Dodajam povezavo k drugemu delu pastirskega pisma: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-postni-cas-2019-vsezivlje...

Sam se pridružujem Janji. Bi tudi rad prisluhnil svoji notranjosti, kaj se mi dogaja. Da si bi lahko sledil skozi dan. Da bi imel na koncu dneva pogum pogledati vase in si priznati vse svoje šibkosti, nedorečenosti, grehe. Potem bo tudi Bog lahko delal. 

Odstraniti najprej Bruni iz svojega očesa.
Veckrat imam občutek, da ljudje radi obsojamo ali dajamo opomin drugim, če tudi nimamo česa ponuditi. Zamaje je dajanje opominov in nasvetov plodno takrat, ko lahko nadalje človeka tudi v problemu usmerimo na pravo pot. V nasprotnem primeru se mi zdi opomin ali nasvet samo povzdigovanje nad nekom. Jezus v tem evangeliju poudarja, da smo lahko posebno nagnjeni k dajanju nepotrebnih in slabih nasvetov na duhovnem ali moralnem področju. Tako jasno nam je kaj se mora zgoditi v življenju drugih, da se težko zadržimo. V svojem življenju pa smo vedno previdni, ker vidimo širšo sliko in vemo, da je pot težka. Vedno smo povabljeni, da vzgajamo in vodimo drug drugega v pravo smer in z koristnimi nasveti, ki nam pomagajo premagovati ovire na tej poti. 

"Torej molčimo, ker ne želimo razkriti svojega srca ali pa z istim namenom klepečemo."


Tudi sama doživljam, da molčim ali klepečem, ko ne želim razkriti svojega srca. Ko se ustrašim svoje golote, ko bi pred njo zbežala, takrat sem zelo težko iskrena sama s seboj oz. me zavedanje resničnosti moje golote vodi bodisi v obup ali pa v opravičevanje, da saj ni tako hudo, da me Bog vsemu navkljub ljubi.

Ostajajo mi besede Gregorja Čušina, ki je na predavanju za starše rekel, da imamo problem z dojemanjem s kakšno ljubeznijo nas ljubi Bog, ker imamo samo izkušnjo naše, človeške ljubezni, ki pa je v vsakem primeru zelo omejena v primerjavi z Božjo. Vedno znova si moram ob opominih ali spoznavanju lastne golote klicati pred oči, da problemi niso pot v obup, ampak v rast. Da me Bog ljubi tako, kot sem in ne tekmujem v popolnosti za njegovo ljubezen, ampak se moram za ljubezen odločati, ker je to edina pot do polnega življenja.

pridiga me zelo nagovarja in daje veliko spodbud. Ena je tale ...

Postni čas je priložnost, da se srečamo z našo goloto, s tem kar najgloblje smo. Najgloblje v nas je to, kar čutimo in ne kar mislimo. Če ne vemo, kaj čutimo, ne vemo, kaj govorimo. Torej, je postni čas srečanje z goloto našega bitja. Srečanje z bitjem, ki ni lepo oblečeno, ki ni urejeno in počesano, ampak razmršeno in golo. Brez ugajanja, brez prilagoditev, brez moralnih zavor. Golo bitje doživlja, kar doživlja. Nihče se ne more prisiliti, da bi bil zaljubljen ali jezen, da ga boli ali se veseli. To smo ali nismo, doživljamo ali ne, čutimo ali ne. Vprašanje je, ali hočemo priti v stik z našim jazom, z golo podobo nas samih? 

Meni so te misli spodbuda, da se vedno znova srečujem s seboj, s tako kot sem, tudi ko imam občutek, da bi morala biti drugačna. Da tvegam biti to, kar sem in povedati, kaj čutim, tudi če bom mogoče prezrta, neslišana. Včasih, ko delim sebe, me drugi butasto gleda. Vidim, da je drugje, da ima mogoče svoje slikice v glavi, včasih pa celo odgovarja nekaj mimo moje misli. To me ponavadi jezi in sesuva. Ne znam še točno povedati, kaj mi je. Mislim, da je občutek nepomembnosti za drugega in nevrednosti. Boli pa tudi, da ni odnosa.  

Rada bi imela tako vero v božjo ljubezen, da bi se v takih trenutkih naslonila na Boga ter otroško zaupala, da nič ne more porušiti, da sem ljubljena taka, kot sem. Da sem vredna in od njega nikoli prezrta. Da doživljam, kar doživljam, da sem, kar sem in tako me ljubi ... Ne glede na vse. 

V tem postnem času se bom še posebej trudila biti čimbolj v navezi s svojo resnično globino in z Bogom, ki ljubi. 

»Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« (Lk 6,45)

»Kaj je v srcu tistega, ki molči?... Molčimo, ker ne želimo razkriti svojega srca ali pa z istim namenom klepečemo.«

Hvala za to močno pridigo! Tudi sama sem se že neštetokrat spraševala, kaj neki si mislijo oz. kaj doživljajo tisti, ki pri naših pogovorih vedno molčijo in kaj želijo prikriti tisti, ki kar naprej klepetajo?

Ob tem mi skoraj vedno prideta na misel dve svetopisemski besedili:

Na eni strani torej svat, ki je molčal in se s tem izločil, ter bil pahnjen v 'najzunanjejšo temo'.

Na drugi strani pa kača – simpatična klepetulja, ki pritegne Evino pozornost, ker sprašuje o resnici – »Ali je res Bog rekel…?« In takoj, ko se Eva zaplete v dialog z njo, se že loči od Resnice. Misli, da jo zagovarja, pa ji že dodaja laž: ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne'. Bog ni nič govoril o dotikanju.

Tako prekanjeni klepetulji uspe človeka oropati sijaja Resnice, v katerem je živel, ustvarjen po Božji podobi, in ga potegniti v temine zmede in laži, ki sejejo smrt…

Nocoj v naši skupnosti začnemo 8-dnevne duhovne vaje v tišini. Bogu hvala za ta privilegiran čas srečevanja s svojo notranjo goloto v tišini svojega srca, kjer sem čisto preprosto in iskreno to, kar sem. Ko padejo vse maske in mi ostaja samo moja golota, to postaja svet prostor srečevanja z Bogom, ki očiščuje in zdravi… Sem vesela in v tolažbo mi je, da se pri evangelistu Mateju nauk o iveri in brunu v očesu konča takole: »Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa,‹ če imaš sam bruno v očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. Svetega ne dajajte psom, in svojih biserov ne mečite svinjam, da jih ne pomendrajo z nogami in se nato obrnejo ter vas raztrgajo.« (Mt 7, 4-6)

Tako kot zunanje golote, tudi svoje notranje golote človek ne deli ravno s komerkoli. Za to je potreben zaupen prijateljski odnos in takšnih se v življenju zgradi bolj malo. Jezus je svoje najbolj notranje bistvo delil samo s tremi učenci, pa še od teh treh ga je v globini razumel samo eden...