Ljubíte tudi sovražnike

»Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako. Vi pa ljubíte svoje sovražnike. Delajte dobro in posojajte, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!«

Ne sodite

»Ne sodite in ne boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno. Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Lk 6,27-38

S kakršno mero namreč merite …

Tokrat bom začel z zadnjim stavkom današnjega evangelija. Slišali smo: »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« V tej luči vidim možnost prave ljubezni do sovražnikov. Zakaj? Naša krščanska vzgoja je bila zgrajena na zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Vedno in povsod je bilo potrebno poudarjati, da so starši vredni spoštovanja, prav tako starejši in predpostavljeni. Žal lahko opažamo, da je avtoriteta na vseh področjih pridobila dvomljiv sloves in vedno več je pozivov k rušenju avtoritete. Logično. Spolne in druge zlorabe v družinah, v Cerkvi, v šoli, v službi itd. so temeljito zamajale samoumevnost spoštovanja staršev in predstojnikov. Kaj sedaj?

Sam si prizadevam, da bi otroci uspeli dojeti, da niso krivi za vse, kar v sebi nosijo. Otrok namreč najpogosteje obrne v družini vse nase in nikakor noče videti, da bi bilo s starši kaj narobe. Ko pa z leti pride do spoznanja, ga v sovraštvu ne ustaviš več. Med tem pa je že posredoval popolnoma zgrešeno držo svojim otrokom. Začarani krog. Zloraba rodi zlorabo, znotraj zapovedi spoštovanja tistega, ki te je zlorabil, pa je stvar le še hujša. Kako iz tega kroga?

Najprej moramo vedeti, da je zapoved o spoštovanju do očeta in matere starozavezna. Prinaša le del resnice, ki jo je Jezus s svojo držo in besedo temeljito dopolnil. Do svoje mame Marije je pogosto popolnoma nekrščansko vzgojen. Ljubezen do nje vedno vključuje najprej ljubezen do Očeta in potem do samega sebe.

Leta sem skušal pomagati otrokom, ki so običajno že polnoletni, da bi si ozavestili rane, ki so jih vede ali nevede storili starši. Ozaveščanje omogoča, da bi se lahko od njih odmaknili in se z njimi spopadli. Sicer se otrok tako močno poistoveti z ranami, da ne vidi izhoda iz njih. Ko pa otrok spozna, da ni kriv za vse, kar doživlja, nastane težava. Zaveda se, kaj vse je pretrpel, zaveda se jeze, ki se je v njem prebudila, nima pa volje, da bi negativne občutke predelal in se iz na novo ugotovljenega stanja dvignil v konstruktivno držo do sebe in bližnjih. Mladostniki tako postajajo razvajeni starši, na smrt kritični do svojih staršev, nič boljši starši do svojih otrok in zakonci do svojih sozakoncev. Vse skupaj postaja le še psihološko 'mrcvarjenje' drugega z goro znanja o vseh ranah. Posledica je gora nekoristnega napuha, ki vodi v prezir, ne le njih, ampak tudi njihove otroke.

Nekaj podobnega se dogaja tudi v družbi. Spoznali smo zlorabe in sedaj?! Razvrednotili smo avtoriteto in razvili prezir. Iz pretiravanja v spoštovanju do staršev in avtoritet smo prešli v prezir do vsega. Prezir, ki smo ga nazadnje deležni vsi.

Kako naj bo drugače? Najbrž moramo začeti z zaključkom današnjega evangelija: »S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« Ni najhujša drama, če smo bili zlorabljeni, veliko hujša je, če bomo zlorabljali naprej. Ni najhujše, če trpimo, huje je, če trpljenje povzročamo. Kajti življenje tistega, ki je trpljenje sprejel, je lahko lepo. Življenje tistega, ki trpljenje povzroča, pa nikoli. Prezir ne bo nikoli prinesel veselja tistemu, ki prezira.

Vedno sem ob ozaveščanju travm poudarjal, da spoznanje izvora, tudi povzročitelja, nikoli ni cilj. Cilj je preseganje ran in resnična sprava s tistim, ki je rane prizadejal. Spoznanje in sprava sta pot v novo življenje. A vedno bolj spoznavam, da želje po spravi in novem življenju skorajda ni. Krhke in ranjene osebe, pomehkuženost današnjega časa kriči po novi moči. Brez molitve in odpovedi tistih, ki so pripravljeni nositi breme drugih, najbrž ne bomo izprosili, da bi ta čas zlezel iz prezira in zlorab. Če hočemo resnično ljubiti, se bomo morali zavedati, da dajati ni krivica, ampak edina pot do tega, da bi tudi prejeli: mir, veselje, polno življenje.