Jezus pošlje dvainsedemdeset učencev
Potem je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval iti. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recite najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«
Dvainsedemdeseteri se vrnejo
Dvainsedemdeseteri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo demoni so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.« Lk 10,1-12,17-20
Slediti Jezusu in ga oznanjati
Prvo, kar lahko v evangeliju opazimo je, da Jezus predvideva zavrnitev. Mir naj prinašamo, a če ga drugi ne sprejme, naj se mir povrne k nam. Tj. miru ne moremo izgubiti, če nas drugi zavrne. Mir je nekaj, kar v nas ostane. A ostane le, če sprejemamo zavrnitev. Tako se lahko spet vrnemo na pretekli evangelij, kjer vidimo, da je za oznanjevanje, ne le za hojo za Jezusom, potrebno presegati skušnjavo strahu oz. bega pred zavrnitvijo. Če hočemo iti za Jezusom, moramo znati premagovati strah pred zavrnitvijo. Če ga hočemo oznanjati, še toliko bolj.
Skušnjava dokazovanja – ko bi radi ves svet prepričali, da imamo prav. Ne, pravi Jezus, kjer vas ne sprejmejo, odidite naprej, otresite prah z nog in oznanjajte drugje. Sprejmite težo zavrnitve in ne pričakujte lažni počitek, ko bo vse mirno in vse prav. Tega miru ne bo. Kjer lahko ostanete, ostanite, a vedite, da je pot vedno naprej. Tudi tam, kjer smo sprejeti, moramo biti na poti. Mogoče na videz Jezus tu pokrije skušnjavo počitka, ko pravi: ostanite, kjer vas sprejmejo. Ne, želi le, da ne begamo iz hiše v hišo. A tudi tam, kjer smo sprejeti, je potrebno rasti. To bo napor. In mogoče je prav tu eden glavnih problemov naših družin, zakonov, skupnosti. Ko si predstavljamo, da mora biti v zakonu ali v družini vse lepo in prav. Nikjer ne bo vse prav. Lahko smo sprejeti, a se moramo še vedno spreobračati. Nikoli nismo na cilju, vedno moramo biti na poti.
Jezus daje oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč, da bi v ta svet prinašali mir, ki ga svet ne more dati. Kaj je največji strup današnjega časa?
Prvi strup, ki se ga, tako je videti, še vedno ne zavedamo, je, da mislimo, da je več resnic, da je mogoče živeti v miru, če ima vsak svojo logiko itd. Mir je mogoč, če imamo ista merila, iste vrednote, če se zavedamo, da je nekaj dobro in nekaj slabo, če se zmoremo zediniti, kaj je resnično dobro in kaj slabo. V sveti lažne svobode, smo postali sužnji svobode. Tako smo svobodni, da smo do konca ujeti v to, kar nam paše in nismo sposobni slišati bližnjega, ter odkrivati Resnico. Resnica je ena in samo ena odrešuje. Liberalizem nas je pripeljal v družbo, kjer ne moremo živeti skupaj v miru, ker je vsak suženj 'svojega prav' in nesrečen, ker se drugi z njim ne strinja. Kača, ki jo moramo pohoditi, je hudič, ki je v raju zapeljal Evo, da je verjela, da bo kakor Bog – ki postavlja resnico po svoji meri.
Posledica 'več resnic' je izguba smisla. Če je vse enako dobro, se za nič ni smiselno boriti. Ne, če hočemo živeti polno, je ključno, da se stegujemo za visokimi cilji, hkrati pa živimo trdno na tleh. Bog nam to moč daje, le nanj se moramo nasloniti. Le zakoreninjenost v božji besedi in zakramentih nam bo povrnila pristno svobodo, nam dala elan za prizadevanje in vztrajanje v dobrem. Vsega tega pa ne prejemamo zase, ampak zato da bi božje kraljestvo prinašali drugim. Naj počitniški dnevi ne pomenijo, da na Boga lahko pozabimo.
"Posledica 'več resnic' je izguba smisla. Če je vse enako dobro, se za nič ni smiselno boriti. Ne, če hočemo živeti polno, je ključno, da se stegujemo za visokimi cilji, hkrati pa živimo trdno na tleh."
Ena težjih stvari s katerimi se srečujem, je izguba smisla. Tako težko je obdobje, ko ne vidiš jasno za kaj bi se boril, ko nimaš pred sabo cilja, ki bi te vlekel naprej. Nikoli nisem razmišljala, da je to tudi posledica ideje, da "je več resnic". Pa vendar se mi dogaja prav to; smisel in elan se izgubita v trenutku, ko se mi zdi, da je pot za Kristusom prenaporna in iščem "svojo resnico", ki bi jo bilo lažje živeti od resnice Evangelija. Ko se v sebi odpovem visokim ciljem, me za trenutek neha boleti, ker "še nisem tam", a veliko hujša je praznina, ko se ti zdi, da se z odpovedjo idealom, odpoveš poti naprej, življenju samemu.
Boga prosim za moč, da bi zmogla sprejmati bolečino, ki jo prinaša razpetost med ideali in življenjem na trdnih tleh. Le iz tega se lahko rojeva življenje najprej v meni in se daje bližnjemu.