Sam se sicer trudim zahvaljevati za kar mi dajejo drugi, pozabljam pa se zahvaljevati za vse ostalo, kar mi daje Bog. To se mi zdi samoumevno da imam in preveč poredko rečem Bogu hvala.

Hvala Peter za tvoje razmišljanje in za to, da si mi pomagal razmišljati o tem.

 Večkrat sem v stiku z ljudmi, ki se radi pokažejo, da delajo in se trudijo zgolj zato, da bi radi bili v ospredju in pomembni. V današnjem svetu, kjer delam se to večkrat izraža. Imamo ljudi, ki jih je sama lenoba in vzdihovanje imamo pa tudi ljudi, ki se radi pokažejo, koliko so pomembni. Sam se večkrat ne znajdem v takih situacijah, ker sem bolj tip, da me pri delu drugi pustijo pri miru in, da delam svoje delo. tudi iz te situacije izvira koliko znamo biti hvaležni za to, kar imamo in kar nam je dano. Eden, ki pregnja lenobo in samo vzdihuje, ne more biti hvaležen, ker se za stvari ne potrudi in mu je vse odveč. Druga stvar pa pri ljudjeh, ki se radi pokažejo in jim stvari uspevajo brez naporov, pa tudi ne znajo pokazati hvaležnosti, ker mislijo, da lahko vse dobijo in dosežejo.

Potrebno se je truditi in se spomniti, kako lepo je kar nam je nekaj dano in se znamo zahvaliti to je lahko tudi zgled drugim in našim otrokom. Če še straši težko rečemo hvala, kako naj potem pričakujemo od otroka, da bo izražal hvaležnost. Najprej je potrebno vzgojiti starše, da se zahvalijo in potem lahko pričakujemo od otrok, da recejo besedo hvala. Jaz poznam eno svojo učiteljico iz OŠ, ko ni imela niti osnovnih manir o pozdravljanju in zahvaljevanju. Kako naj tak pedagog potem vodi in vzgaja otroke.

Če se obrnem nase priznam, da mi tudi lažje gre hvaležnost in veselje od rok, če neko stvar lažje dosežem. V primeru, da se moram bolj potrduditi sem moram tudi bolj potruditi zahvaliti za doseženo, veselje pa potem pride. Sem pa bolj tip, ko ne maram biti v ospredju in se včasih raje veselim sam s seboj in v okviru svoje družine.

»Mislim, da smo kristjani še vedno raje sužnji pravil, zapovedi in prepovedi, kot svobodni božji otroci. Raje tarnamo, kako se preveč od nas zahteva, kako je življenje naporno in težko, kot da bi se veselili življenja in v veselju služili bližnjim. Danes je zahvalna nedelja, zato razmišljam tudi o hvaležnosti. Suženj ne more biti hvaležen, hvaležni smo lahko le, če se čutimo svobodne in obdarjene.«

Pogosto imam pri sebi in pri drugih že »poln kufer« te suženjske drže v naši hoji za Kristusom; tega stalnega tarnanja, kako je vse preveč zahtevno in naporno, kako nas utrujajo naše obveznosti, kako bi morali bolj poskrbeti zase, da ne bomo prehitro pregoreli itd…

Le zakaj se nam zdi tako nemogoče preprosto verjeti in sprejeti, da »Jezus prihaja, da nam govori o veselju, o življenju, o svobodi, o čudoviti božji ljubezni, o življenju kot daru«? Ko je vendar tako lepo, kadar lahko vse sprejmem kot dar in iz tega potem res »izvira svobodno veselje in hvaležnost«.

 Ob tem evangeliju mi v ospredje najbolj prihajajo red, pravila in svoboda. Stalno me preganja nek red, ki si ga nikakor ne znam vzpostaviti (pri tem je pa tudi veliko lenobe in predstav o popolnosti). Tudi za življenje na splošno bi kar hlastala za nekimi pravili in napotki kaj točno narediti v neki situaciji, kako se obnašati, kako živeti. A tu ni nekih pravil, tu nastopi svoboda, svoboda v tem, da tudi tvegam in ga polomim, da pravila prekršim ali pa se jih držim, če presodim, da je v tistem trenutku tako prav... Večja svoboda je v tem, da si dovolim biti grešnica, kot pa biti na zunaj popolna žena, mama. Svoboda mi je od vedno zelo težka beseda, ki se mi šele v zadnjem času malo odpira kaj približno naj bi to bilo. Suženj pravil nočem biti, me hitro začne dušiti, a vseeno jih iščem, ker je lažja pot, saj mi ni treba veliko razmišljati. Po drugi strani pa nek red in neka pravila morajo biti, ampak v svobodi in ne za vsako ceno. 

Vse je dar na ravni našega doživljanja. Jezus je polno doživljal svoj notranji svet: se vselil in jokal. Bog nam podarja svet slikovitega doživljanja: veselja in žalosti, hvaležnosti in jeze, navdušenja in obupovanja, ljubezni in sovraštva, sočutja in prezira. Bog želi, da vanj vstopamo svobodno, se med njim svobodno sprehajamo in svobodno odločamo za dobro. Svobodni smo da ljubimo ali sovražimo. Bog nas vabi k izbiri tistega, kar prinaša resnično veselje.

Ob tem razmišljam, kako težko je meni zdržati z vsemi tistimi doživljanji, ki so neprijetna in boleča.Vsako najmanjše trpljenje me odbija. Zares vedno bolj vidim, kako se ne znam potruditi, da bi se premagala, ko postane težko.Vdam se obupu in sem kot kup nesreče. Če pa o težkih stvareh razmišljam v tej luči, je veliko lažje. Vse to je dal Bog. Ni napaka, da se mi dogaja tudi težko in da se mi upira,da bi presegala obup. Zdaj se vsakič, ko bi se sicer spet vdala lenobi in izbrala lažjo pot smiljenja sami sebi, spomnim: ZDAJ se potrudi, kar je težko, je treba presegati.Hvala za ta pogled in vse spodbude vseh let. :)

" Kako to, da je človek raje suženj kot svoboden in odgovoren za svoja dejanja. Kako to, da raje slepo izpolnjuje ukaze kot da svobodno v ljubezni služi bližnjemu? Odgovor je preprost. Biti svoboden in zato odgovarjati za svoja dejanja je naporno. Zahteva od nas, da smo živi vsak trenutek. To pa se nam ne ljubi. Mislim, da smo kristjani še vedno raje sužnji pravil, zapovedi in prepovedi, kot svobodni božji otroci. Raje tarnamo, kako se preveč od nas zahteva, kako je življenje naporno in težko, kot da bi se veselili življenja in v veselju služili bližnjim."

Svobode me je strah, saj s seboj prinaša odgovornost in negotovost, če sem vse naredila tako, kot Bog in ljudje od mene pričakujejo. Zaradi zgrešenga pogleda na Boga in bližnjega, se zatekam k pravilom, zapovedim in prepovedim upajoč, da mi bodo dala željeni mir. Pa je resnična polnost življenja le v svobodnem iskanju...

"Zgled mori, ne nauk."

Velikorat spodbujam, da se naše delo, odnosi ... nekam premaknejo, da naredimo nekaj novega, boljšega. Mene to veseli. Vidim pa, da take spodbude pri drugem včasih naletijo na odpor, ki se lahko razvije tudi v brezizhodne bitke. Razmišljam, zakaj, kje je moj delež, kaj bi morala, da bi res navdušila, ne pa odbila. 

Misel "Zgled mori, ne nauk" mi daje potrditev, da moram vztrajat zaradi nauka, ki vodi v življenje. Se mi pa ves čas postavlja vprašanje, ali sem dovolj navdušena in vesela, da bi lahko z zgledom prepričala ali le nazadnje nalagam breme nauka brez življenja, veselja in upanja? Veliko mi zmanjka ... sploh, ko je težko. 

Kako to, da je človek raje suženj kot svoboden in odgovoren za svoja dejanja. Kako to, da raje slepo izpolnjuje ukaze kot da svobodno v ljubezni služi bližnjemu? Odgovor je preprost. Biti svoboden in zato odgovarjati za svoja dejanja je naporno. Zahteva od nas, da smo živi vsak trenutek. To pa se nam ne ljubi. 

Biti živa vsak trenutek mi je (kot si napisal Peter) naporno in se mi ne da. Največkrat se to jasno pokaže pri službi, ko je potrebno veliko stvari imeti v glavi oz. mislih in razmišljati kako, kaj, zakaj ... Potem pa postanem še jezna, ko dobim spodbudo, da je še kaj potrebno oz. da nekaj ni narejeno.

Če bi bilo vodilo svoboda v ljubezni in službi bližnjemu bi bilo vsekakor drugače.

Si želim, da bi bila živa vsak trenutek. Gospod, prosim pomagaj mi pri tem.

Farizeji ne verjamejo v božjo ljubezen in ne verjamejo v dobro človeka. Ceno si dajejo s prvimi mesti in z zunanjim izpolnjevanjem zapovedi. Jezus pa jim govori, da so vredni božje ljubezni, tudi ko padajo v greh. Želi, da služijo svobodno in v veselju.

Sama sem kot farizeji - še v ljubezen bližnjih ne verjamem, kje je šele Božja ljubezen do mene. Nekaj se matram izpolnjevat zunanje zapovedi, biti pridna punčka, pa mi niti to ne gre več od rok. 

Nočem sprejet svojega greha, ker ne verjamem, da sem lahko kljub njemu ljubljena. Če ne vidim svojega greha, pa ne vidim niti sebe v resnici. Tako sploh ne spoznam kdo sem in ne rastem, ker nimam kaj popravljat. Če se pa uspem srečat in si priznat svoj greh, pa postane naporno, ker je skos tam in me nenehno muči občutek, da s tako grdo kot sem, nihče ne more bit z mano, da si sploh ne zaslužim, da bi me imel kdo rad. ...

Ko odženem vse te misli, ostane pa samo še mater, da si sledim, da se 'naglihavam' in se trudim presegat slabo. Je nenehna borba. Jaz sem pa slaba borka. 

Če sem samo 'pridna', nisem svobodna, ker se nimam med čim odločat - samo izpolnjujem pravila; če si ne priznam svojega greha in slabosti, nisem svobodna, ker se nimam proti čemu borit (izbira med slabim in dobrim). Ker ni svobode, ni niti življenja, niti veselja. 

Gospod, prosim pomagaj mi videti in sprejemati vse svoje slabosti in grehe in mi daj moči v boju proti lenobi in hudemu duhu!