolj postajala ljubezen.

Janja Kobal
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 4 years 42 weeks od tega
Pridružen: 02.02.2019
Mene se je močno dotaknila ta pridiga, sploh ker sem na tej ključni točki osamosvajanja in distanciranja od izvorne družine, hkrati pa ostajati v stiku s tem, kar sem "podedovala", se tega vedno bolj zavedati in vrednotiti, da lahko stvari vidim in jih pri sebi izboljšam in poskušam izničiti ta začaran krog. 

Glavno vprašanje sedaj mi je, kako živeti drugače - po evangeliju in porušiti zgrešene vzorce, ne pa jih sejati naprej. Če nisem pozorna in se ne zavedam tega, kaj prinašam od doma, ni drugega izida kot da ponavljam iste vzorce kot me doma jezijo v drugih odnosih in tega niti opazim ne. 

Želim si, da bi se lahko tega osvobodila in živela drugače.
GorazdLapanja
Odjavljen
Zadnjič prijavljen: 5 years 43 weeks od tega
Pridružen: 07.12.2016

O tem evangeliju sem razmišljal že večkrat in tudi glede svojih ran. Sam ugotavljam, da imam kar nekaj vzorcev svojih staršev, kar lahko rečem tudi ran. Travme, da mora biti vse na visokem nivoju izvedeno po svoji mami. Predvsem stvari, ki jih rad delam. Odklopljenost in umik v delo po svojem očetu  Stvari, ki jih ne obvladam se težko lotim sam, raje imam, da me nekdo vodi. Težko tudi sprejemam ljudi, ki mi hočejo slabo, nikakor jih ne morem spustiti k sebi. Vedno me jezijo in bi jih najraje poslal nekam v vesolje. 

 Gorazd Lapanja