Jezusova spremenitev
Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi. In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih. Mr 9,2-10
Hrepenenja vabijo onkraj – na goro spremenjenja
Kakor se Jezusovo poslanstvo začenja med zvermi in angeli, tako se nadaljuje med spremenjenjem in trpljenjem. Učenci težko sledijo svojemu učitelju. Komaj jim pride na misel, da bi ostali, jih Jezus že vabi v dolino; še preden dojamejo vso lepoto spremenjenja, jim že govori o trpljenju. Zakaj tako?
Jezus nas na gori spremenjenja uči, da naše življenje na tem svetu ne bo doseglo svoje izpolnitve. Tu so vsa naša hrepenenje le predokus večnega. Vedno ko bi radi v spremenjenju ostajali in ga do konca užili, že izgubljamo. Spremenjenje je vedno le pot, nikoli izpolnitev. To v nas prebuja bolečino, ki se je otepamo, a prav to je križ, o katerem govori Jezus. Za nas je križ nekaj drugega. Pogosto ga razumemo kot vestno izpolnjevanje dnevnih nalog, vsakdanje delo oz. osnovne naloge te ali one poklicanosti: za poročene družina, za posvečene oznanjevanje ipd. A križ ni v tem, da je potrebno skrbeti za približno normalne razmere v življenju. Tudi zajklja poskrbi za svoje mladiče, do neke mere skrbi celo za red v kletki, če pa je v naravi, išče hrano, 'zdravila' itd. Torej to ne more biti križ o katerem govori Jezus svojim učencem. Križ mora biti nekaj več kot to, kar zahteva narava celo od živali. Križ je živeti z nepotešenimi hrepenenji in se vedno znova vzpenjati na goro spremenjenja. Križ je vztrajati v ljubezni, ko ta zahteva od nas vedno večje preizkušnje, križ je vztrajati v odnosu, ko to ni niti najmanj prijetno …
Če nam Jezus kaže v puščavi nujnost tveganja in razlaščanja neke gotovosti, da bi zmogli stopiti v resnično svobodo božjih otrok, nam na poti spremenjenja odpira pot neskončnih hrepenenj, ki jih je mogoče nositi le, če sprejemamo križ kot vsakdnanjega sopotnika. Če hočemo hrepenenja izpolniti tu in sedaj, ostajamo prazni, če pa jih zaradi bolečine nepotešenosti previdno odmikamo, ostajamo mlačni in brez življenja.
Naj bo post ponovna in poglobljena odločitev za zvestobo hrepenenjem, po katerih nas Bog vabi na goro spremenjenja. Naj nas ne bo strah križa in umiranja. Ne bodimo nesrečni in zagrenjeni zaradi neizpolnjenosti, ampak pogumni, vztrajni in celo strastni zaradi pogleda, ki seže onkraj smrti vse do zarje vstajenja. Naj Jezusovo spremenjenje, ki se dogaja vsak dan na naših oltarjih ne bo zaman. Naj nas ne pusti mlačnih in zdolgočasenih!
Pri sebi vidim, da za nošenje križa in neizpolnjenih hrepenenj nujno potrebujem redno molitev. Ko v njej popoustim, se že preveč navežem na ta svet in gre na vseh področjih slabše. V molitvi najdem tako potrebno umiritev in moč za naprej.