Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil

Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku. (Jn 2,13-25)

Križ nekoristi in preroštva

Današnji odlomek opisuje enega najbolj slikovitih prizorov v Jezusovem življenju. Lahko si predstavljamo, kako zelo človeško je zgledalo to izganjanje trgovcev in menjalcev iz templja s preprostim bičem. Zaradi neverjetne notranje moči, je prizor zbujal strahospoštovanje. Jezus se ne meni za nikogar, vendar je čutiti, da gre za božjo moč, ne za človeško jezo. Slednje poznamo marsikje. Ta prizor bi se lahko zgodil v našem dnevnem centru za brezdomce v Ljubljani. Ko se nekomu popolnoma 'utrga', je prizor podoben. A Jezusu se ni 'strgalo', ni se spozabil, kaj dela, je pa res, da je pozabil nase. Ni ga razjedalo sovraštvo, ne samovolja, ampak gorečnost za Očetovo hišo, za tempelj. Tako zelo si je želel, da bi ljudje videli lepoto odnosa z Očetom in  čutili Njegovo ljubezen. V tej gorečnosti je zagotovo čisto zavestno spletel bič in razgnal prodajalce in menjalce. Ni se menil za to, kaj temu sledi. Vedel je, da s tem izgublja vsako priložnost, da bi še bil sogovornik s farizeji in pismouki. Vedel je, da se s tem dejanjem poslavlja od duhovniške srenje, ki ga bo poskušala le še ujeti v besedi. Kakor njegov predhodnik Janez Krstnik je postal za ta svet nevaren in nepredvidljiv. Zapravil je vsako možnost, da bi 'normalno' vplival na razmere na judovski verski sceni.

Tako se pred nami zariše podoba novega križa, ki ga Jezus jemlje nase – križ nekoristi. Svet se je najbrž vedno v veliki meri vrtel okrog koristi. Ljudje že po naravi delamo tisto, kar nam prinaša korist. Kdo bi delal nekaj, od česar nima nič oz. ima celo škodo? Zato Judje v templju pozabijo na Boga. Ljudje so prihajali v tempelj molit, prinašali so novorojence k obrezi, prihajali so za praznike ipd. trgovci in menjalci pa so iz tega kovali dobiček – korist. Za samo obredje je bilo potrebno tudi darovanje živali, zato so duhovniki potrebovali vso to trgovino. A ker jih je preplavila želja po dobičku (gotovo so pobirali delež od prodaje), so pozabili na svetost templja. Ko človeka denar zaslepi, ne vidi ničesar več.

Če tako gledamo, je vse zelo logično. Logično je početje duhovnikov, menjalcev in trgovcev. Od nečesa moraš živeti! Zakaj ne bi počeli nekaj zelo pomembnega, kot je skrb za tempelj, hkrati pa bi imeli od tega tudi korist? Čeprav je bila v začetku namera dobra, se je izjalovila. Korist je zaslepila pogled na bistveno – ljubezen do Boga in ljudi! Kako hitro se človek ujame v takšno zanko! V vsakem početju je ta nastavljena: prijateljstva se lahko sklepa v luči koristi, prijaznost do sošolca je lahko vezana na korist, v službi se lahko drugače obnašaš zato, da bi imel neko korist, prav tako v Cerkvi, politiki, kjerkoli.

Takoj ko se oziramo na korist, pozabimo na ljubezen. Če ljubezen ni na prvem mestu in če ni jasno, da bo pogosto, če ne kar vedno, potrebno nositi križ ne-koristi, bomo vedno zapadali v zanko koristi. Jezus se zaveda tveganja, a se zanj ne zmeni. Ne meni se za korist, ampak vse dela iz ljubezni do Očeta in do ljudi. Zaveda se, da ima s tem trenutno dvakratno škodo. Zaradi takšnega početja nima ne denarja, ne naklonjenosti velikih duhovnikov.

Poleg tega križa nam evangelij ponuja še enega, tj. križ preroštva. Jezusa sprašujejo, s kakšno pravico lahko tako dela. Jezus živi v luči vstajenja, zmage nad smrtjo in satanom. Te zmage ne more uprizoriti prej, preden ne pride njegova ura. S tem se podvrže posmehu, njegove besede pa zvenijo smešno, lahko bi rekli kar čudaško. Jezus si v zvestobi ljubezni ne more pomagati. Šele ko bo Oče hotel, bodo ljudje dobili znamenje, ki ga zahtevajo. Do takrat pa mora nositi križ preroštva.

Tudi to je križ, ki ga mora sprejeti vsakdo, ki želi hoditi za Jezusom. Ne gre za tako mogočne prerokbe, kakor pri Njem, vendar gre za pogled v prihodnost, ki ga ni mogoče dokazati, dokler se ne zgodi. Pravzaprav je vsa vzgoja zgrajena na takšnem pogledu. Otroka je potrebno opozarjati na posledice nekaterih dejanj, da se ne opeče, spotakne, polomi ipd. Pri mladostniku je pogled že bolj oddaljen, ko ga opozarjamo, naj se uči, da bo iz sebe nekaj naredil, ko sklepa prijateljstva tako, da bodo lahko lepa in trajna ipd. Vsega tega ni mogoče dokazati. Pogosto od takšne drže ni takojšnje koristi. Nasprotno, starši in vzgojitelji smo zaradi postavljanja zdravih meja, za današnjo družbo večkrat čudni, zastareli ipd. Križ preroštva lahko opazimo še marsikje.

Komaj je za nami tretja postna nedelja, pa imamo že toliko križev ;). In vendar je to edina pot za Jezusom. Kdor križa ne nosi, mene ni vreden, pravi Jezus. Ne bojmo se torej križev, saj rišejo pred nami veliko lepše življenje, kot če pred njimi bežimo. Podajmo se v tej veri za Jezusom v nov teden.