Prilika o desetih devicah
»Takrat bo nebeško kraljestvo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale. Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovoril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« Mt 15,1-13
Olje za svetilke
Sicer mi je nenavadno, da bi bila svatba ponoči, a očitno je bilo včasih tudi tako. Kakšne navade so imeli, nisem uspel ugotoviti. Tudi glede pomena svetilk v judovski tradiciji nisem našel ničesar. Skušajmo torej sami razmišljati, kakšen pomen so imele svetilke in čemu so služile. Najbrž ne gre toliko za to, da bi si device z njimi svetile na poti, ampak da bi s svetilkami pozdravile ženina. V temi ga namreč niso mogle pozdraviti s čim drugim kot s prižganimi svetilkami. Na svatbi pa so najbrž osvetlile prostor, kjer so bili zbrani svatje. V vsakem primeru lahko ugotovimo, da so svetilke sredstvo slavljenja, praznovanja in povezovanja. Še več, svetilke so tako znamenje služenja bližnjemu in tega namesto drugega ne moreš narediti. Zato olja ni mogoče deliti, ker je olje pripravljenost, da bomo služili. Nespametne device bi tudi s prižganimi svetilkami svetile le sebi, saj so se vrtele le okrog sebe.
Da Jezus govori o pripravljenosti na Ženina v tej luči, nam potrjujeta tudi naslednja evangeljska odlomka. Prvi, ki temu sledi, je prilika o talentih, drugi pa sodba ob koncu časov. Če se spomnimo sporočila prilike o talentih, bomo videli, da je bilo lenemu služabniku krivično trgovati s talentom, ker bo gospodar imel korist od obresti. Sodba ob koncu časov pa govori o tistih, ki so videli gospodarja v lačnem, žejnem, nagem ipd. ter odgovorili na njegovo stisko, ter o onih, ki se za vso stisko bližnjega niso zmenili.
Biti pripravljen na Ženinov prihod in na svatbo, pomeni spremeniti logiko življenja iz sebične zagledanosti vase, v veselo življenje bližnjim. Pa se nam verjetno spet zatakne tam, kjer se nam je zatikalo pri preteklem evangeliju. Vrtimo se okrog tega, kar moramo in česar ne smemo ter ne zaživimo v veselju in hvaležnosti nad obdarjenostjo. Če pomislim na mlade, ki se odločijo za skupno življenje, mi najprej pride na misel logika: Sedaj imam nekoga zase. Otroci se že od malega borijo, da bi imeli zase svojo mamico in le počasi lahko dojamejo, da jo morajo 'deliti' še s kom. Seveda če starši dojamejo, da so drug drugemu dar in ne lastnina. Spet smo torej pri vprašanju daru in hvaležnosti.
Z veseljem služiti bližnjemu je najbrž mogoče le, če:
- nam je življenje dar,
- dar, ki kliče po hvaležnosti,
- hvaležnost pa vabi k služenju.
V naši cerkvi smo okrasitev ob zahvalni nedelji še kar pustili pred oltarjem. Kako lepo bi bilo, če bi nam vse, kar vedno znova prejemamo ne ušlo izpred oči. Kako z lahkoto bi čakali Darovalca s prižganimi svetilkami, če bi se ves čas zavedali daru. Naj nas božja beseda, ki namiguje na konec časov, ne plaši, ampak vabi k hvaležnosti in veselemu služenju.
Ob pričakovanju Ženina, vzhičenju ob Njegovem prihodu in nato svadbi se spominjam naših porok (jaz, prijatelji, žlahta). Koliko priprav, načrtovanj, usklajevanj... koliko truda, časa in denarja vloženega za tisti poseben dan poln veselja in obljub. A se mi zdi da ko vstopamo v zakone, smo bolj ali manj kot nespametne device. Ob resnejšem problemu je veselja kmalu konec, olja zmanjka in občutimo realnost bivanja s sozakoncem. Vsak na svojem bregu, obtoževanje , tekmovanje, prikrito maščevanje, sebična zagledanost vase. Na dan pride logika naših staršev, ki je vedno nekje tam, samo da je navzven vse ok, a čuti se da niso eno. Osebno to pri sebi doživljam in me zavira pri spreminjanju logike. Da bi si lahko vedno znova in znova nabiral zalogo novega olja, se moram truditi najprej stopati v odnos, se pogovarjati, deliti, tvegati.. Pa ne samo s sozakoncem, ampak z vsakim mojim bližnjim. Gospod, pomagaj mi, naj ne bi služenja čutil kot suženjstva, da bi znal biti hvaležen in da bi spoznaval, da je vse najprej dar.