Vidim, da bo poglavitna naloga tega postnega časa v iskanju, kako (bolj) zaupati Bogu. Kako (bolj) verovati v Božjo previdnost. Ker trenutno mi marsikaj ni jasno, sploh pa ne, kakšen bi lahko bil Božji načrt v ozadju določenih dogodkov. O Bog, ozri se na mojo bedo in me ne izpusti ... Naj Ti dopustim, da Ti prevzameš krmilo mojega življenja ...

Med vikendom smo bili z družino po dolgem času nekaj dni v toplicah in smo se udeležili nedeljske svete maše v Lendavi, kjer je duhovnik spodbujal, da moramo opravljati dobra dela tudi za druge. Pa sem se sam velikokrat vprašal koliko je še dobrih del med ljudmi v svetu, bolj malo, razen, če pogledamo v posamezna društva, ki delujejo na prostovoljni bazi, tam so ljudje še vedno pripravljeni nekaj postoriti za dobrobit drugega brez plačila. Sam sem še vedno mnenja, da nas prostovoljna dela lahko povezujejo in z njimi živimo.
Če se osredotočim na zgornjo razlago mi veliko da misliti, da dela, ki smatram, da ga ne obvladam se ne bom lotil, ker bi mi požrlo preveč živcev. Sam večkrat del, ki jih nisem nikoli opravljal sploh ne lotim, ker imam v glavi, da poleg zahtevne službe nimam časa se tega učiti, ker moram izkoristiti čas za svojo družino. Priznam pa, da me zadnje čase obdaja neka lenoba, ki se jo skušam otresti, ampak še kar vztraja, upam, da bo šlo na bolje. Se moram, kar veliko boriti, da se kam premaknem in kaj postorim.

»Vstopiti v svet puščave, svet nepredvidljivega božjega delovanja. V puščavi, v samoti, med zvermi in angeli ne vodi igre človek sam ampak Bog. Izročiti se, odpovedati se gotovosti, svojim predstavam in lastni moči, to nas usposablja za pot spreobrnjenja, za pot v božje kraljestvo.«

Tale misel se mi povezuje z mislijo, ki me je najbolj nagovorila v pridigi, ki jo je v nedeljo imel pri nas p. Janez Poljanšek DJ. Ob kratkem evangeljskem poročilu o Jezusovem 40-dnevnem bivanju v puščavi med zvermi in angeli, nam je zastavil vprašanje: Kaj je Jezus počel 40 dni v puščavi? Postil se je. Ja, to, da ni jedel, vemo. Molil je. Gotovo je tudi molil. Evangelist preprosto pove, da je živel med zvermi in angeli so mu stregli. Od kod Jezusu življenje v takšni harmoniji z vsem stvarstvom – vidnim in nevidnim? Duh ga je odvedel v puščavo takoj po krstu in tam se je 40 dni hranil s tem, kar je doživel pri krstu: »Ti si moj ljubljeni Sin. Zelo sem te vesel!«

To je tudi za vsakega od nas smisel postnega časa in vsakega zakramenta sprave – obnavljanje krstne milosti, hranjenje s tem, kar smo postali pri krstu – ljubljeni Božji sinovi in hčere. To je spreobrnjenje in verovanje evangeliju - tej veseli novici, ki nam jo Oče razodeva po svojem Sinu, da smo v Njem tudi mi vsi postali njegovi ljubljeni otroci. Žal nam je ta, za naše življenje, osnovni kruh in voda pogosto najtežje prebavljiva postna hrana in se raje oklepamo drobnih odpovedi – kavici, sladkarijam, cigareti, vinu, televiziji, igricam…, kar so dejansko samo lepotni popravki, ki v glavnem ne dosežejo bistva, ampak ob njih ostajamo na površju...

Ta postni obrok: »Ti si moja ljubljena hči, zelo sem te vesel!«, se prav lepo ujema z današnjo postno akcijo: »Trudil se bom zaupati, da je vsa moja vrednost v tem, da sem Božja podoba, temu pa nič ne more dodati ali odvzeti vrednosti. Tako bom svobodneje zaživel v odnosih.«

Mene je strah prepuščati Bogu svoje življenje. Dokler ni prehudo mi je v redu, a ko se mi dogajajo stvari, ki jih ne morem obvladovati, me konkretno zlomi. Strah me je, ker vem, da življenje z vero ni zgodba o uspehu. Včasih sem mislila, da je zaupanje Bogu vedno poplačano z "lepimi" stvarmi oz. na način, kot se meni zdi, da je prav. A ni tako. Po navadi je še ravno obratno - bolj kot se trudiš, bolj si preizkušan. 
Težko mi je, ker mi v takšnih težkih situacijah, ko se tudi sama komaj borim, verni ljudje svetujejo, naj ne vzamem vere prav tako zares, ker bom potem res boga. 
Želim si poguma, vztrajnosti in veselja na poti za Njim. 

"Jezus se stvari loteva drugače. Preden začne z javnim delovanjem, gre v puščavo. Tam ni nič posebej spodbudnega: lakota, vročina in mraz, skušnjave. Vse se dogaja med zvermi in angeli, med nebom in zemljo, med puščavo in rodovitnim božjim kraljestvom. Jezus nima nobene gotovosti, da bo vsemu kos. Kaj je njegova gotovost? Bog sam, Oče, ki mu je to poslanstvo dal, bo poskrbel, da ga bo lahko tudi izpolnil. Ne ve, kako, ne s čim … Nima sodelavcev, nima poslušalcev, vse je v zraku. Za nameček je tisti, ki je oznanjal pred njim tj. Janez Krstnik že končal v ječi, kmalu za tem pa bo obglavljen. Logičen sklep je: Če se je to zgodilo njegovemu predhodniku, bo po vsej verjetnosti takšen tudi njegov konec."

Če je bila za Jezusa nujna puščava, da je v njej krepil svoj odnos in zaupanje v Očeta, je najbrž za pot spreobrnjenja tudi za nas potrebna puščava. Lahko je zaupati Očetu, ko mi gre vse gladko, ko si lahko domišljam, da je moja volja enaka Njegovi. V času preizkušenj pa se izkaže, čigavi volji bi želela slediti;) Dokler je vseh mogočih nadomestkov dovolj, se sploh nimam časa ali potrebe ukvarjati z odnosom do Očeta. Puščava pa me prej ali slej spravi na kolena, saj v puščavi težko preživim sama brez odnosa z Očetom.

Nagovoril pa me je tudi ta stavek iz pridige:"Jezus pa kot da je vržen v svet, da mu prinese veselo novico." Zakaj vsi tako močno hrepenimo po tej veseli novici in jo obenem težko dosegamo? Verjetno življenje v nas ubija prav dejstvo, da moramo imeti stvari pod nadzorom, da mora biti vse obvladljivo.Tako praktično ni prostora za božje delovanje v našem življenju, gotovost in predvidljivost pa nas počasi uspavata in ne dajeta veselja nad polnim življenjem. Šele v svobodi, ko življenje spustimo iz svojih rok in dovolimo Jezusu, da nas spreminja, lahko nastane v življenju prostor za veselje, ki je v ustvarjalnem sodelovanju s Stvarnikom po njegovi zamisli seveda.  

Jezus s tem utemeljuje, da je v hoji za njim najpomembnejše izročiti vse njemu v roke. Izročiti se njemu, odpovedati se vsemu, je zanj temeljna priprava…

…odpovedati se gotovosti, svojim predstavam in lastni moči, to nas usposablja za pot spreobrnjenja, za pot v božje kraljestvo.

V knjigi Moč križa pisatelj Cantalamessa pravi:

"Demoni nikoli ne rečejo Jezusu »Ti si Gospod« vedno le: »ti si Božji Sin« S tem priznajo le dejstvo, ki ni odvisno od njih. Reči »TI SI GOSPOD« pa je drugače, vključuje osebno odločitev. Pomeni, da ga priznamo za takšnega, da se podvržemo njegovemu gospostvu. On je pravi razlog mojega življenja. Živim »zanj« in ne več »zase«. Zdaj največje protislovje ni več med življenjem in umiranjem, ampak med življenjem »za Gospoda« in življenjem »zase«. Živeti zase je novo ime za smrt."

Kadar se prepustim v Gospodove roke, ko živim za Gospoda, čutim, da odpadejo strah, jeza, napuh… Ni mi potrebno iskati pomembnosti, moči, poguma. Za vse to poskrbi moj Gospod. Življenje za Gospoda prinese polnost življenja. Naj bom še tako nemočna, bolna, neuspešna, vem, da me Gospod Ljubi in lahko se umirim.

Da bi lahko vedno imela v zavesti, da je Jezus moj Gospod. Tako bi lahko v vsakem trenutku izročila vse njemu v roke. S tem pa bi nastal tudi prostor za veselje in za življenje.

Vstopiti v svet puščave, svet nepredvidljivega božjega delovanja. V puščavi, v samoti, med zvermi in angeli ne vodi igre človek sam ampak Bog. Izročiti se, odpovedati se gotovosti, svojim predstavam in lastni moči, to nas usposablja za pot spreobrnjenja, za pot v božje kraljestvo.

Če ne stopim v ta svet, računam nase, sledim sebi, namesto Bogu. To pa me hromi, da bi bil odločen, ne glede na posledice.

Gospod, pomagaj mi sprejeti tvojo voljo in jo živeti v dejanjih!

Nagovarjajo me te besede: Odpovedati se čemu? Predvsem gotovosti, svojim predstavam. Vstopiti v svet puščave, svet nepredvidljivega božjega delovanja. V mojem življenju je imeti čim več stvari pod nadzorom zelo izrazito in me zato tudi večkrat tepe... Ko se mi porušijo načrti me večkrat spravi v slabo voljo. Pomaga mi, če si rečem, da je ena sprememba v redu in da se v tem probam čim bolj umirti. Včasih uspe bolj, drugič manj. Ampak se večinoma izkaže, da bi bil moj načrt slabši od božjega. Kar lahko včasih vidim šele čez čas, ampak res, ko pogledam nazaj v svoje življenje vidim veliko stvrai, kako so se tako lepo dopolnile, kako je dejansko Bog vodil vse skupaj, čeprav mi je bilo v tistem trenutku težko sprejeti in sem se celo upirala.

Ko se sama ne morem zanesti nase, ko res boli, sem majhna... takrat vstopi Bog. A kaj ko mu tako redko dovolim?
Ko je važneje to, kar mi paše, izpasti močna in neranljiva, bežati... in ko je že misel na to, kaj vse se mi lahko zgodi, kako naporen bo križ, če se mu res prepustim, pretežka in preveč radikalna. Pozabljam pa, da takrat Bog daje milost... Gospod, sama se ne morem spreobrniti, Ti mi pomagaj.