Učenci v soboto smukajo klasje
Neko soboto je šel skozi žitna polja, in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je storil David, ko je potreboval in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel položene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govoril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov gospodar tudi sobote.«
Mož s suho roko
Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežali so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili. (Mr 2,23-3,6)
Na Mirenskem Gradu sem obhajal zahvalno mašo v zahvalo za 25 let duhovništva, zato je pridigi dodan tudi pogled na moje duhovništvo.
Pravila ali polno življenje
V kako neroden položaj Jezus tišči s svojimi dejanji. Učenci smukajo klasje v soboto in jedo zrna, on pa jih ne opomni. Zna se postiti, ve, da kako pomembna je odpoved, v tem primeru pa se zdi, da na vse to pozabi. Tega seveda ne spregledajo farizeji, ki se vestno držijo sobotnega počitka oz. skrbijo, da bi se ga drugi držali. Mar ni očitek, zakaj kršijo sobotni počitek upravičen?! Saj bi lahko Jezus učence spodbudil, naj se malo potrudijo in naredijo iz te lakote odpoved, ki jim bo koristila za osebno rast. Pa ne. Da se v zobe in ruši ustaljeni red. Zakaj?
Danes imamo dva običajna odgovora na takšno dilemo. Enim sobotni, npr. nedeljski počitek in kakršno koli drugo pravilo nič ne pomeni, drugi pa se ga držijo kot pijanec plota. Jezus prinaša v naše razmišljanje novost. Ne moti ga sobotni počitek. Moti ga, da ljudje postajamo sužnji pravil. Jezus preprosto želi, da nismo na zemlji sužnji ničesar. Niti dobrih pravil ne. Prišel je, da bi bili svobodni. Prišel je, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Živeti polno pa ni mogoče, če smo izvajalci pravil. Izvajalec je robot, je mrtev človek. Le če smo v polnosti svobodni, smo sposobni zaznavati svoja doživljanja, resnična hrepenenja, potrebe in želje drugega ipd. Takoj ko pravila prevladujejo, je pravzaprav konec ljubezni. Ljubezni do sebe, do bližnjega in do Boga. Če je npr. doma navada, da eden dela to, drugi ono, pa ne uspemo iti prek tega, pademo v rutino samoumevnosti in pozabimo na hvaležnost, na odgovornost za drugega, na ljubezen. Vse postane izvajanje pravil, odnosa in ljubezni ni.
Prav o tem govori nadaljevanje evangelija. Sobotni počitek, kakorkoli je že bil upravičen in dober, je lahko služil kot opravičilo za brezbrižnost do reveža. Če se v soboto ne dela, naj bo revež kjer koli, smo izpolnili božjo postavo in v miru lahko odidemo na svoje domove. Tako nas danes lahko nedeljska maša, zakonska skupina, dar za uboge ipd. opravičijo za vse neumnosti, ki jih počnemo v naših odnosih. Nekaj molitvic, maša, dar pa smo naredili vse.
Današnji evangelij gledam v luči Jezusove temeljne življenjske usmerjenosti. Prišel je med nas in razmišljal samo eno: kako ljudem prinesti polno življenje. Želel je videti človeka, mu pomagati, pomagati, da bo osebno rastel in da bo videl drugega. Zato ne razmišlja drugega kot, kako človeka prebuditi v življenje. Ko vidi lačne jih želi nahraniti, ko vidi bolne, jim želi prinesti zdravje, ko vidi ujete v pravila, zapovedi in prepovedi jih želi osvoboditi. Logično, bi rekli, a žal se v nekih okoliščinah tako zdrava logika, tako samoumevna dejanja ljubezni lahko obrnejo proti človeku. Tako je bil Jezus označen za upornika in sebičneža, za prevaranta itd. Nagrada za njegovo ljubezen je bila križ.
Če se ob tem evangeliju ustavim ob svoji duhovniški poti lahko rečem, da se sam vedno sprašujem, kdaj križam Jezusa. Tega ne želim, zato mi je prva in najpomembnejša stvar v mojem življenju in duhovništvu: Resnica. Slediti resnici, ki osvobaja, je moje prvo vodilo. Ne pravila in stereotipi ampak resnica. Drugo je: Izpolniti božjo voljo. Delati to, kar od mene pričakuje Bog, ne to, kar mi paše ali se zdi primerno znotraj mojih predstav. Verjamem, da me to osrečuje in izpolnjuje. Tretje vodilo, pa je: Ljubiti. Samo ljubezen izpolni človeka.
V tej luči sem vedno želel graditi naše odnose in ustvarjati živo občestvo. Bodisi z domačimi, med mladimi, v zakonskih odnosih, med brezdomci ali v skupnosti. Pri tem vedno naletim na lastne omejenosti in svoj nepopolnost, hkrati tudi na hud odpor in obtožbe. Naj naštejem le nekaj obtožb, ki močno zaznamujejo mojih 25 let duhovništva, od tega devetnajst let bivanja na Gradu. Obtožbe vidim zelo podobne tem, ki jih doživlja Jezus.
- Ko sem na Grad sprejel dekleta, se je kar kadilo od sumničenja in nasprotovanja. Nihče ni povedal nič jasnega, le obtožbe in zgražanja je bilo čutiti. Menda nekatere to še vedno grize.
- Ko sem bil primoran v izganjanje hudiča oz. eksorcizem, sem prejel pisno dovoljenje od škofa, pa sem bil obtožen nepokorščine. Označen sem bil za skrajneža, neuravnovešenega, tistega ki pretirava, išče pozornost, pomembnost itd.
- Ko sem delal z mladimi, so se župniki zgražali nad necerkvenostjo. Češ, da rušim ustaljene meje župnij in pastorale, da to ničemur ne koristi, le škodi.
- Ko sem več kot deset let organiziral celotno dekanijo v pripravi na birmo in jo vodil, sem dobil očitek, da ni nobene koristi, da mlade vlečem k sebi, da sem preveč zahteven, skratka od vsega nobene koristi.
- Ko sem začel spremljati ljudi v osebnih pogovorih, so mi nekateri očitali, da za to delo nimam nobene licence.
- Pri spremljanju mladih je očitek, da razdiram družine in ločujem otroke od staršev.
- Pri delu z zakonci in starši je problem, da so le ti premalo vključeni v župnijo.
- Pri delu z brezdomci, da jim delim hrano in podpiram njihovo lenobo.
- V odnosih do posvečenih pa nisem sposoben za dialog, ne vidim drugih, samo pričakujem in nič ne vložim itd. itd.
Seznam obtožb je dolg. Že dolgo mi je jasno, da ga ne bom nikoli izbrisal. Počasi se navajam, da bo vedno daljši, da bodo očitki vedno. Če spodbujaš ljudi, da bi rasli, da bi živeli bolj polno, ustvarjaš neprijetne napetosti in prebujaš slabe občutke. Hočeš nočeš podiraš ustaljene okvire in rahljaš varne meje. Iz vsega se rojevajo obtožbe, kjer ni prostora za razumevanje. Jezusa sta zavzeto delo za človeka in želja da bi zaživeli polno pripeljalo na križ, konec za njegove učence ni bil in ne bo drugačen.
Kljub temu sem z veseljem duhovnik in z veseljem lazarist. Moja neuspešnost in nepriljubljenost ne bo spremenila mojih treh vodil:
- Slediti resnici, ki osvobaja.
- Izpolniti božjo voljo.
- Ljubiti.
Kljub temu, da se je v vseh teh letih marsikdo čutil prizadetega in užaljenega, nisem nikoli želel ne z besedo ne z dejanji obsojati ali obtoževati ali zbujati občutke krivde. Žal je bilo pogosto razumljeno narobe. Žal mi je, da nisem znal drugače. Rad bi, da bi živeli polno, da bi se resnično veselili poti za Jezusom, da bi rasli iz resnice Evangelija in verjeli v lepoto življenja v živem občestvu Cerkve. Bogu sem hvaležen za dar duhovništva, da mu lahko služim.
V tem odlomku govori o sobotnem počitku, kar sam doživljam, kot cerkveno pravilo, ki naj se ga bi držali. Včasih, ko smo doma je večkrat skušnjavo poprijeti kaj v roke in kaj postoriti. Če se moram podrediti temu pravilu se ne čutim svobodnega, kar nas spodbuja Jezus. Sam sem večkrat v dvomih kako živeti to svodobo?
Če dam en primer, ko sem srečal enega župnika v nedeljo pred župnjiskim domom in je nekaj delal? Opomin je bil, da se v nedeljo ne dela. Njegov odgovor nazaj je bil to, kar opravljam so dobra dela? Se mi je zdelo, da je tako svobodno odgovoril.
Sam najraje vidim, da se v nedeljo po maši kam odpravimo z družino in potem nimam nobenih pomislekov kaj bi lahko postoril. V kolikor smo doma pa že iščem kaj bi lahko? Tukaj se mi križajo svoboda in pravila, ki naj bi se jih držali.
Gorazd Lapanja