Samarijska vas noče sprejeti Jezusa

Ko so se dopolnjevali dnevi, da bi bil vzet v nebesa, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. Pred seboj je poslal svoje glasnike, ki so spotoma prišli v neko samarijsko vas, da bi vse pripravili zanj; vendar ga tam niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem. Ko sta to videla učenca Jakob in Janez, sta rekla: »Gospod, ali hočeš, da rečeva, naj pade ogenj z neba in jih pokonča?« Jezus se je obrnil k njima in ju pograjal. Nato so odpotovali v drugo vas.

Rad bi hodil za Jezusom

Ko so potovali, mu je med potjo nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus pa mu je dejal: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Nekomu drugemu pa je rekel: »Hôdi za menoj!« A ta je dejal: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Rekel mu je: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Spet drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, a dovôli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus pa mu je dejal: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Lk 9,51-62

Dragi bratje in sestre, dragi animatorji,

pred nami je zgodba prvega oznanjevanja. Govori o prvih učencih, ki so stopali na pot za Jezusom ali pa so šli prvikrat pred njim, da bi mu pripravili prostor. Prva izkušnja ni ravno pozitivna, v kolikor pa bi lahko bila, Jezus opozarja učence na težave, ki bodo pri oznanjevanju nastopile.

V prvem delu evangeljskega odlomka smo slišali, da sta dva učenca prišla v Samarijsko vas, da bi pripravila prostor Jezusu, ki se je napotil proti Jeruzalemu. Samarijani niso imeli pretirano radi Judov in obratno. Čeprav Jezus sicer daje usmiljenega Samarijana za zgled sočutja in pozornosti, pa tu on sam in njegovi učenci doživljajo zavrnite. Ker je šel proti Jeruzalemu, ga niso sprejeli. A Jezus se ne maščuje in tudi svari pred maščevanjem. Torej prva negativna izkušnja – zavrnitev!

Potem imamo učenca, ki se ponudi, da bi hodil za Jezusom. Ta pa ga opozarja: »Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Najbrž bi rad povedal, da pot za njim ne pozna počitka. To je pot, to ni počivanje. Je vzpenjanje po poti življenja, ni lagoden spust.

Spet drugi bi šel za Jezusom, a pravi: »Gospod, dovôli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Jezus mu je rekel: »Pústi, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo!« Zakaj je tako narobe, da bi šel pokopat svojega očeta? Verjetno Jezus hoče povedati, da je težava, neprestano vračanje na začetek, ki ne dovoli prave rasti. Zato pravi naslednjemu, ki bi se rad poslovil od svojih domačih, da: »za Božje kraljestvo ni primeren nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj.« Neprestano vračanje k temu, kako je bilo, ko smo bili drugje, doma, pri starih prijateljih ipd. jemlje pravi zagon.

Tako lahko ob prebranem evangeljskem odlomku vidimo, kako gleda Jezus na vsakdanje življenje. Ker je prišel, da bi živeli na polno, da bi bili polni življenja, ne pristaja na kompromise nekega lagodja, povprečne delavnosti ali celo lenarjenja. Življenje je boj za dobro, je prizadevanje, da iz sebe naredimo čim več. Da zaživimo v svobodi, kar pa zahteva vse, kar smo zgoraj slišali.

Prva učenca sta bila v samarijski vasi zavrnjena, pa bi se najraje maščevala ali pa obupala. Ne, pravi Jezus, gremo naprej. Jezus nas svari pred skušnjavo strahu pred zavrnitvijo ali maščevanjem. Umik in maščevanje ne dajeta življenja. In zakaj sta bila učenca zavrnjena? Ker sta se jasno opredelila za Jezusa in zanj hotela pripraviti prostor. Tudi vi, dragi animatorji, se boste morali opredeljevati. Odločati se boste morali za ustvarjanje tišine in reda, za sodelovanje in poslušanje. In pri tem boste lahko naleteli tudi na zavrnitev. Komu boste šli na živce, a Jezus pravi – ne obupajte. Postaviti se je kljub temu potrebno, če hočemo kaj pametnega v življenju narediti. Imaš moč, da delaš dobro, zato moraš delati dobro, kljub zavrnitvam.

Vsake toliko bi radi počivali. To poznate, to poznamo vsi. Dovolj smo naredili, zdaj pa počitek. Kdaj bo že vse narejeno? Jezus pravi, da nikoli. Svari pred drugo skušnjavo tj. pred skušnjavo počitka. Počitek ni cilj, je le sredstvo za dobro delo. Za Jezusovega učenca je počitek pomoč za delo, ne cilj. Sicer postajamo vedno bolj leni, razmišljamo le še o počivanju in pozabimo na to, da nas delo razveseljuje in prinaša življenje tudi drugim.

Ko postane vse skupaj naporno, bi se obrnili in odšli – pogledat, kako je doma, razmišljat o drugi poti, kaj ko ne bi bili na oratoriju, kaj ko ne bi bili poročeni itd. Jezus svari pred tretjo skušnjavo, skušnjavo neprestanega vračanja na začetek. Pot za Jezusom je lepa, ker vodi vedno naprej. Zahteva pa, da se ne bojimo zavrnitve, da sprejmemo počitek, le kot sredstvo in ne kot cilj ter da se ne vračamo neprestano na začetek. Naj bo takšen ta oratorij, pa bo zagotovo lep. Naj bodo takšni naši odnosi, pa nas bodo zagotovo osrečevali. Naj bo takšno naše delo, pa nas bo vedno osrečevalo!