Jezus obudi mladeniča v Nainu

Nato se je napotil v mesto, ki se imenuje Nain. Z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Prav tedaj, ko se je približal mestnim vratom, so nesli ven mrliča, edinega sina matere, ki je bila vdova. Spremljala jo je precej velika množica iz mesta. Ko jo je Gospod zagledal, se mu je zasmilila in ji je rekel: »Ne jokaj!« Pristopil je in se dotaknil nosil. Tisti, ki so nosili, so se ustavili in rekel je: »Mladenič, rečem ti: Vstani!« Mrtvi se je vzdignil in začel govoriti; in Jezus ga je dal njegovi materi. Vse je obšel strah in slavili so Boga ter govorili: »Velik prerok je vstal med nami« in »Bog je obiskal svoje ljudstvo.« Ta glas o njem se je razširil po vsej Judeji in vsej okolici. Lk 7,11-17

Bog je obiskal svoje ljudstvo

Ob deseti obletnici našega Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote sem ob odlomku najprej pomislil, kaj naj govorim. Na koncu lahko strnem svoje razmišljanje v dve izkušnji, ki ju želim podeliti z vami. Prva je izkušnja razmišljanja ob  božji besedi, druga pa izkušnja božjega delovanja, o kateri govori odlomek, sam pa jo spoznavam v pogledu na svoje življenje.

Ko preberem odlomek, se vedno vprašam, kaj mi hoče oz. kaj nam hoče Bog v tem trenutku po božji besedi sporočiti. Torej želim združiti božjo besedo in ta trenutek. Najprej sploh nisem pomislil, da bi pri maši govoril o deseti obletnici našega društva. Seveda pa sem pomislil, kaj želi o tem dogodku spregovoriti božja beseda. Ko sem pomislil na to dvoje: deseto obletnico in evangelij, se mi je zdela povezava res smešna: Pogrebni sprevod, ki se vije v joku iz mesta na eni strani in praznovanje na drugi. Kaj bi to bilo, sem se vprašal. Naj delim z vami svoje občutke, svojo pot iskanja, mogoče bo tudi za vas dragocena. Pomislil sem torej:

• - Bog, ta odlomek najbrž ne paše k praznovanju, torej želiš, da praznovanje v pridigi obidem?
• - Mogoče želiš, da vzamem drugi odlomek za praznik Srca Jezusovega?
• - Kaj naj torej govorim? O delih usmiljenja – mrtve pokopavati?
• - Naj razmišljam, kdo je sedaj ta mati, ki obupuje nad mrtvim sinom. Je to očitek na moje delo, ker sem nekatere otroke zbral okrog sebe in jih iztrgal materam? To bi mogoče bilo, a ti ne končuješ s smrtjo, ampak obujaš k življenju – ne vem, če je to tema za praznovanje?
• - Da bi govoril o tem, kje je društvo prinašalo življenje? Ne, Bog, to vem, da ni tvoja volja!
• - No, kaj torej hočeš? Misel se je ustavila pri pogledu na ženo, ki jo je Bog po dolgi poti obiskal in ob trditvi, da je Bog obiskal to ljudstvo. Ta misel, se mi je zdela božja, in tu sem se ustavil.

Poglejmo najprej evangelij. Stvar se zdi preprosta in na prvi pogled vabi k misli: Blagor ji, njej je Bog vrnil izgubljenega sina, a tega danes ne doživimo več. Pa je bila za mater zgodba res tako preprosta? Ne! Najprej je doživljala stisko izgubljanja moža. Bog ve, koliko je prosila, da ne bi umrl. A Bog je ni uslišal. Izgubila je moža. Komaj je sprejela božjo voljo, da je vdova, že je prišla bolezen nad sina edinca. Gotovo je govorila in molila: Gospod, tega mi nikar ne vzemi, tega vendar ne moreš, brez njega bom umrla tudi sama, saj mi brez njega ni živeti, hkrati pa nimam nikogar, ki bo poskrbel zame. In Bog tudi te prošnje ni uslišal! Lahko si predstavljamo, da je v sprevodu za sinom v grozni bolečini, a očitno je bil prostor, da je Bog sam ustavil sprevod, se dotaknil nosil – kar je bilo strogo prepovedano, in je spregovoril ob mrtvem. Žena je bila odprta za Boga, kljub neskončni bolečini. In Bog jo je končno obiskal na tako čudovit način, da ji je obudil sina in ji vrnil dvoje življenj – njeno in sinovo.

Zdi se, da najpogosteje doživljamo prvi del, a do drugega ne pridemo, ker težko zdržimo v stiski, da Bog ne sliši. Pa vendar sem trdno prepričan, da Bog vedno sliši in nas vedno obiskuje. Naj podelim svojo izkušnjo:

Več kot deset let sem iskal načine, kako bi v Ljubljani delal z brezdomci, pa ni bilo nobenega pravega učinka, razen nasprotovanja. Večkrat sem že razmišljal, da bi vse pustil, a Bog ni dal. Vsaj tri leta sem intenzivno iskal prostore za dnevni center, pa nič. Ko je bila zavrnjena prošnja, da bi bil center zraven cerkve Srca Jezusovega, z utemeljitvijo, da bo tam nekoč – danes pa je že – grob škofa Gnidovca, sem si rekel. Gnidovec bi bil gotovo vesel, če bi imel ob sebi druščino z brezdomci. No, če nič, bo že uredil. Ko sem pustil iskanje ob strani, mi je ena od prostovoljk kako leto za tem prinesla novico, da sestre uršulinke iščejo nekoga, ki bi prevzel njihove prostore v podhodu v centru Ljubljane. In nastal je dnevni center, ki ga je Bog dal. Bog daje, ko je čas in ne takrat, ko ga prosimo.

Tako daje tudi misli, ki se ne uresničijo takoj. Tako mi je dal misel, kako lepo bi bilo nagovarjati ljudi v šmarnicah, a očitno to ni moje delo. Ko sem to misel opustil, se je po kakih desetih letih naša Urška iz skupnosti oglasila, da bi se prijavili na razpis za šmarnice in od takrat nastajajo med nami.

Ko sem prišel na Grad, je bilo moje delo z birmanci na nek način končano. Zdelo se mi je škoda zakopati znanje, pa sem si mislil, če Bog tako hoče, je prav, če hoče drugače bo poskrbel. Po več letih je naša Martina dala pobuda za nove kateheze. S skupnostjo Betlehem smo naredili učbenike in vodili birmansko pastoralo v celi dekaniji.

A Bog tudi vzame, ne le daje: Po desetih letih vodenja birmanske pastorala v dekaniji, sem čutil, da Bog dopusti, da nekaj umre, čeprav je dobro. Kaj hoče s tem, bo mogoče povedal kasneje. Mogoče nas bo enkrat na poti iz mesta, na pogrebnem sprevodu ustavil, mogoče!? Po petih letih izganjanja v nekaj obsedenih, po vseh potrebnih pooblastilih s strani škofa, so izganjanja dvignila le kup prahu in blata. Rezultata pa nobenega! Zakaj? Mogoče me je Bog vzgajal v ponižnosti? Ko je skupina za pare zacvetela, sem mislil, da je to tisto, kar si Bog želi. In kmalu za tem je propadla. Kako z lahkoto Bog prepušča stvari smrti?! Ob vsem tem vas želim spodbuditi, da bi v sebi prebujali zavest in zaupanje, da:

-          Bog deluje in obuja k novemu življenju tudi danes,

-          Bog običajno potuje v drugo smer, kot bi mi radi,

-          se Bogu nikoli ne mudi in na videz z lahkoto jemlje življenje dobremu, pokopava mrtve in čaka,

-          Bog ugasne tudi še tako dobro delo, če se je tako odločil: Zakaj mogoče ne bomo nikoli izvedeli,

-          ima Bog kljub vsemu vedno prav!

Vse, kar se zgodi, se dogaja v njegovi neskončni ljubezni: tako trpljenje kot veselje, smrt in življenje. Na nas je, da ga iščemo in si ponavljamo z globoko vero ali pa le s trdno odločenostjo: Bog je obiskal svoje ljudstvo in ga vedno obiskuje! Amen.