Jezusova spremenitev

Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte! « In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli. Lk 9,28-36

Učenci so videli Boga

Postni čas smo začeli z evangelijem o Jezusovih skušnjavah. Razmišljali smo, da nam kot vodilo skozi ta čas lahko služijo Jezusovi odgovori satanu. Spomnimo se jih še enkrat:

• Človek naj ne živi samo od kruha.
• Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!

• Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!

Ti odgovori nas vabijo, da se v postnem času še bolj živo zavemo, da brez Boga ne moremo narediti nič dobrega. On je tisti, ki nam daje pravo smer v življenje, pravo ravnotežje med našim prizadevanji za dobro in sprejemanjem svoje nemoči ter priznavanjem, da je Bog nad vsem.

Danes smo slišali, kako se je Jezus na gori spremenjenja dal videti učencem kakor Bog. To me je spomnilo na Jezusov šesti blagor, ki pravi: Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. Zakaj bi bilo pomembno biti sposoben videti Boga? Če pomislimo na postni čas, v katerega smo vstopili in na evangelij prve nedelje, lahko razumemo, da je pravzapravnaš resničen post odvisen od tega, kako resno bomo vzeli Boga. Če je Bog le 'ne bodi ga treba' se ne bomo trudili notranje se spreminjati in spreobračati. Potem smo sami sebi zadosti. Če pa je Bog ljubeči oče, ki nam, kakor izgubljenim sinovom in hčeram daje vse, da bi našli življenje in nas čaka na pragu, ko se izgubljamo, potem bomo zaradi Njega v življenju tudi kaj spremenili.

Tako je najbrž Jezus hotel, da bi izbrani učenci videli njega v vsej lepoti, da bi lažje stopili na strmo pot spremenjenja. Videli so Boga in verovali. Videli so in vztrajali. Videli so in se spreminjali. Očitno so bili toliko čisti v srcu, da so ga lahko videli. Kaj pa mi? Če hočemo videti Boga, moramo imeti čisto srce! Kaj to pomeni? Pretekli petek je na to temo začel prvo postno pridigo v kapeli Redemtoris Mater papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa. Spregovoril je o čistosti srca (Prva postna pridiga: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). Takole pravi: Glede čistosti srca Evangelij vztraja pri dveh posebnih področjih, to je iskrenost namenov in čistost obnašanja. Nasprotje čistosti namenov je hinavščina, čistosti obnašanja pa zloraba spolnosti.Na moralnem področju se z besedo 'čistost' običajno označuje določeno obnašanje na področju spolnosti, v katerega je vtisnjeno spoštovanje Stvarnikove volje in spolnosti pripadajoči namen. Ne moremo drugače vstopiti v stik z Bogom, ki je duh, kakor s svojim duhom. Toda nered, oziroma še slabše iztirjenost na tem področju, zatemni razum …Bog je luč in takšna oseba »sovraži luč«.

Greh nečistosti ne da videti Božjega obličja, ali če ga že, ga čisto iznakazi. Ne kaže ga kot prijatelja, zaveznika in očeta, ampak kot nasprotnika in sovražnika. Mesen človek je poln poželenj, želi si blaga drugih, žene drugih. V takem stanju je zanj Bog tisti, ki mu zapira pot njegovim zlim željam, s tistim odločnim »Ti moraš!«, »Ti ne smeš!« Greh namreč prebudi v srcu človeka to tiho zamero proti Bogu do takšne mere, da če bi bilo odvisno od njega, bi hotel, da Bog ne bi več obstajal.

Čistost srca je torej čistost pogleda na spolnost in čistost v prizadevanjih, da bi jo uresničevali po božjem načrtu. Čistost srca pa je tudi čistost namena, to je v prakticiranju čistosti oziroma iskrenosti namenov nasprotni nečednosti hinavščine. Cantalamessa se v svojem nagovoru čudi, kako je greh hinavščine, ki ga je Jezus v evangelijih najbolj razgaljal, tako malo prisoten v naših rednih spraševanjih vesti. Ker ni našel v nobenem od njih vprašanja: »Sem bil hinavski?«, ga je sam dodal zase in pravi, da je redkokdaj šel na naslednje vprašanje »nepoškodovan«.

Največji greh hinavščine je v tem, da človek skriva hinavščino pred sabo in pred drugimi. Človek, kot je napisal Paskal, ima dve življenji. Eno je tisto resnično življenje, drugo pa je tisto namišljeno, ki živi v mnenju o sebi ali drugih. Brez počitka delamo na tem, da bi olepšali in ohranili tisto namišljeno in pri tem zanemarjamo tisto resnično.

Mogoče je današnji evangelij postavljen na drugo postno nedeljo, skoraj na začetek posta prav zato, da bi se odpravili na goro spremenjenja, da bi prišli do čistega srca, ki pomeni čistost pogledov in obnašanja ter čistost namenov. Ustavimo se ob tem, ali nas naš pogled na spolnost, naše doživljanje, približuje Boga kot dobrega očeta, ali postaja prav v luči našega pogleda Bog naš sovražnik. Ustavimo se tudi ob čistosti naših namenov. Ali smo sami sebi in drugemu resnično to, kar smo, ali se pretvarjamo? Hinavščina uničuje naše medsebojne odnose in nas oddaljuje od Boga.

Čisto srce je pot do prave podobe o Bogu. Prava podoba Boga pa je temelj prenovljenih odnosov med nami. Odpravimo se na goro spremenjenja.