Ob pričakovanju Ženina, vzhičenju ob Njegovem prihodu in nato svadbi se spominjam naših porok (jaz, prijatelji, žlahta). Koliko priprav, načrtovanj, usklajevanj... koliko truda, časa in denarja vloženega za tisti poseben dan poln veselja in obljub. A se mi zdi da ko vstopamo v zakone, smo bolj ali manj kot nespametne device. Ob resnejšem problemu je veselja kmalu konec, olja zmanjka in občutimo realnost bivanja s sozakoncem. Vsak na svojem bregu, obtoževanje , tekmovanje, prikrito maščevanje, sebična zagledanost vase. Na dan pride logika naših staršev, ki je vedno nekje tam, samo da je navzven vse ok, a čuti se da niso eno. Osebno to pri sebi doživljam in me zavira pri spreminjanju logike. Da bi si lahko vedno znova in znova nabiral zalogo novega olja, se moram truditi najprej stopati v odnos, se pogovarjati, deliti, tvegati.. Pa ne samo s sozakoncem, ampak z vsakim mojim bližnjim. Gospod, pomagaj mi, naj ne bi služenja čutil kot suženjstva, da bi znal biti hvaležen in da bi spoznaval, da je vse najprej dar.

Ob tem evangeliju sem se večkrat spraševala zakaj device, ki so še imele olje, ga niso delile s tistimi, ki ga niso imele. Kar iskala bi možnosti, da bi ga bilo dovolj za vse in bi se vsi lepo imeli na praznovanju. Nisem se vprašala, a bi se nespametne device v resnici sploh mogle veseliti in praznovati? Ali bi bil sploh prostor za Ženina, a bi bil prostor za vse, kjub prižganimi svetilkami? Ko sem brala razlago evangelija, sem se ustavila predvsem ob misli: " Svetilke so tako znamenje služenja bližnjemu in tega nemesto drugega ne moreš narediti. Zato olja ne moreš deliti, ker je olje pripravljenost, da bomo služili." Obenem sem se ustavila ob svoji pogosto zrešeni predstavi o služenju. Služenje že zdaleč ne pomeni, da vse narediš namesto drugega. Ampak le toliko, kolikor je dobro za drugega. Kar lahko naredim je to, da odkrivam, da je življenje katerega živim res dar - v zavedanju v kakšni polomiji in bedi sem bila in v zavedanmju življanja v katerega me je popeljal Bog. Gotovo ne zaradi mojih zaslug, ampak ker me ima zares rad. V zavedanju tega, sem lahko hvaležna in vesela. Več ko bo tega zavedanja, več bo pristnega služenja. Ko mi to zavedanje zbledi, začnem izgubljati občutek za dar, hvaležnost in veselje. Služenje začne postajati krivica. Olje, ki je naša pripravljenost, je najbrž ravno to, kar piše na koncu: "Kako lepo bi bilo, če bi nam vse, kar vedno znova prejmemo ne ušlo izpred oči. Kako z lahkoto bi čakali Darovalca s prižganimi svetiami, če bi se ves čas zavedali daru.

Jaz se ob poslušanju tega evangelija vedno znova sprašujem o treh stvareh.
- "ker se je ženin mudil": kdo je tisti, ki lahko zamuja, oziroma moj celoten pogled na zamujanje, zakaj me to moti in kako postopam do tistih, ki to neprestano delajo. Ker se večkrat dogaja to moji ženi, smo se na zakonski tudi pohecali, da v evangeliji piše, da se je ženin mudil, ne pa nevesta.
- "preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje": kako izbirati, kdaj se je potrebno na določene dogodke pripraviti z zalogo in kdaj nekaj narediti s tveganjem, da se ne bo izšlo, če pride kaj nepričakovanega vmes.
- nespametne device so se celo noč navduševale nad lepoto plamena svojih svetilk, ki je gorel samo zanje, pozabile pa so na namen, komu so svetilke sploh namenjene. Kdaj sem torej sam sebi dovolj in všeč in kdaj stvari opravljam za druge.

Biti pripravljen na Ženinov prihod in na svatbo, pomeni spremeniti logiko življenja iz sebične zagledanosti vase, v veselo življenje bližnjim.

Razmišljam, da premalokrat vidim kaj vse imam, oziroma prevečkrat vidim česa nimam, kaj vse mi ne gre, da imam premalo talentov, itd. In na ta način se vrtim samo okrog sebe. Zadnje čase ugotavljam, da to sploh ni tako važno, ampak da mi veliko bolj pomeni, da me drugi sprejme, da imam dom in prijatelje, da delam in živim v okolju, v katerem lahko rastem in da je v meni več veselja, kot ga je bilo včasih. Šele ko se neham smiliti sama sebi in se zavedam vsega kar imam, lahko to delim z drugim in mu služim z veseljem. 

Jaz bi rekel, da bi morale nespametne device še več razmišljati in se vživeti v drugega, obenem pa se veseliti. Samo se mi zdi, da bi bil to še en moram iz prejšnjega tedna.

S študenti smo se pogovarjali o domu. Nekateri so izpostavili, da morajo opravila - nest smeti, prinest drva ... postati del skrbi za dom, tako preidejo iz obveznosti v skrb za dom ...

Se sprašujem, če je podobno s služenjem - služiti in si osmisliti z vsem lepim kar dobim in doživim?

Sam se zavedam, da smo zakonci in naši otroci dar drug drugemu in ne lastnina. Sam pa se sprašujem kako naše svetilke svetijo glede na današnji tempo življenja. Imam občutek, da večkrat današnji tempo narekujejo zahtevne službe in druge aktivnosti, poleg tega pa si moramo zakonci dobro truditi, da ob tem vsem lahko maksimalno jačamo svetlobo v zakonu, ki včasih ali pa večkrat tudi ugasne. Če hočemo, da svetilka stalno gori v zakonu in v naših odnosih se moramo za-to vsak trenutek truditi in hoditi po skupni poti.
Sam se mogoče spomnil trenutkov, ko sem začel odkrivati in govoriti o svojih čutenjih. Takrat se mi zdi, da sem se znašel v svoji temi, ker nisem mislil, da imam kar nekaj problemov. Potem, ko sem zadevo znal deliti z ženo pa sem videl svetlobo v najinem odnosu, čeprav mi je življenje postalo bolj težko kot prej, ma rast v odnosu pa se je stopnjevala.

Zdi se mi, da so pametne in nespametne device hrepenele po nečem lepšem. Oboje so šle na pot. Ene prilivajo olja v svetilke zato gredo naprej in so v stalnem stiku s sabo in lahko vidijo Ženina, lahko so v stiku z Njim. Druge pozabijo na olje, zmanjka jim zagona, prepustijo se lenobi zato jim tudi svetilke ugašajo. Zamudijo svatbo, zamudijo priložnost da bi lahko stopile v odnos, da jim bo lepše, da bi lahko prišle do veselja. Sam se večkrat počutim podobno. Jasno je, da če si v odnosu je lepše a lenoba dela svoje. Ruši lepo. Počasi zruši vsako hrepenenje. Bog daj, da bi lahko ostal buden in da bi lahko vsak trenutek boril proti lenobi. 

 "Najbrž ne gre toliko za to, da bi si device z njimi svetile na poti, ampak da bi s svetilkami pozdravile ženina. V temi ga namreč niso mogle pozdraviti s čim drugim kot s prižganimi svetilkami. Na svatbi pa so najbrž osvetlile prostor, kjer so bili zbrani svatje. V vsakem primeru lahko ugotovimo, da so svetilke sredstvo slavljenja, praznovanja in povezovanja. Še več, svetilke so tako znamenje služenja bližnjemu in tega namesto drugega ne moreš narediti. Zato olja ni mogoče deliti, ker je olje pripravljenost, da bomo služili. Nespametne device bi tudi s prižganimi svetilkami svetile le sebi, saj so se vrtele le okrog sebe."

Vedno, ko sem poslušala ta odlomek do zdaj, sem se na pol zgražala nad temi nespametnimi devicami... pa zakaj niso vzele olja, če pa so vedele, da bodo morale čakati na ženina? Da ne vejo, kdaj pride?
Duhovniki so se večinoma ustavljali ob: "Bodite torej budni, ker ne veste ne ure, ne dneva."

Ko pa sem danes brala Petrovo pridigo, sem ugotovila, da sem tudi jaz ta nespametna devica. Kdaj že s tem, ko ne pomislim za kaj bi morala poskrbet, kako se pripravit, pogosto pa, ker sicer vidim, da mi "svetilka ugaša" in zahtevam/pričakujem od drugih, da mi jo bojo prižgali, da bodo poskrbeli zame, se vrteli okoli mene ... in kar nočem dojet, sprejet, da se bom morala sama potrudit, da bom prišla do olja. Da se bom odločila in potrudila, da najdem veselje, da služim ...

Gospod, prosim pomagaj mi ... in mi odpri oči srca ... 
 

 V tem evangeliju me nagovarja mir, ki se mi zdi, da ga je čutiti med preudarnimi devicami, ki so imele že vnaprej vse pripravljeno za ženinov prihod. Predstavljam si, da so lahko v miru zaspale in potem tudi v miru odgovorile nespametnim devicam, da naj si same kupijo olje, na koncu pa z veseljem šle na svatbo z ženinom. Tudi pri sebi opazim, da sem lahko sama s sabo, z Bogom in bližnjimi bolj v miru, ko sem pri stvari, ko naredim vse, kar je v moji moči, ostalo pa zmorem prepustiti, da Bog izpelje. 

Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje.
Ko imaš nekoga res rad, se ga veseliš videti, se veseliš srečanja z njim, mislim, da ne boš iz lenobe pozabil na olje, ki je v tem srečanju zelo pomembno.

Zdi se mi, da so bile nespametne zelo samozadostne (mislile so, da toliko olje pa že ne bodo rabile) in samoumevno jim je bilo, da jim bodo olje posodili drugi.

Tudi sama sem velikokrat nespametna, samozadostna in mislim le nase. Težko sprejmem olje, ki mi ga ponuja bližnji. Raje mi ga zmanjka, kot ga sprejmem. Boli, ko vidim, kakšna logika doma se me drži. Vesela pa sem, ko zmorem videt bližnjega, bit hvaležna, da me ima bližnji rad kljub moji trdoti in umazaniji srca.

Gospod, prosim pomagaj mi, da bi zmogla služit in se ne vrtet okoli sebe.

Ob tem evangeliju mi pridejo slike teh pridnih nevest – doma so si vse pripravile, pomislile na to, kaj vse bodo potrebovale, kaj vse se lahko na poti zgodi, vzele dovolj zaloge olja… podobno, si predstavljam, kot mi, ko se odpravljamo na kakšno pot – treba se je usest, naredit seznam - kaj bomo vse vzeli in potrebovali, pomisliti na zdravila - če bo kdo zbolel, na hrano - če bo pot dolga, na obleko – če bo z otroci kaj…naredimo si cel bojni plan. J

Ko pa pomislim na to, da so naše svetilke naša živost, navdušenje in angažiranost pa se hitro najdem med nespametnimi devicami. Tudi če imam olja, kmalu podležem temu, da bi ga prelila nespametni devici, da bi le zaživela tudi njena lučka. V bistvu bi ji prej bila bergla in se motala okrog nje, da bi se spametovala in ji pomagala s svojim oljem, kot pa ji rekla: »Daj, zbrcaj se in vklopi glavo, olja imaš premalo, pojdi ga še kupit!« Tako se mi večkrat zgodi, da zmanjka meni olja (volje, živosti), ker podpiram lenobo drugega, ko se mu ne da zbrcat, sama pa obupujem in ugašam zraven, ker mi ga ne uspe premakniti. Gospod, pomagaj mi sprejeti, da druge ne morem premikati, če sami tega ne želijo in se za to ne odločijo!

Sam sem večkrat podoben nespametnim devica, ki niso čisto pri stvari. Pomislijo na svetilke, ne pa na olje. Tudi meni večkrat zmanjka videti širšo sliko in globino odnosa. Zmanjka mi videti drugega.

Prosim te, da ne bi spal ampak, da bi bil živ ter vesel nad vsem kar mi podarjaš. Prosim te, da bi v tej hvaležnosti služil drugim z veseljem.

 Ob tem evangeliju sem pomislila, da tudi sama največkrat pozabim na pot vzeti olje s seboj. Ob navdušenju nad srečanjem z Ženinom pozabim, da bo morda Ženin zamujal in se je potrebno na morebitno čakanje dobro pripraviti. Vzeti torej olje s seboj, sicer se bom kaj kmalu znašla v temi. 

Verjetno v moji glavi še vedno prevladuje logika, da če se za pot angažiram, potem bo rezultat kmalu tu, vsekakor prej, kot mi bo zmanjkalo volje za vzpodbujanje, tako sebe kot bližnjega. Potem se jezim na Boga in bližnjega, ker mi ob času, ko mi zmanjkuje volje ne dolije potrebnega olja, a Jezus v priliki opozarja na budnost in čuječnost, tudi v tem, da se moram opremiti z vsem, kar lahko pot prinese. Ko mi zmanjka volje in sem v temi pa me kmalu prime obup, če se je sploh splačalo angažirati za pot, če naj bi Ženin sploh prišel, ali pa svadbe v resnici nikoli ne bo.

Resnično se mi zdi pomembno dvoje; biti pripravljen, da ne veš kaj bo pot prinesla in zaupati, da nas Bog tako ljubi, da nam navsezadnje vseeno vedno znova priskrbi olja in ne obupa nad našo nespametjo. Da bi le odgovorno ravnala z oljem, ki mi je zaupano!

Preko tega evangelija vidim, da ni problematičen počitek, problematičen je čas pred počitkom. Verjetno so se nespametne device posmehovale pametnim, ko so te skrbno in odgovorno pripravljale vse, kar je potrebno za svatbo.

Zakaj so ene device skrbne in druge ne? Mislim da zato, ker ene vzamejo ženina zares in tako avtomatsko postanejo odgovorne, druge pa imajo verjetno »boljšo alternativo« kot je ženin. V nasprotnem primeru bi bile scela (v mislih in dejanjih) pri njem.

Ob nespametnih devicah se prepoznam takrat, kadar ravnam z ljudmi ali stvarmi neodgovorno. Če bi imel bolj v zavesti, da mi je čas dan za to, da delam stvari ki so Bogu v čast, bi bilo v mojem življenju manj neprijetnih presenečenj. 

Že v preteklosti, ko sem brala ta evangelij, se je v meni pojavilo vprašanje: zakaj pametne device niso delile svojega olja z nespametnimi? Pa kaj, če ga nespametne niso prinesle. Gotovo obstaja popolnoma opravičljiv razlog za to. Jim je zmanjkalo časa, jih starši niso naučili skrbeti za svetilke ali pa imajo neko posebno diagnozo zaradi katere niso mogle ...

Že cel teden razmišljam o tem in vidim, da bi jaz za vsako neumnost iskala izgovor, naj bo moja ali pa od koga drugega. To me onesposoblja, da bi lahko zaživela.

Poleg tega je v meni prepričanje, da bi pametne device morale služiti nespametnim, opravičevati njihovo pozabljivost in lenobo s tem, da bi delile svoje olje z njimi. To ni pa nič drugega kot izkoriščanje.

Bog, daj mi pogum, da bi prevzela odgovornost za svoje življenje in po najboljših močeh naredila tisto, kar lahko naredim ter takrat, ko se srečam s svojimi mejami, ponižno prosila drugega za pomoč.

 Osebno se čustveno precej zapletem pri tem odlomku. Namreč jaz tudi ne bi dal olja! Prav jezi me, ko se pojavi nekdo, ki ni poskrbel za osnovne reči in potem okoli prosi druge. Pa me takoj v naslednjem trenutku krivda... "Ma dej k moreš delit z drugimi in je dobro. Sej veš, da ti si tudi že prosil, ko si na kaj pozabil." Ma ne vem če je tako. Olje doživljam kot neko angažiranost, da bi stopil v odnos in da bi me ženin opazil. Kdo mi lahko to posodi, ali deli z mano? Ali lahko jaz zares pomagam nekomu, ki me prosi za olje. Mogoče je tako kot z brezdomci, ki prosijo denarja, ma v bistvu rabijo spodbudo, da zaživijo dostojno življenje in poskrbijo zase in morda še za koga. Ali pa kakor nekdo, ki čaka, da mu bo v neki skupnosti, skupni, zakonu ipd. lepo, a ni pripravljen na odnos, ki osrečuje in daje mir. Tako počasi ostane sam v svoji lenobi in iluzijah, da sej bo šlo...

Upam, da me bo ženin opazil, ko bo šel mimo in da ne bom nikoli hinavsko hlinil odnosa temveč vedno priznal, da me ni tam in da je čas, da grem po olje predno bo prepozno.