Hudič skuša Jezusa

Jezus se je vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha.« Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in jo dam, komur hočem. Če torej mene moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je umaknil od njega do primernega časa. Lk 4,1-13

Duhovni pogovor

Odlomek, ki smo ga prebrali govori o Jezusovih skušnjavah, ki so se dogajale na koncu Jezusovega posta. Vprašal sem se, zakaj nam ga Cerkev ponuja za sam začetek postnega časa? Najbrž ne brez razloga. Ko je Jezus vstopal svoj postni čas, je dobro vedel, v kaj se spušča. Vedel je, da se bo srečal z delovanjem hudega duha, saj se posti prav zato, da bi se usposobil za spopad z njim. Gotovo je tudi vedel, kako se bo z njim spoprijel.

Ali je tudi nam tako jasno, kaj prinaša postni čas? Pa ne le postni čas. Vsako prizadevanje za dobro prej ali slej naleti na hudičevo upiranje in skušnjave. Zato se mi zdi dobro, da si v začetku postnega časa zastavimo nekaj vprašanj. Najprej ali sploh verjamemo, da hudič obstaja. Živimo namreč v času, ki izvrstno prilagaja vse norme in je v središče življenja in sveta uspel postaviti samega sebe. Ali v takem svetu sploh še priznavamo Boga in hudiča? Ali je Bog merilo za vse, ali smo mogoče mi sami merilo sebi in svetu?

Vsekakor je za tiste, ki verujemo, da je Kristus Bog, logičen obstoj Boga in hudega duha. Glede hudiča se žal marsikomu zalomi, a se danes v to razmišljanje ne bom spuščal. Prepričan sem, da je Jezus prišel na svet, da premaga satana in pokaže človeku greh ter zdravilo zanj. Če ne verjamemo, da hudič obstaja, potem jemljemo Bogu temeljno poslanstvo – spopad s hudim duhom in vzgoja človeka za boj proti njegovemu delovanju.

Torej, hudi duh je, kakor je tudi Bog, le da je hudi duh le ustvarjeno bitje, Bog pa je stvarnik. Sedaj pa se vrnimo k evangeliju. O kakšnem delovanju hudega duha govori današnji evangelij o rednem ali izrednem? Na prvi pogled so Jezusove skušnjave prav teatralne. Brez težav si v tem primeru predstavljamo hudičevo delovanje kot izredno, ki ga poznamo pri nekaterih svetnikih. Patra Pija je hudič pogosto mučil in skušal na izreden način, ga strašil in mu skušal streti voljo, vzeti vero v absolutno Božjo moč. Podobno je skušal arškega župnika Janeza Vianeja, mu razbijal po stanovanju, renčal in prevračal pohištvo, mu zakuril posteljo ipd. A če pogledamo od blizu, evangelist Luka govori le o skušnjavah. S tem ne nakazuje na izredno delovanje, ampak na zelo vsakdanje delovanje hudega duha. Opis skušnjav je zelo otipljiv: Tiste dni ni nič jedel, in ko so se končali, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh. Da postane ta skušnjava otipljiva, se hudiču ni potrebno posebej truditi. Čisto telesna potreba človeka sili v to, da bi našel potešitev. Naslednji dve skušnjavi govorita, da je hudi duh Jezusa odvedel na goro in na tempelj, to bi bilo lahko nekaj izrednega. A tudi glede teh skušnjav ni potreben poseben napor, da se zarišejo v naših glavah. Ni se nam potrebno povzpeti na goro ali na streho templja, da bi si mogli domišljati, kako bi bilo, če bi bilo vse naše in po naše …

Kakorkoli že, skušnjave so nekaj običajnega in ob današnjem evangeljskem odlomku se je dobro vprašati, kako se s skušnjavami spopadamo mi in kako Jezus. Čeprav gre za dialog s hudim duhom, lahko rečemo, da gre za pogovor, iz katerega lahko razberemo nekaj preprostih navodil za naše duhovne pogovore s samim seboj, kjer se spopadata hudi duh in Sveti Duh. Trije Jezusovi odgovori povzamejo vso potrebno modrost za soočanje s skušnjavami v nas in v naših odnosih. Poglejmo jih:

• Človek naj ne živi samo od kruha.
• Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!
• Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!

Človek naj ne živi samo od kruha.Telesne dobrine naj bi nikoli ne izpodrinile duhovnih. Bodisi v bolezni, lakoti, bolečini, naporu vedno naj ne izgubimo izpred oči Boga in njegovega delovanja. Ali se vprašaš vedno: Ali je pri tvojem delu prostor za Boga? Ne samo kruh, tudi duhovna hrana. Ali je Bog vedno in povsod vključen: v vsak odnos, vsako delo, vsak pogovor? Človek naj ne živi samo od kruha!

Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!Ko gre za vprašanje, komu služiti, ne smemo dopuščati nobene dileme. Samo Bog, ne mi, ne bližnji, ne kaki drugi interesi. Kristjan naj z vsem, kar je in kar dela, služi samo Bogu! Vse naj bo v službi Bogu. Pa res častiš s svojo držo, s svojim delom le Njega?

Zadnji odgovor je čudovito dopolnilo prvega. Pri prvem Jezus opozarja na Boga, ko pravi: Ne le kruh, tudi duhovna hrana. Pri tretji skušnjavi bi ga rad hudič zavedel, da bi se prepustil Bogu in se nehal truditi sam. Jezus je jasen, ne samo človek, ne samo Bog. Oba se morata truditi. Ti moraš narediti svoje, da bo On naredil tisto, česar ti ne moreš: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!

Vstopimo v prvi postni teden v boj s skušnjavami s preprostim orožjem, s tremi kratkimi Jezusovimi mislimi. Če jih bomo vzeli zares, bo hudič zagotovo nagajal, Bog pa nam bo brez skrbi pomagal!