Prilika o svatbi
Jezus jim je spet spregovoril v prilikah. »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je napravil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih osramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali. Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.« Mt 22,1-14
Ti pa se niso zmenili
Ta konec tedna sem preživel v Rimu na simpoziju ob 400 letnici vincencijanske karizme. Okrog deset tisoč posvečenih in laikov z vsega sveta, ki skušamo živeti Vincencijansko karizmo, se nas je zbralo v svetem mestu. Petek smo preživeli ob predavanjih, v soboto smo se zbrali na trgu Svetega Petra in se srečali s papežem Frančiškom ter relikvijami srca Svetega Vincencija Pavelskega. Zvečer je bila vigilija v cerkvi Svetega Pavla zunaj obzidja, zaključili pa smo s sveto mašo v isti katedrali.
V božji besedi me je najbolj nagovorilo to, da se povabljeni na svatbo niso zmenili za povabilo. Pomislil sem na besede, ki jih duhovnik izreče pred svetim obhajilom: Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Ena glavnih podob svatbe oz. svatba sama je evharistija. Se zmenimo zanjo? Mislim, da se od zahoda sem širi liberalen pogled na evharistijo, ki evharistijo popolnoma razvrednoti. Naj navedem nekaj podob, ki sem jih srečeval na simpoziju v Rimu:
- Sveto mašo smo obhajali v prostoru, kjer so bile luči za diskoteko; prišli smo z vsega sveta, glavni mašnik pa si ni 'utegnil' obleči plašča, ampak je maševal le s štolo; pesmi so bile nepripravljene; najhuje pa je bilo, da je bilo vse skupaj tako neorganizirano, da je zmanjkalo svete rešnje krvi, da bi se lahko obhajali vsi somaševalci. Poleg tega smo morali duhovniki zaužiti vse posvečene hostije, ker jih očitno niso imeli kam shraniti.
- Pri sveti maši v cerkvi Svetega Pavla zunaj obzidja smo se zbirali dve uri v hrupu, fotografijanju, poziranju itd. Dva kardinala sta bila 'varuha' prezbiterija in sta se fotografirala in rokovala na stopnicah v prezbiterij. Po obhajilu se je zgodilo to, kar se je zgodilo dan prej. Hostije so jedli kot čips, da bi zaužili vse. In kar jih niso uspeli pojesti v 'ožjem krogu' so jih prinesli še med nekoliko bolj oddaljene duhovnike.
- V soboto na trgu Svetega Petra smo čakali na srečanje s papežem. Preden je prišel on, so bogoslovci prinesli relikvije srca Svetega Vincencija Pavelskega. No, papež Frančišek se je kot po navadi nekaj časa vozil po prizorišču, da je pozdravil vse navzoče, se za hip ustavil ob relikvijah in nas prav na kratko nagovoril. Potem se je rokoval in odšel. S tem je bilo glavno končano. Množica se je obrnila proti izhodu, bogoslovci pa so za hrbtom množice odnesli relikvije moža, ki je pred 400 leti po Svetem Duhu Cerkvi prinesel karizmo dela za uboge.
Vse je mogoče razumeti, marsikaj tudi opravičiti, sprašujem pa se ali se vse to ne dogaja zelo potihoma, neopazno, da niti ne zaznamo, kdaj smo dejansko povabljeni na posebej imenitno svatbo, pa se za povabilo sploh ne zmenimo več. Vsi imamo toliko dela s pomembnejšimi stvarmi in skrbmi. Neobčutljivi za različne dogodke in znamenja smo lahke žrtve hudičevih zank. Kdo nas lahko še prepriča, da je kaj pomembnejšega od tega, kar imamo v naših glavah, če ne bomo:
- pozorni, na stvari in dogodke okrog nas,
- o njih temeljito razmišljali in
- delili svoja opažanja in razmišljanja z drugimi.
Bojim se, da tudi papež Frančišek ostaja vedno bolj ujetnik svoje izolacije in tako vedno manj v stiku z dejanskim stanjem množice in posameznikov. Nemogoče je namreč, da bi resnično srečal posameznika, s katerim se rokuje, če ne uspe oz. niti nima namena nagovoriti množice posameznikov skupaj, ki predstavljajo profesionalno ekipo Cerkve, ki je za uboge. Kot je nemogoče, da bi nekdo resnično v globini nagovoril množico, če ni sposoben srečati posameznika.
Vsekakor je evangelij o povabilu na svatbo zame bolj zapleten kot se zdi. Bog ne pošilja tako jasnih in očitnih vabil kot v priliki. Ali sploh opazimo, kdaj se zanj nismo zmenili?
»Blagor povabljenim na Gospodovo gostijo. Ena glavnih podob svatbe oz. svatba sama je evharistija. Se zmenimo zanjo?«
Na misijonsko nedeljo se mi misel ustavlja ob velikem misijonarju sv. Vincenciju, ki je doživel svoje osebno spreobrnjenje, ko se je srečal s svojo krhkostjo, svojo ranljivostjo in z uboštvom ljudi, h katerim je bil poslan ter je v teh ranah, v tem trpečem in razvrednotenem mesu ubogih prepoznal trpeče, razbičano in križano Kristusovo Telo. Zato je tolikokrat ponavljal sobratom, sestram in sodelavcem, ki so doživljali težo služenja ubogim: »Obrnite medaljo!« Zato je imel tudi neverjeten pogum, da je naročal sestram: »Zapustite Boga zaradi Boga.« Če bi namreč morale izbirati med tem ali naj gredo k sv. maši, ali oskrbijo bolnika, ki jih v tistem trenutku potrebuje, naj bodo prepričane, da bodo v bolniku srečale istega Kristusa, kot v Evharistiji na oltarju. To je Vincencijeva mistika, njegovo življenje iz Evharistije, povabilo na gostijo, ki ga je vzel zelo zares…
Danes goduje tudi sv. Janez Pavel II., moj največji prijatelj med svetniki, ki ga gotovo lahko imamo za posebnega častilca Evharistije. Koliko noči pred posebej pomembnimi in težkimi odločitvami je prečul razprostrt na tleh pred evharističnim Kristusom…
Ob vsem, kar si, Peter, bolečega podelil z nami iz dni, ki smo jih skupaj preživeli na vincencijanskem simpoziju v Rimu, bi sama dodala še eno mojo bolečo izkušnjo.
Vedno, kadar grem v Rim, mi je najbolj dragoceno to, da lahko grem molit na grob sv. Petra in sv. Janeza Pavla II. ter počastiti Najsvetejše, ki je vedno izpostavljeno v eni od kapel v baziliki sv. Petra. Ker smo v soboto po srečanju s papežem Frančiškom morali kar najhitreje zapustiti trg sv. Petra in sploh ni bilo mogoče vstopiti v baziliko, smo se s sosestrami dogovorile, da se popoldne vrnemo, ker se nam je zdelo malo čudno, da bi bile praktično pred vrati bazilike, pa ne bi tudi vstopile in počastile teh velikih pričevalcev vere. Ko smo končno prišle v baziliko, smo na veliko presenečenje ugotovile, da je z vseh strani z visokimi sivimi zavesami zastrt in onemogočen dostop do kapele, v kateri je pokopan sv. Janez Pavel II. Vprašala sem varnostnika, kaj to pomeni, pa mi je razložil, da so zaradi varnosti za dva dni zaprli dostop do njegovega groba. Verjetno sem ga tako čudno pogledala, da mi je v opravičilo povedal še to, da so iz istega razloga zaprli tudi kapelo z Najsvetejšim. Odgovorila sem samo: »Katastrofa!«
Res je, da je marsikaj mogoče razumeti in opravičiti, ampak ob takih dogodkih meni zmanjka domišljije za razumevanje, prevzame pa me neka globoka žalost (še zdajle, ko to pišem, me oblivajo solze). Preprosto ne razumem teh skrajnosti:
- V baziliki s takšno zaščito varovati svetnika, katerega posmrtni ostanki so pokriti s težkim marmorjem, da jih sploh ni moč videti, na Trgu sv. Petra pa izpostaviti srce sv. Vincencija, ne da bi se kdo sploh zmenil zanj.
- V baziliki sv. Petra zaradi varnosti onemogočiti dostop do kapele z Najsvetejšim, v baziliki sv. Pavla pa po obhajilu siliti duhovnike, da se »bašejo« s preostalimi posvečenimi Hostijami, ker se pač nekdo ni bil pripravljen toliko potruditi, da bi jih odnesel spraviti v kak tabernakelj.
Bog naj se nas usmili! Sv. Vincencij in sv. Janez Pavel II. pa naj nam izprosita milost, da bi znali prav ceniti povabilo na Gospodovo gostijo in da bi se nanj prav odzivali!