Ne sodite
… Povedal pa jim je tudi priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver, ki je v očesu tvojega brata.«
Drevo spoznamo po sadu
»Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.« Lk 6,39-45
Iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta
Česar polno je srce, to usta govore, pravi pregovor, ki je najbrž nastal iz evangeljskega reka, ki smo ga danes slišali. Zanimivo, da se do danes ob tem nisem resno ustavil. Ni me zbodla v oči in srce ta misel, pa se s posledicami tega srečujem neprestano. Vedno sem se ustavljal ob besedah, nisem pa se ustavil ob molku. Kaj se dogaja s človekom, ki v odnosu ne govori. V mislih imam predvsem dve izkušnji:
- Približno dvajset let spremljam pare v zakonskih skupinah, pa vedno pristanemo pri tem, da je pogovor o evangeliju in pogovor o tem, kje sta v odnosu, pogosto le tema njunega pogovora, ko sta v avtu in se vozita na srečanje.
- Tudi pri svojem osebnem spremljanju posameznikov in parov doživljam podobno. Nekateri po več let ne uspejo naredi preproste domače naloge: Da bi se en mesec redno pogovarjali s svojim bližnjimi.
Torej molčijo. Kaj je v srcu tistega, ki molči, ki nima kaj povedati bližnjemu. Ko sem takole razmišljal, sem se spomnil drobne knjižice z naslovom Prerok. Globoke misli Kahlila Gibrana o različnih temah so me vedno nagovorile. Mnoge sem uporabil, prav o pogovoru njegovih misli pa nisem še nikoli, zanimivo. Tokrat sem vedel, da bodo odgovor na današnji evangelij. Prisluhnimo nekaterim:
- Govorite, ko je konec miru v vaših mislih.
- Ko ne zmorete več prebivati v samoti svojega srca živite na svojih ustnicah in glas vam je zabava in kratkočasje.
- V večjem delu vašega govora je misel na po ubita.
- Nekateri med vami klepečejo iz strahu pred samoto. Tišina samote namreč razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati.
- Drugi spet govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo.
- Ko srečate prijatelja na cesti ali trgu, naj duh oživi vaše ustnice in vodi vaš jezik.
Torej molčimo, ker ne želimo razkriti svojega srca ali pa z istim namenom klepečemo. Postni čas je pred nami. Letos smo pripravili postno akcijo o pogovoru in molitvi. Ob današnjem evangeliju razmišljam, da bo zelo prazna, če ne bo pogovora in molitve v nas samih. Govor vsekakor ne sme biti konec miru v naših misli, ampak njegovo nadaljevanje. Torej naj se začnemo pogovarjati v sebi, v našem srcu, v tišini našega srca moramo sprožiti dialog. Postni čas je odlična priložnost za to.
Človek govori, pravi Prerok, ker želi ubežati goloti svojega jaza v globini. Postni čas je priložnost, da se srečamo z našo goloto, s tem kar najgloblje smo. Najgloblje v nas je to, kar čutimo in ne kar mislimo. Če ne vemo, kaj čutimo, ne vemo, kaj govorimo. Torej, je postni čas srečanje z goloto našega bitja. Srečanje z bitjem, ki ni lepo oblečeno, ki ni urejeno in počesano, ampak razmršeno in golo. Brez ugajanja, brez prilagoditev, brez moralnih zavor. Golo bitje doživlja, kar doživlja. Nihče se ne more prisiliti, da bi bil zaljubljen ali jezen, da ga boli ali se veseli. To smo ali nismo, doživljamo ali ne, čutimo ali ne. Vprašanje je, ali hočemo priti v stik z našim jazom, z golo podobo nas samih?
Vse naše govorjenje je popolnoma prazno, če ne izhaja iz srca. Kako res je, kar pravi Prerok, da nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. Koliko praznih besed si izmenjamo v različnih skupinah, ker nas v teh besedah ni, ker nas v tej ali oni resnici sploh ni. Le srce lahko sreča srce. V besedah se bomo srečali le, če bodo izhajale iz srca, če bodo srce delile z drugim.
Zelo preprosta misel današnjega evangelija: Ne misli v prvi vrsti, kaj boš govoril, ampak se vrni v svoje srce in se pogovori z njim in v njem. Vprašaj se, kaj se pogovarjaš sam s seboj. Kakšni dialogi tečejo v tvojem srcu. Dialogi s seboj, z bližnjim, z Bogom. Če boš iskren sebi, boš iskren v pogovoru. Mar si ne želimo odnosov, kjer bomo sprejeti in ljubljeni. Stopimo v svoje srce in šele iz njega k bližnjemu in Bogu. In našli bomo, kar iščemo!
Dodajam povezavo k drugemu delu pastirskega pisma: https://katoliska-cerkev.si/pastirsko-pismo-za-postni-cas-2019-vsezivlje...